V Novi vasi nad Dragonjo so julija pripravili že četrti Praznik vina in česna. Na prireditev so povabili tudi predstavnike Novih vasi v Sloveniji – iz kar štirih so prišli.

Domačini so po vasi razvrstili domiselno okrašene stojnice, na katerih so imeli bogato ponudbo vina, sadja in zelenjave, olivnega olja, medu in seveda česna. Zadnjega ste lahko kupili v kitah oziroma»reštah«, kot jim pravijo. Avtohtoni istrski česen je prepoznaven po rdeči kožici in velikih strokih. Vaščani so ponosni na ohranitev starih semen. Brez česna ni tradicionalne istrske kuhinje. Lahko je vložen, v različnih namazih, celo v sladicah. Gospodinje znajo pripraviti lazanjo s »peski« – poganjki mladega česna. Poganjke pripravljajo tudi dušene, v solati ali pa z njimi naredijo jajčno omleto.

Ime naselja Pečovnik, ki je nedaleč od Celja, verjetno izhaja iz slovenskega občnega imena peč, s katerim imenujemo tudi skalnato steno ali rob. V zgodovinskih virih je omenjeno že leta 1480 kot Petschonik. Hiše so raztresene po levem bregu Savinje, med železniško progo in pobočji do okoli sedemsto metrov visokih vrhov Grmada, Grac in Vipota.

Pečovnik sem začel spoznavati ob najopaznejši stavbi – gasilskem domu Prostovoljnega gasilskega društva PGD Zagrad-Pečovnik. Predsednik društva Sašo Farčnik mi je povedal, da letos praznujejo 70. obletnico ustanovitve. Tu je izhodišče za poldrugo uro trajajoč vzpon do Celjske koče, ki je pravzaprav že pravcati hotel, do nje se je mogoče malo naokoli pripeljati tudi z avtomobilom. Ob njem so urejeni gozdna učna pot, pustolovski park in še manjše smučišče.

Mali, ena največjih dežel podsaharske Afrike, ki leži na zahodnem delu črne celine, je bila od leta 1870 francoska kolonija. Leta 1904 je postala del francoskega Sudana, leta 1960 pa se je osamosvojila.

Razteza se od rodovitnega loka reke Niger čez območje sahela v puščavski svet. Meji na Alžirijo, Mavretanijo, Burkina Faso, Slonokoščeno obalo, Senegal in Gvinejo. Po sredini dežele, ki je več kot 60-krat večja od Slovenije, teče reka Niger, ki izvira v gorovju Fouta Djallon v sosednji Gvineji.

Ko se prvič sprehodim po ulicah Bamaka, glavnega mesta Malija, dobim občutek, kot da je mesto ena sama ogromna tržnica, ki je razdeljena po skupinah. Na enem koncu prodajajo hrano, na drugem blago in tekstilne izdelke, na tretjem radie in televizorje. Najbolj me navdušuje občutek, da sem v deželi, kjer se je čas ustavil že pred desetletji.

Človek se je, ko se je srečal z zdravstvenimi težavami, že od nekdaj zatekal po pomoč k naravi. Iskal je – in tako je še danes – zdravilne kraje, kjer bi lahko lajšal svoje tegobe in bolezni. Zdravilna mesta s svojo blagodejnostjo vplivajo na zdravje in počutje, ne da bi se posameznik tega zavedal in neodvisno od njegovega prepričanja. Mnogi si z njimi lajšajo bolečine in zdravstvene težave, drugim so čudežna pomoč pri ozdravitvi, komu pa se zdi, da zanj sploh niso bile koristne. V Sloveniji je približno sto takih energijskih točk, vrelcev, parkov in gajev. Nekaj jih predstavljamo. 

Spet doma

Vselej se najprej zagledam v bršljanke. Beli in rdeči cvetovi so kakor zasilna dobrodošlica, odkar ni tu nikogar, da bi me sprejel. 

Spet bom odprla vrata v samoto. Hiša brez ljudi ne more biti ne prijazna niti topla, ne more biti dom, pa čeprav so vsi predmeti stari in poznani. Še celo to, da sem se v njej rodila, je ne naredi domače. Besedo dom že dolgo povezujem z drugo stavbo.

Tej tu manjka nekaj, kar bi nosilo v sebi misel name. Morda prijazen pozdrav, topel nasmeh ali vsaj prasket ognja v štedilniku.

Dolina Dragonje je poleti močno zaraščena in nam prikriva poglede na razgledne grebene nad njo ter na slikovite istrske vasice Krkavče, Puče, Koštabona na naši strani, čeravno nam pogledi venomer uhajajo tudi na zahodno hrvaško stran. Ne povsem zaman, saj je tam slikovit slap Cingarela.

Ustvarja ga rečica, bolje rečeno močnejši potok Poganja, ki teče po dolini med slikovitim Momjanom in vasico Merišče, da se potem za Finedo, 204 metre visoko skalno vzpetino, v nekaj skokih ne požene v kotanjasto globel, ter spodaj skozi nekaj sto metrov dolgo in skorajda neprehodno sotesko do ravnine, kjer se pomirjen izliva v Dragonjo. Toda tudi ta spodnji del potoka, ki se vije po nekaj metrov globoki strugi proti izlivu, je zdaj za silo prehoden, poleti pa zaraščen, da se človek izgubi. Planinska obutev ne bo odveč.

Sogovornice in sogovornika smo povprašali, kako preživljajo poletje doma.

Špela Pohar, diplomirana ekonomistka, Polzela: »Čas posvečamo urejanju okolice in zelenjavnega vrta. Ker imamo prostorno zelenico in je v ulici, kjer živimo, veliko otrok, so dnevi zapolnjeni tudi z otroškimi igrami, čofotanjem v bazenčku in kolesarjenjem po okolici. Seveda poletje ne mine brez dobrega piknika in domačega žara, kamor radi pridejo sorodniki in sosedje. Kakšen dan se sprehodimo do bližnjega Vimperka ali gore Oljke, kjer si privoščimo okusno domačo pojedino.«

Prvi zapis kraja z nenavadnim imenom iz leta 1515 je bil Pochudauschna, kasneje Chuda Jusna, Cudaiusna ... Po ljudski etimologiji je bilo ime dolgo časa povezano s Turki, ki naj bi prišli v vas v času kosila (juž'ne). Novejše raziskave pa kažejo, da je ime povezano z odjugo. In res, nad vasjo je naravni pomol Brdo, na katerem sneg najprej skopni, torej gre tam za močno odjugo.

O tem govori Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen (Založba Modrijan, 2009), ki se pri izvoru imena naslanja tudi na raziskave domačina, slavista dr. Silva Torkarja. Silvo sicer živi in dela v Ljubljani, toda skoraj vsak konec tedna se vrača v domačo vas. Nanjo je navezan tako kot brat Zdenko, predsednik Krajevne skupnosti Hudajužna-Obloke, ki se je po upokojitvi vrnil v domačo hišo. Od nekdaj ima rad ta kraj.

Poletna prizorišča

Za sladokusce in ljubitelje romantičnih zgodb bo zanimivo poletno gledališče Muljava, kjer domači ljubitelji Josipa Jurčiča že več let z uspehom uprizarjajo njegove tekste. Na 15. kulturnem poletnem festivalu Studenec bodo poleg številnih koncertov po lepi tradiciji pripravili tudi domačo gledališko premiero. Ta bo 18. julija, ko bodo premierno uprizorili romantično-komično čarobno igro s petjem Ferdinanda Raimunda Kralj gora in ljudomrznik, za katero so prepričani, da bo imela najmanj petnajst ponovitev.