Se spomnite prvih mobilnih telefonov? Velike črne škatle s številčnico in malim zaslonom, iz katere je štrlela antena. Prvi takšni telefoni so bili pri nas na voljo v devetdesetih letih. Čeprav so z današnje perspektive morda malo smešni, pa so takrat predstavljali revolucijo in so izbrancem omogočali, da so bili dosegljivi vedno in povsod.

Sčasoma so se aparati zmanjševali, postajali so vse dostopnejši, poleg telefoniranja pa so omogočali tudi druge aktivnosti. Z njimi ste lahko pošiljali kratka sporočila, igrali igrice, računali, nekoliko kasneje pa tudi brskali po spletu, poslušali glasbo, fotografirali in pošiljali slike, uporabljali elektronsko pošto ter še mnogo drugega. Vse to ste lahko počeli s programi, ki so bili že nameščeni na telefonu. Telefoni pa so večinoma imeli tipke, prek katerih ste vse to počeli.

Končno je na naša vrata potrkala pomlad. Sonce nas je zvabilo iz domov, počasi že načrtujemo nove zasaditve na vrtičkih in urejamo balkone. A rože še ne bodo tako hitro zrasle, temperature znajo biti dopoldne še vedno nizke, zato se raje odpravimo tja, kjer je pomlad že v polnem razmahu.

Pot do morja mine, kot bi trenil. Sproščen pogovor, malo 'heca', in že smo na obali. A iz avtomobila ne uspemo kar skočiti, saj je prijetna pot vseeno dolga in naporna.

Kaj se z nami dogaja med daljšo vožnjo?

Strokovnjaki za dolgo pot označujejo tisto, ki traja več kot eno uro. Med vožnjo namreč sedimo, roke imamo stegnjene naprej, pritiskati moramo na pedala ... Medtem se nam zakrčijo vratne mišice, mišice ramenskega obroča, vožnja je naporna za hrbtenico. Na nas med vožnjo namreč deluje vrsta sil, ki se jih večinoma niti ne zavedamo, saj med vožnjo zaviramo, pospešujemo, vozimo v ovinke. Za hrbtenico pa so najbolj naporni tresljaji, ki nastajajo med vožnjo – tako samega avtomobila kot tudi zaradi vseh lukenj, ki jih med vožnjo prevozimo.

Kadar pomislimo na vrt, si običajno predstavljamo hišo z urejeno okolico, cvetjem, okrasnim in sadnim drevjem, živo mejo, morda še z gredico ali dvema. Potem je tu še vrtna garnitura v senci krošnje večjega drevesa. Marsikateri balkon »krasi« stara omara, odslužen hladilnik ali kolo, za katerega v stanovanju ni prostora. Tisti z malo več občutka za lepo polepšajo okenske police in ograje s pelargonijami. A z malo domišljije lahko še tako majhen balkon spremenimo v dodatni prostor, kjer bomo popili jutranjo kavo ali v poletnih večerih poklepetali s prijatelji.

GREMO NA IZLET

V soboto, 9. maja 2015

Vstopna mesta: Ljubljana, Celje, Slovenska Bistrica in Maribor.

Peljali se bomo čez mejni prehod Šentilj in po avtocesti mimo Gradca do gradu Herberstein. Sprehodili se bomo skozi čudovit grajski park in občudovali različne vrtove – od ekološkega, baročnega, renesančnega, srednjeveškega do vrta angleškega podeželja. Med ogledom dvorca bomo spoznali njegovo zgodovino od 13. stoletja naprej. Na grajskem posestvu, velikem 40 hektarjev, živi v živalskem parku več kot 600 živali in 100 različnih vrst ptic s petih celin. Med ogledom bo čas za prigrizek ali kosilo, saj imajo na posestvu tudi restavracijo s hitro prehrano. Potem se bomo zapeljali ob jezeru po znani Štajerski cesti cvetja. Med vožnjo boste občudovali vasice, ki so prejele priznanja za najlepše v Evropi. Za konec pa se bomo ustavili še pri rezbarju, kjer si bomo ogledali pravi mali »minimundus« avstrijske Štajerske.

v Novi Vinodolski od četrtka, 28., do nedelje, 31. maja 2015

Naše srečanje se vse bolj bliža in  mnogi ga že nestrpno čakajo tudi zaradi nastopa Alfija Nipiča. S svojimi največjimi uspešnicami nas bo zabaval kar dva večera. Poskrbeli bomo tudi za presenečenje, ki vas bo še dolgo spominjalo na naše srečanje in druženje z glasbeno legendo. 

