Pristanek velikega airbusa na največjem korejskem in drugem najlepšem azijskem letališču Incheon na otoku pred Seulom je bil vznemirljiv. S sončnega neba si naenkrat pahnjen v meglo in smog korejskega vsakdana. Bolje bi bilo ta del sveta obiskati septembra, a kljub peklenski vročini sva z Arpadom z najetim avtomobilom (seveda znamke Kia) prekrižarila deželo, ki je po površini enaka Madžarski, vendar šteje kar petkrat več prebivalcev.

Do Seula, glavnega mesta Južne Koreje, je okrog 60 kilometrov, cena avtobusne vozovnice v eno smer pa znaša 12 evrov. Skozi okno ohlajenega avtobusa je kot na dlani tuji neznan svet. Oseka razgalja rjavo sivino in blatne sipine Rumenega morja, ki bolj spominja na zatohla močvirja kot na morje. Na začetku kopnega se odstirajo vrtički in riževa polja, vsak kvadratni centimeter je zasajen z zelenjavo. Potem se nenadoma odstre pogled na morje neskončnih nebotičnikov, katerih vrhovi se izgubljajo v megli. Vožnja ob reki Han, reki neštetih mostov, ki deli mesto na sever in jug, se vleče v nedogled in po poldrugi uri končno pristanemo na hribčku Walkerhill v kongresnem centru Sheraton z razgledom na umazano reko in velemesto. Vsakih petnajst minut minibus zapelje do prve postaje najbolj razvejanega metroja na svetu, od koder je slaba ura do središča mesta. Poleg Tokia ima Seul največji metro na svetu, ki povezuje vsa predmestja v polmeru čez sto kilometrov.

Primula vulgaris je pri nas zelo razširjena rastlinska vrsta. Poleg tega, da jo pogosto srečujemo v naravi, jih vrtnarji radi vzgajamo v svojih vrtnarijah.

Žlahtnitelji novih sort znova in znova iščejo, kaj bi zanimivega ponudili ljubiteljem cvetja. Modri cvetovi dajejo novejši sorti trobentice unikaten videz. Kot bi se umetnik poigraval s čopičem in risal neenakomerne bele črte po venčnih listih. Ne bodite razočarani, če se bodo odtenki barv spreminjali, saj je njihova intenzivnost odvisna tudi od temperature, svetlobe in gnojenja.

Skoraj vsakdo pozna belokranjske pisanice in prekmurske remenke, malokdo pa suhorske pirhe iz Brkinov. Tehniko okraševanja velikonočnih jajc s praskanjem ohranja v vasici Suhorje v severozahodnih Brkinih Kristina Volk, ki pravi, da na pirhe riše.

Da so ti kraji in njihova dediščina prišleku od drugod še danes malo znani, priča podatek, da suhorske pirhe zaobide Slovenski etnološki leksikon, prav tako jih ne omenja Janez Bogataj v knjigi Mojstrovine Slovenije. Med prvimi, ki sta prepoznala vrednost brkinske ljudske umetnosti, sta Ilirskobistričana Vojko Čeligoj in Romeo Volk, zbiralca in ohranjevalca lokalne zgodovine in etnologije, ki sta leta 1995 za veliko noč v okviru ilirskobistriškega muzejskega študijskega krožka izdala razglednico z motivom suhorskih pirhov. Na veliki četrtek pa je pošta Prem uporabljala priložnostni poštni žig z motivom suhorskega pirha – šopka s srčki. Pirhe je takrat še izdelovala Antonija Krebelj (1908–2002), Kristinina mama, ki je v visoki starosti predstavila tradicijo risanja pirhov v bližnjih osnovnih šolah. Šele po njeni smrti je krašenje pirhov postalo naloga njene hčere Kristine Volk.

Zacveteli so že prvi spomladanski žafrani. Tisti s spretnimi rokami si jih lahko izdelate tudi sami. 

Izdelava: 

Vzamemo krep papir poljubne barve (180 gramov). Narežemo ga na lističe, velike 2 cm x 16 cm. Za en cvet potrebujemo 3 lističe. Trak primemo na sredini in ga enkrat ovijemo, nato ga prepognemo in zgoraj s prsti oblikujemo vdolbino. Oranžen papir narežemo na lističe velikosti 2 cm x 6 cm, na eni strani narežemo resice, ki jih posvaljkamo z vlažnimi prsti. Spodaj papir rahlo namažemo z lepilom za les in zvijemo.

