Ljubitelji potepanja po slovenskih gorah imamo na voljo mrežo več kot dva tisoč planinskih poti, označenih s prepoznavno rdečo piko, skupne dolžine okoli 10.000 kilometrov. Počitek, okrepčilo in prenočevanje pa so zagotovljeni v 179 planinskih kočah s 7400 ležišči, ki so dosegljive na domala vsakih nekaj ur hoje. Tudi redko posejane hribovske kmetije rade vzamejo pod streho goste in jim postrežejo s ščepcem svojega hribovskega življenja

Biti član Planinske zveze Slovenije (PZS) ali planinskih društev pomeni prijetno družabne – in varne! – izlete, člani pa so deležni ugodnih popustov pri nastanitvah v gorah, nakupu opreme pa tudi zavarovanju za primer nesreče. Na voljo so že odlične mobilne aplikacije, ki omogočajo orientacijo tudi po gorah, a moramo se zavedati, da so to sicer dobrodošli pripomočki, ne morejo pa nadomestiti izkušenj, fizične pripravljenosti, ustrezne opreme ter zemljevide z dobro opisanimi potmi, ki so jih skrbno pripravili planinski vodniki. Priporočljivo je, da manj izkušeni planinci najamejo gorskega vodnika, ki po varnih poteh izpelje marsikatero gorsko turo, primerno in prilagojeno njihovim sposobnostim. Med priljubljenimi pohodniškimi potmi, na katerih lahko spoznavate našo deželo, izstopajo tri.

Med domačimi pripravki je soda bikarbona najučinkovitejša za krepitev rastlin. Tako bo manj škode zaradi težav, ki jih na rastlinah povzročijo glivične bolezni, pepelaste in prave plesni. Rastline pa je treba začeti krepiti že pred prvimi težavami.

Domače škropivo iz sode bikarbone pripravimo tako, da s toplo vodo zmešamo sodo bikarbono, dodamo nekaj žlic navadnega rastlinskega olja in kapljico mila ali detergenta za pomivanje posode. Pred uporabo vse dobro premešamo, pretresemo in škropimo rastline. Soda bikarbona se v topli vodi hitreje topi. Olje, ki ga dodamo vodi in sodi bikarboni, omogoča, da se pripravek ne izpere ob rahlem dežju ali močnejši jutranji rosi. Količino olja lahko v suhem vremenu zmanjšamo za polovico. Milo ali detergent za pomivanje posode omogočata, da se olje razporedi po celotnem pripravku in ne plava na površini.

MORSKA ZGODBA

Še rahlo zaspan in omotičen je stopil iz prikolice. Ozrl se je okoli, s pogledom premeril morje in pogled mu je obstal na svetilniku. Zazdelo se mu je, kot da ga vabi, da ga vleče k sebi kot magnet. V trenutku se je odločil: šel bo lovit ribe s svetilnika.

Oblekel si je kopalke, vzel vrečko, dal vanjo ribiški pribor in jo mahnil peš ob obali v smeri svetilnika. Zadnjo razdaljo med obalo in svetilnikom je preplaval. Med plavanjem je vrečko z ribiškim priborom držal kar med zobmi. Pri svetilniku se je po lestvi povzpel do police in se udobno namestil. Nekaj časa je užival v lepoti, ki se mu je ponujala, v modrini morja in neba, belini peska, zeleni oazi dreves in cerkvici v daljavi. Potem si je v miru pripravil ribiško palico, dal vabo na trnek, odvil vrvico in jo odvrgel v vodo.

Med našim domačim rastlinstvom poznamo le ptičje mleko (kar je prevod strokovnega poimenovanja, ki izvira iz grščine), čopaste lilije pa ob kakšni čopasti putki in šopastem škrjančku ne premoremo. V poniglavem presojanju znamo reči o nekom, da ima vsega, le ptičjega mleka in žabje volne ne. Ob tem morda zanimivem in pestrem besedovanju tu ostajamo v navezanosti z rastlinskim svetom in dvema rodovoma vrtnarsko manj znanih čebulnic.

