V vinorodnih predelih severovzhodne Slovenije, pa tudi po drugih vinogradniških krajih, je klopotec prvi znanilec prihajajoče jeseni. Vinogradniki ga postavijo v svoje vinograde, po domače gorice, z namenom, da odganja ptiče.

Klopotec je mehanska naprava, narejena iz več vrst lesa, ki ga uporabljajo za strašenje oziroma preganjanje škorcev iz vinogradov, ko zori grozdje. Postavljen je na visokem lesenem drogu, kjer je izpostavljen pretočnosti vetra, saj mu ta služi kot pogonsko sredstvo za delovanje – ropotanje. Postavljanje klopotcev je še posebej razširjeno v Halozah, Prlekiji in Slovenskih goricah, kjer pa postavljajo dva tipa klopotcev. Razlika med njimi je v tem, da ima haloški za delovanje v vetrnici tri pare kril, medtem ko imajo klopotci, ki stojijo v slovenskogoriških in tudi prleških vinogradih, samo dva para kril.

Štirikolesnik (izvorno imenovan ATV ali Quad) je zanimiva kreacija. Videti je kot traktorček, kombiniran z motociklom. Torej: štiri kolesa z grobimi balonastimi pnevmatikami, na sredinski osi sta postavljena sedež in krmilo, kot pri motociklu. Voznik ga enako tudi zajaha. Ker ima štiri kolesa, naj bi bil tudi stabilnejši in varnejši od motocikla. Kar pa ni čisto res. ATV je lahko zelo nepredvidljiv, zato je lahko na asfaltu nevaren.

Prvi štirikolesniki, ki so bili od daleč videti kot traktorček s krmilom motocikla, so v Slovenijo prišli okoli leta 1995. Imeli so jih lovci v gozdovih, na kmetijah, le redko pa v prometu, saj jih ni bilo mogoče registrirati.

Iz Kopra do Vanganela vodi lepo urejena cesta, prijazna tudi do kolesarjev. Z nje se tu in tam desno odcepijo strme ceste do vasi, ki se stiskajo pod Pomjanskim hrbtom. Med njimi ena vodi v Manžan in po nekaj strmih klancih se pojavi najstarejši del strnjene vasi. Tu se pretežno kamnite hiše oklepajo ceste, ki sili v hrib. Vse do zadnje, pri kateri je mogoče pustiti avto. Ali pa nadaljevati pot po razritem in strmem kolovozu vse do Pomjana.

»Od tod naprej se le redki upajo podati z avtomobilom. Nekoč pa je bila to glavna povezava s Pomjanom,« mi pove prijazen starejši gospod iz zadnje hiše v vasi. »Teh časov se ne spomnim, saj nisem iz teh krajev. Tako kot marsikdo, ki živi v starem delu vasi. Večina domačinov se je zaradi težkih življenjskih razmer preselila v dolino nekaj kilometrov nižje. Temu zaselku pravimo Škarpa.«

Do srede septembra gledališča še ponujajo možnost za vpis abonmajev v novi sezoni, kar omogoča nakup cenejših vstopnic, zato smo pripravili pregled nove in zanimive ter bogate ponudbe nekaterih gledališč. Večinoma so pripravili po šest premier.

V Slovenskem ljudskem gledališču Celje začenjajo sezono z monološko pripovedjo žensk treh generacij – babice, hčere, vnukinje – o ljubezni, osamljenosti in odtujenosti. Dramo Ljubi moj je napisala irska dramatičarka Elaine Murphy, nadaljujejo z Erazmom in potepuhom Astrid Lindgren, dramo Pesmi živih mrtvecev avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča, ki se poigrava s situacijami v slovenskem političnem prostoru. Pripravili bodo song komedijo Moški brlog svetovno slavnega Kristofa Magnussona, kjer ta razlaga, zakaj moški sovražijo šoping. Zelo zanimiv bo Puškinov Jevgenij Onjegin, za katerega je odrsko priredbo pripravil Nebojša Pop Tasić, režirala pa ga bo Moskovčanka Yulia Roschina.

