Rumeno udobje

Udobje, prijetna svežina in modna rumena barva. Vse to ima pulover s kimonorokavi, naš prijetni spremljevalec v vročih poletnih dneh.

Velikosti: 40/42, 44/46 in 48/50. Opisi za 44/46 in 48/50 so v oklepajih.

Potrebujemo: 400 (450 oz. 500) g rumenega bombaža; pletilke št. 3 in 3,5, krožno pletilko št. 3.

Vzorci. Patentni vzorec (pletilke št. 3): menjaje pletemo 1 desno in 1 levo petljo. Osnovni vzorec (pletilke št. 3,5): nasnutek je deljiv z 22 + 1 + 2 krajni petlji. Pletemo po vzorčni risbi. Narisane so samo vrste na licu dela, v vrstah na narobni strani pletemo petlje, kot leže, ovoje pletemo levo. Začnemo s krajno petljo, ponavljamo vzorčno enoto (VE), končamo s petljo po vzorčni enoti in 1 krajno petljo. Ponavljamo od 1. do 8. vrste.

Vandramo po Sloveniji

Menina je prostrana gozdnata planota na vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp, ki so jo zemeljske sile v geološki zgodovini močno dvignile; je kot oltar nad Slovenijo. Zato velja, čeprav je v primerjavi z alpskimi vršaci na svojem severu sorazmerno nizka (njen najvišji vrh Vivodnik meri »le« 1508 m), za razgledišče nad razgledišči.

Vzhodni del pogorja Menine, ki se imenuje Šavnice, ima prostran, čudovito razgleden Goli vrh (1426 m), dostopen s treh planinskih poti. Južni pristop pelje iz Tuhinjske doline, iz Okroga pri Motniku (790 m) mimo planine Biba (1283 m), od tam pa naravnost – nemarkirano, a orientacijsko nezahtevno – čez pašnike na vzhodni hrbet Menine in po njem na vzhod po markirani poti do Golega vrha (tri ure). Severni pristop se začne iz vasi Volog (380 m) v Zadrečki dolini. Poteka v glavnem po gozdu, mimo izvira potoka Bočnica (dve uri in pol). Tretji, najbolj udoben pelje od Doma na Menini planini (1453 m), kamor se je mogoče pripeljati z avtomobilom iz Tuhinjske doline ali Gornjega Grada. Sledi cesti do jezerca Biba, potem pa se nekoliko dvigne na ovršje Menine in vijuga do Šavnic (poldruga ura hoje).

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

 Tokrat pa nekaj za tiste, ki želijo nekaj unikatnega, posebnega in veselo barvitega!

Lisička je prav zvita zver, / pod skal'co ima svoj kvartir. / Pa z repkom mahlja, / pa s kremplji prasklja, / pa vpraša, če je lovec doma.

Ta slovenska ljudska pesem mi vedno pride na misel, kadar na svojih fotopotepih srečam to prebrisano žival. Spomin nanjo pa mi seže že v zgodnjo mladost, ko sem se leta 1961 iz prve šolske čitanke, ki jo še večkrat prelistam, učil prvih črk in življenjskih modrosti. O lisici in kislem grozdju. Hotela se je posladkati z njim, pa ga ni dosegla na visoki brajdi. Njen izgovor pred opazovalci pa je bil, da je tako in tako prekislo. Tudi ljudje včasih »kislo grozdje« uporabimo kot izgovor ob kakšnih kočljivih situacijah.

Kdaj bo spet odprto, velikokrat vzdihnemo, kadar gremo mimo zaprtih vrat glasbeno-gledaliških hiš. Ne znamo natančno odgovoriti na vprašanje. Vemo pa, da povsod ustvarjajo. Med najbolj občutljivimi ansambli so gotovo baletni. Kako so preživeli epidemijo in ohranili vse, kar je treba za nastajanje novega, smo povprašali nekdanjo baletno plesalko, pedagoginjo, ki vodi treninge v baletnem ansamblu, in asistentko koreografa v ljubljanski baletni hiši Claudio Sovre.

Claudia je baletno šolo v Ljubljani končala leta 1983 pri profesorici Magdi Vrhovec z odličnim uspehom, se zaposlila v ljubljanski baletni hiši, kot zboristka sodelovala v vseh novih predstavah in dobila priložnost odplesati tudi nekaj solističnih vlog. Leta 2003 se je prekvalificirala v asistentko koreografa, se poleg tega začela ukvarjati z baletno pedagogiko in pred tremi leti kot prva generacija diplomirala na Akademiji za ples, smer balet, s čimer je pridobila naziv diplomirani plesalec, koreograf, kar trenutno predstavlja najvišjo izobrazbo v plesno-baletni sferi pri nas. Njene izkušnje izhajajo iz teorije in prakse.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Zgodovina Mestnega muzeja Krško kljub novejši letnici ustanovitve sega dlje v preteklost. Prvi Mestni muzej v Krškem, ustanovljen 10. novembra 1940, je bil leta 1949 ukinjen, njegove zbirke pa prepeljane na brežiški grad. Leta 2010 je bil muzej kot ustanova, ki komunicira, raziskuje in hrani preteklost občine Krško, ponovno odprt.

