GREMO NA IZLET

V soboto, 21. aprila 2018 (2 dni)

Vstopna mesta: Celje, Ljubljana in ob poti

Prvi dan: Ob 5.45 odhod avtobusa iz Celja, ob 6.30 iz Ljubljane. Peljali se bomo mimo Zagreba čez mejni prehod Gradiška v Bosno in Hercegovino. Vožnjo bomo nadaljevali po avtocesti proti Banjaluki. Najprej se bomo ustavili v Delibašinem selu in si ogledali samostan Marije Zvezde iz 17. stoletja, ki je znan po izdelavi trapista. Možnost nakupa sira in drugih dobrot, ki jih pridelujejo v samostanu. Sledita vožnja v center Banjaluke in ogled mesta z lokalnim vodnikom. Videli bomo Narodno skupščino Republike srbske, trdnjavo Kastel, Gosposko ulico, Banske dvore, Narodno gledališče, cerkev Svete Trojice ... Sledi nastanitev v hotelu v centru mesta.

Dragi naši bralci in prijatelji,

letošnje že 14. srečanje bo potekalo na Lošinju, na otoku vitalnosti in tisočerih vonjev in okusov, kot mu pravijo domačini. Lošinj je zaradi izjemno blagega sredozemskega podnebja, veliko vrst rastlinja, borovega gozda, morske vode in številnih sprehajalnih poti že več kot 120 let znan kot klimatsko zdravilišče, ki zelo ugodno vpliva na dihalne organe, kožo in splošno počutje.

Vabljeni v našo veselo družbo od nedelje, 27. maja, do srede, 30. maja 2018. 

V kraj, ki se stiska sredi ene izmed dolin pod avstrijsko mejo, ni težko priti po cesti iz Zgornje Kungote. Ob krajevni tabli Svečina sem se čudil, da je tod že v rimskih časih potekala pot, ki je povezovala območje današnje osrednje Slovenije z avstrijsko Štajersko. Tu skozi naj bi se umikali Turki po neuspešnem obleganju Dunaja in se znesli nad naseljem.

 Leta 1270 se krajevno ime prvič pojavi v pisnih listinah kot Witschein ali Wetschina. In od tod je prišla tudi slovenska izpeljanka Svečina. »Vsekakor nima povezave s svečami,« moje namigovanje zavrne Mara Radmilovič, ena večjih poznavalk domačega kraja. Nekdanja dolgoletna učiteljica na svečinski šoli je tudi po upokojitvi vsestransko aktivna.

Morda ste že kje opazili majhne hiše, v katerih je polno bolj ali manj ohranjenih knjig vseh mogočih žanrov in različnih avtorjev. Brez slabe vesti si lahko kakšno brezplačno izposodite. Spodobi se, da jo vrnete, ko jo preberete. Če vam prirase k srcu, pa jo lahko brez slabe vesti obdržite in v knjižno hišico odnesete katero z domače knjižne police.

Takšne miniaturne in brezplačne knjižnice lahko najdete v številnih slovenskih krajih. Navdušenci so jih začeli izdelovati in postavljati po zgledu mednarodne pobude za izmenjavo prebranih knjig – Bookcrossing. Projekt so leta 2001 podprli s spletno stranjo bookcrossing.com, ki ima več kot poldrugi milijon članov. Deset let kasneje smo na Facebooku dobili poenostavljeno in zato bolj praktično slovensko različico pobude. Dobila je prijetno ime Knjigobežnice in ima že več kot pet tisoč članov.

Tako ji pravijo, čeprav ni ne psihologinja ne psihoterapevtka. Je vrhunska poznavalka knjig, knjižnih zakladov in nesporna avtoriteta na svojem področju. Bila je dolgoletna vodja Trubarjevega antikvariata. Za svoje delo je prejela Schwentnerjevo plaketo, Trubarjevo priznanje, bila je knjigotržka leta 2008, leta 2017 je prejela plaketo mesta Ljubljana, na 33. slovenskem knjižnem sejmu pa Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo. S svojo strokovnostjo, razgledanostjo, izjemno pripadnostjo, požrtvovalnim delom in ogromno življenjsko ter delovno strastjo ji je uspelo harmonično združiti konjiček in poklic.

DOBRE STARE VIŽE

Njeni prvi glasbeni koraki so bili pri štirih letih na nekem družinskem srečanju, ko so sorodniki odšli na ples v Ankaran. »Igrali so zelo razposajeno glasbo, in kar samo me je gnalo na sredino plesišča, zaprla sem oči in se vrtela in vrtela. Ko je muzika nehala igrati, sem odprla oči. Vsi so stali okrog mene in ploskali na vso moč! Tega sem se ustrašila in stekla mami v naročje. To je bil moj prvi javni nastop!«

Prvi pevski nastop Ivice Vergan pa se je zgodil nekaj let kasneje ob prazniku republike, 29. novembra. V bolnišnici Valdoltra je nastopil pevski zbor in kot majhna punčka je tam zapela Moj rodni kraj, moj rodni dom. Ko je končala, jo je pevski zbor dvignil v zrak in morala je držati Titovo sliko, oni pa so peli himno. Kasneje je hodila v glasbeno šolo, učila se je igranja na harmoniko, pri štirinajstih letih je prvič nastopila na tekmovanju Pokaži, kaj znaš. S harmonikarjem Ottaviem Brajkom sta si delila prvo mesto. In še danes rada kdaj zaigra.     

Torbice so prav tako zapeljive kot oblačila. Izdelane so iz različnih materialov, imajo veliko drobnih poudarkov, sestavlja jih več barvnih odtenkov ali celo vzorcev in dodatkov.

Barve. Omejitev pri barvah v letošnji modni sezoni ni. Lahko izbirate med klasičnimi barvami, kot so črna, temno rjava, barva kamelje dlake, peščena. Med izrazitejšimi barvami pa boste našli odtenke rdeče, medeno rumene, rožnate in modre. Če je vaša garderoba barvno manj izrazita, vam priporočam, da se odločite za barvitejši odtenek. Torbica je lahko celo dvo- ali večbarvna. Res pa je, da taka torbica ni primerna za vse kombinacije.

V mošeji nedaleč od Bihaća je zakrita ženska čistila preproge. »Gospa, ali smem vstopiti? Nisem muslimanka, toda rada bi si ogledala džamijo.« Prav razveselila se me je in mi razkazala vse prostore mošeje. Molilnico, z računalniki opremljeno učilnico, celo kuhinjo, kjer kuhajo, se družijo in posedajo verniki zlasti v prazničnih dneh. »Kako živite?« sem jo vprašala, saj je nad mošejo na hribčku stala pravoslavna cerkev. »Pri nas živimo tako, kot da se ni nič zgodilo. Tudi družimo se. Tako pač je danes.«