Nastanjeni bomo v »Novem Resortu & SPA«, novejšem počitniškem naselju, ki je v neposredni bližini Novega Vinodolskega, in sicer v hotelu »The View« s 5 zvezdicami in v apartmajskih hišah s 4 zvezdicami z lepim pogledom na Kvarnerski zaliv. Razvajali se bomo lahko v enem največjih SPA-centrov v Evropi in se kopali v notranjih ali zunanjih bazenih z ogrevano morsko vodo. V naselju so tudi teniška igrišča in igrišče za mali nogomet.

Le nekaj metrov za zadnjimi ljubljanskimi zgradbami se začne Polhograjsko hribovje. Njegovi številni vrhovi vsakodnevno privabljajo številne obiskovalce. Hribovje je lepo v vseh letnih časih, če pa je z njegovimi potmi povezana še kakšna legenda, je izlet še toliko zanimivejši.

V zgodnjem srednjem veku je bilo področje današnje Slovenije bolj ali manj opuščeno. Šele v 10. stoletju so se viharne razmere nekoliko umirile. V tem času smo bili že del nemškega cesarstva in urejanje razmer je potekalo tako, da je plemiška gospoda na strateškem vrhu postavila grad in z njega obvladovala okolico. Relativna varnost pa je nato omogočila naselitev kmečkega prebivalstva.

Galicija je ena izmed sedmih vasi, ki sestavljajo istoimensko krajevno skupnost. Lani so si domačini prislužili nagrado Turistične zveze Slovenije v tekmovanju Moja dežela – lepa in gostoljubna. Galicija je zmagala v kategoriji vaških jeder.

»Nagrada ni prišla zaradi videza vasi, temveč zaradi načina življenja krajanov. Zaradi ljudi, ki si prizadevajo za skupno dobro,« pravi Jože Krulec, večletni predsednik krajevne skupnosti Galicija. 

Raztresena vas je oddaljena manj kot deset kilometrov od Žalca, Celja in Velenja. Zaradi hribovitega terena so bili domačini nekako odrinjeni na obrobje, a so znali sami poskrbeti za razvoj. Njihovo bivanje temelji na druženju, prostovoljstvu, doniranju in skrbi za sokrajane. Tako so med drugim v krajevni skupnosti skupaj obnovili nekaj cerkva, star kozolec, pogorel planinski dom na Kunigundi, uredili galerijo slikarja Doreta Klemenčiča - Maja (1911–1988) … Skupaj so stopili tudi, ko je pogorela hiša družine Kudrov. Ponudili so jim začasno streho nad glavo in s prostovoljnimi prispevki, delom in s pomočjo donatorjev v štirih mesecih obnovili hišo.

Transsibirska železnica je najdaljša železniška proga na svetu, ki povezuje Moskvo z ruskim Daljnim vzhodom. Originalna transsibirska železnica do Vladivostoka je dolga 9289 kilometrov in so jo gradili od leta 1891 do leta 1916. Druga po dolžini je transmandžurska železnica, ki tisoč kilometrov vzhodneje od Bajkalskega jezera zavije proti Kitajski in pelje skozi Mandžurijo. Proga se po 8961 kilometrih konča v Pekingu. Najkrajša pa je transmongolska železnica, ki v Ulan-Udeju zavije proti mongolski prestolnici Ulan Batorju in nato pelje skozi puščavo Gobi do Pekinga. Dokončana je bila leta 1961, dolga je 7622 kilometrov.