Na vrtu jih občudujemo vse poletje in vse do slane v nikoli dokončani spremenljivost njihovega cvetja. Dalije so to, prave kraljice med jesenskim cvetjem, zato zanje ni redko ime regine, včasih tudi georgine. Njihova uporabnost je resnično mnogostranska, saj so enako dekorativne na domačem vrtu, v javnem nasadu, na grobni gomili ali celo v čebrici.

Domovina dalij je Mehika in menda so prva semena te takrat izredno eksotične rastline prišla v Evropo leta 1791. V naravi obstaja nekaj vrst, domnevajo pa, da praktično vse moderne sorte izvirajo predvsem iz dveh vrst: Dahlia coccinea in Dahlia pinnata. Svoje strokovno rodovno ime so rastline dobile po švedskem botaniku Andreasu Dahlu, v širši sorodstveni povezanosti pa so blizu sončnicam in topinamburju pa tudi klasnatemu liatrisu. Celo regrat in radič sta z njimi v isti družini. Zato je samoumevno, da gomolji dalij – tako kot topinambur – vsebujejo inulin, zato si jih včasih privoščijo miške.

Toplota je še kako pomembna za ugodje, ampak nanjo ne mislimo v vročih dneh. A bliža se jesen in z njo čas, ko bomo morali prostore na začetku včasih vsaj dogrevati, kasneje redno ogrevati. Ogrevanje je velik strošek za vsako gospodinjstvo, še posebej težko je lahko za starejše. Vzrok za visoke stroške ogrevanja so lahko tudi prevelika stanovanja in hiše ter nezadostno ali celo nepravilno izolirane hiše. Da ne bi plačevali preveč, si marsikdo ogreva le en prostor, drugi bivalni prostori pa so hladni, kar pomeni, da plačujemo, pa nas vseeno zebe. Smo še sposobni skrbeti za varno kurjenje štedilnika, kamina na trda goriva? Ali je čas, da temeljito spremenimo način ogrevanja in kuhanja v korist lastne varnosti in udobja?

DOBRE STARE VIŽE

»Življenje glasbenika je v marsičem podobno življenju klovna – vesela pesem na ustih in grenkoba v srcu … A ko se ozremo na prehojeno pot, se lahko vsi skupaj zadovoljno nasmehnemo in rečemo, da je bilo lepo!« Tako je na kratko opisal svojo prehojeno glasbeno pot mož, ki je za seboj pustil kar nekaj svetlih pečatov, povezanih s popevkami in tudi z našo narodno-zabavno glasbo.

Engelbert Rodošek se je rodil med drugo svetovno vojno v Gradcu v Avstriji. Njegova mama je bila zaposlena pri avstrijski železnici, po vojni pa se je z Bertijem vrnila v domači Maribor. Večkrat mu je pripovedovala, da so se mu drugi otroci smejali, ker ni znal slovensko. A se je hitro naučil najbolj vsakdanjih besed. Ker je bil kot otrok precej suh in bled, je zdravnik mami priporočil, naj ga pošlje na kmete, kjer je bila boljša hrana in svež zrak. In tako je odšel k teti v Sv. Vid pri Ptuju, kjer se mu je zdravje izboljšalo. Tam je spoznal upokojeno učiteljico, gospo Pernat, ki ga je sprejela kot mati. Najbolj vesel je bil, ko je lahko poslušal radio. Vsi so ga občudovali, ko je pred radiem zaplesal in hkrati pel predvajane napeve.

Bolero

Oprijeta odprta jopica, ki sega zadaj skoraj do pasu, modno in toplo dopolni brezrokavno obleko, a tudi povrh oblačila z dolgimi rokavi se odlično prilega.

Velikosti: 36/38, 40/42 in 44/46. Opisi za 40/42 in 44/46 so v oklepajih.

Potrebujemo: 300 (350 – 350) g belega bombaža, kvačko št. 4 in krožno pletilko št. 3,5.

Osnovni vzorec: kvačkamo na sodem številu petelj + 1 verižna petlja za obračanje. Kvačkamo po vzorčni risbi. Začnemo s petljo pred vzorčno enoto (VE), ponavljamo VE in končamo s petljo po VE. Kvačkamo od 1. do 3. vrste, nato ponavljamo 2. in 3. vrsto. Patentni vzorec: menjaje pletemo 2 desni in 2 levi petlji.