Aronija naj ne manjka na slehernem vrtu. Zaradi vsebnosti številnih zdravilnih učinkovin, vitaminov, mineralov in drugih koristnih snovi jo lahko posadite na vrtu ali celo v večjo posodo na balkonu ali terasi. Predstavljamo vam štiri preizkušene sorte aronije za zasaditev na vrtu. 

Priporočamo sorto črnoplodne aronije nero, ki jo odlikujejo debelejši plodovi velikosti več kot 12 mm ter velika rodnost. Med vsemi sortami ima največjo vsebnost antioksidantov in zori konec avgusta. Po kakovosti in količini pridelka ji je zelo podobna sorta viking, ki zraste do 2 metra. Zori konec avgusta in v začetku septembra. Plodovi so srednje veliki in tehtajo od 1 do 1,5 g. Sprva so plodovi rdeče barve, z zorenjem pa potemnijo do črne. Sorta galicijanka zori v začetku septembra in ima nekoliko manjšo koncentracijo antocianov kot sorti nero in viking, dosega pa nekaj večjo rodnost kot sorta viking. Plodovi črnoplodne aronije sorte hugin zorijo od septembra do oktobra. To je pokončen manjši grm, ki zraste do višine 1,3 m, in je primeren tudi za sajenje živih mej. Sorto hugin lahko sadimo tudi v večje posode in korita. Plodovi so sladko-kislega okusa. V času zorenja plodove obvezno zaščitimo z mrežo proti pticam.

Budnost, boj, ponos: Skozi njene oči

Tak je naslov razstave, na kateri v Umetnostni galeriji Maribor sodeluje trinajst umetnic. Prinašajo zgodbe iz svojega okolja z željo, da odprejo nove možnosti za razumevanje in spoznavanje žensk, ter zastavljajo vprašanja, ki omogočajo različne načine razmišljanja in čutenja o trenutnih izzivih in težavah današnje sodobne družbe, v kateri smo priča turbulentni socialnopolitični situaciji, ko morajo že zdavnaj pridobljene pravice žensk ponovno zagovarjati. Raznoliki pristopi teh del odpirajo številna vprašanja, med drugim: gradnja identitete, dom, družina, zastopanost, politika, delavske in socialne pravice žensk, da bi dosegli enakopravne možnosti. Razstava bo v Mariboru do 11. marca, potem pa bo potovala v Berlin, Gradec, Zagreb in Bratislavo, ker je del večjega projekta Društva za evropsko zavest.

Vrhnika, Ljubljana, Dunaj, Sarajevo – večina Slovencev ve, da so to Cankarjeva mesta. Precej manj pa, da je njegovo izročilo živo vpeto v življenje Kočevcev danes in nekoč. Ivan Cankar (1876–1918) sicer nikoli ni živel v Kočevju, a to mesto je izredno močno zaznamovalo njegovo delo.

Med 1. in 3. oktobrom 1943 je v Kočevju v stavbi, ki se je tedaj še imenovala Sokolski dom, potekal zbor odposlancev slovenskega naroda. V dvorani je dominiral citat iz Cankarjeve drame Hlapci: Narod si bo pisal sodbo sam. Naslikali so ga nad oder in ga celo podpisali. Med vojno je bil napis prestreljen in takšnega je mogoče videti še danes, saj je spomeniško zaščiten.

Zaliv ob slovenski obali večina pozna zaradi plaže in nekdanjih počitniških domov že davno propadlih podjetij. Veliko jih je zamenjalo lastnika, tudi oba hotela v zalivu, ki še vedno zaznamujeta vsak svoj konec obale. Ime kraja izvira iz italijanskega imena ali pridevnika fiesso, kar pomeni zavit, upognjen. Kot je zapisano v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen, je s tem verjetno mišljen zaliv v Fjesi, kot so ime zaselka tudi zapisovali.

Zeleni dolini, ki je pravo nasprotje pozidanega Pirana na drugi strani hriba, daje pečat jezero, obdano s trstičjem. Pravzaprav sta kar dve, le da je manjše skrito med drevjem in tako neopazno večini obiskovalcev. Jezeri sta nastali kot posledica glinokopa za potrebe opekarne, ki je delovala v zalivu. Po opustitvi opekarne je veliki jami zalila sladka voda. In tako je ostalo do leta 1963, ko so veliko jezero povezali z vodnim kanalom. Voda v jezeru je postala rahlo slana, kar je imelo negativen vpliv na nekatere rastline in živali. Duh takratnih časov lahko začutite na povečanih starih fotografijah, ki krasijo pročelja hotela Barbara. Hotel se imenuje po rudarski zavetnici, saj je bil dolga leta počitniški dom rudarjev.