Ob odprtju je muzej razstavil podarjene umetnine iz zasebne zbirke akademskega kiparja Vladimirja Štovička (1896–1989). Kipar je leta 1976 Krškemu – v zameno, da bo mesto poskrbelo za njihovo muzealizacijo – podaril nekaj manj kot 1700 kiparskih del. Štovičkovo 70-letno kiparsko ustvarjanje je v času od leta 1919 do 1923 zaznamoval študij na praški likovni akademiji, pozneje še petletno izpopolnjevanje pri Raymondu Delamarru v Parizu. Obogaten z novostmi umetnostne prestolnice se je leta 1932 vrnil v domači Leskovec pri Krškem in si tam uredil...

Bezeg je ena od zelo koristnih in uporabnih jagodičastih drevnin. Radi ga nabiramo na sprehodih v naravi, lahko pa ga gojimo tudi na vrtu v obliki grma ali kot drevo. Bezeg je vsestransko uporaben, z listi bezga odganjajo tudi voluharja in krepijo rastline, da so odpornejše proti boleznim. Včasih je veljal običaj, da se je pred bezgom veljalo prikloniti.

Bezeg cveti pozno, zato ni nevarnosti za pozebe. Je samooplodna vrsta, zato ga lahko gojimo samostojno. Cvetovi so drobni, beli, združeni v velike pakobule. Pri posameznih vrstah so cvetovi beli do rožnati. Za vrt lahko najdemo veliko različnih sort, tudi takšnih z narezanimi listi, ki nekoliko spominjajo na pahljačaste javorje. Če ga gojimo kot grm, je treba izrezovati star rodni les. Tako spodbujamo izraščanje mladih poganjkov, ki so nosilci cvetja za naslednja leta. Če bezeg gojimo v drevesasti obliki, ga kar rigorozno režemo, saj želimo spodbuditi čim večjo rast mladega lesa. Izrezujemo vse poganjke, ki izraščajo iz tal in debla. Pregosti poganjki bi drevo le gostili in senčili notranjost krošnje. Bezeg za vrtove kupimo v obliki sadik, ki so že v osnovi vzgojene kot grm ali kot enoletna razvejana sadika.

Sodobno kmetijstvo in urejene zelene površine z znamenito angleško travo niso ravno v pomoč čebelam pri nabiranju sladke medičine. Še preden rastline pokažejo svoje čudovite cvetove, je trava že pokošena. Ljubitelji cvetja pa imamo priložnost pomagati pridnim čebelam, zato na balkon, teraso ali cvetlično gredo posadimo vsaj kakšno medovito rastlino.

Vrtna cinija (Zinnia sp.) ponuja čudovit izbor barv, od rumene, oranžne do rdeče in vijoličaste. Le modro barvo cveta boste v tej pisani zbirki zaman iskali. Je zelo dobro medovita, zato jo čebele obožujejo. Zanjo boste zlahka našli prostor. Višje sorte so priljubljene za poletne šopke, medtem ko nižje sadimo na cvetlične gredice in grobove. Lahko jih uporabimo tudi za zasaditev cvetličnih loncev, v katerih bodo cvetele celo poletje do prve zmrzali.

Če živimo sami, v dvoje ali pa se radi družimo s širšo družino in prijatelji, si lahko pripravimo kosilo na prostem. Ali pa ob večerih posedimo v družbi nam ljube glasbe ali knjige s svečkami v stekleni čaši in mehko blazino pod hrbtom. In kaj lahko storimo, da nam bo na terasi ali balkonu udobno in prijetno?

Vrtno pohištvo občasno potrebuje nekaj vzdrževanja, odvisno, iz kakšnega materiala je. Za to sicer poskrbimo že prej, ne šele takrat, ko bi radi sedli za mizo. Plastični ali iz plastičnega protja pleteni stoli in miza potrebujejo za čiščenje krpo in nekaj tople milnice. Lesenega pohištva ne puščamo na dežju, snegu ter zmrzali, kadar pa ga nimamo kam pospraviti, je dobro, da je prekrito s posebnim pregrinjalom. Pokrijemo ga tudi pred vsakim daljšim dežnim obdobjem.

Supanje oziroma stoječe veslanje na deski (angl. Stand Up Paddleboarding) se je uveljavilo tudi pri nas. Nič čudnega, saj je primerna dejavnost za vsakogar, le da potrebujemo dobro ravnotežje in nekaj kondicije.

Z veslanjem in lovljenjem ravnotežja na deski (supu) aktiviramo skoraj vse mišične skupine, kar pomeni, da je odlična vadba za pridobivanje kondicije in oblikovanje telesa. Supanje je všeč tudi starejšim, ker na deski izboljšujejo ravnotežje. Primerno pa je tudi za rehabilitacijo po različnih poškodbah. Dodatni izziv je lahko na primer izvajanje joge na deski. Na deski se lahko prevaža tudi več oseb ali celo psov, mogoč je tudi ribolov. Supanje omogoča odkrivanje in raziskovanje odročnejših vodnih kotičkov v naravi, ki s kopnega niso dostopni.