Doma je v Južni Afriki, a kljub oddaljeni domovini in skoraj eksotičnemu videzu si je čopasta lilija med vrtnarji pridobila domovinsko pravico tudi na severni polobli. Z resničnimi lilijami seveda ni v sorodstvu in že zdavnaj uveljavljeno ime je za nepoznavalca zavajajoče. Kogar zanimajo manj običajne vrtne lepotice, naj se z njo kar preizkusi, saj oskrba ni prezahtevna. Najpogostejša izmed nekako petnajstih vrst je Eucomis comosa, ki pa v gojenih sortah nima več le cvetja v skromni zelenkasto rumeni barvi. Žlahtnitelji so v dednostnih zapisih te in nekaterih drugih vrst izbrskali zasnove močnejših in mikavnejših barv. Predvsem novozelandski vrtnarji so bili prav uspešni in so v plejadi skrižanih sejančkov našli tudi takšne z rožnatim in rdečkastim cvetjem. Izhodišče pri križanjih je bila že omenjena vrsta ter Eucomis bicolor skupaj z Eucomis undulato. Cvetje večine čopastih lilij tudi prijetno diši.

PRILOGA

Pri nas je mogoče najti na stotine vodnih površin – od jezer, ribnikov, rečnih tolmunov pa do zajezenih rek in potokov. V poletnem času se je v mnogih vodah mogoče namočiti in tako ohladiti, marsikje pa celo zaplavati. Treba je le upoštevati, da to večinoma niso urejena kopališča in se obiskovalci podajajo v vodo na lastno odgovornost.

Ker pa je v času pandemije zaradi omejenih možnosti potovanj v tujino okrog voda precej več obiskovalcev kot v preteklosti, se je dobro tja odpraviti takrat, ko menimo, da bo gneče najmanj. Torej po možnosti med tednom, ob koncih tedna pa v zgodnjih jutranjih ali poznopopoldanskih urah.

Letos mineva 45 let od snemanja legendarnega filma Sreča na vrvici, ki so ga premierno predvajali naslednje leto (1977) v Pulju. Lanski božični večer smo si na prvem programu Televizije Slovenija lahko ogledali digitalno restavriran film, v katerem si glavni vlogi delita svetlolasi Matic (Matjaž Gruden) in črni kosmatinec Jakob. Novofundlandec se je po zaslugi lastnice Mire Bizjan in njene prijateljice Metode Mikuž, ki imata snemanje v zelo lepem spominu, odrezal več kot odlično.

Mira in Metoda sta se spoznali pred dobrimi 51 leti in »krivec« za srečanje, ki se je razvilo v dolgoletno prijateljstvo, je bil prav kasnejši pasji filmski junak s pravim imenom Ron, Mirin prvi pes. »O ja, prvega srečanja z Metodo se še kako dobro spominjam,« pravi Mira. Z enoletnim Ronom se je sprehajala po Tivoliju, ko jo je Vlado Gerbec, takratni inštruktor Kinološkega društva Ljubljana, ogovoril, ali pride šolat psa k njim. »Ker o 'njih' nisem vedela še nič, sem hotela slišati kaj več, v tistem trenutku pa sta čez travnik strumno prikorakali Metoda in Tanja Bizilj s svojima psoma Panom in Karo v strogem poleg, kar je Gerbcu prišlo ravno prav: 'Evo, to sta naši tečajnici.' In prijateljevanje se je začelo.«

Igrača ladjica, ki prav zares pluje po ribniku sredi parka, je nekoč navduševala otroke. Z njimi so tekmovali, se postavljali in sanjarili, da bodo še sami odpotovali.

Marsikatera je doživela pravi brodolom in za vedno izginila v ribniku. Ko so sredi prejšnjega stoletja čistili velik okrogel ribnik v londonskem Kensingtonskem parku, so v mulju našli več kot 150 potopljenih barčic. Med otroki so bile najbolj priljubljene okrog leta 1920, seveda pa so obstajale že dolgo pred tem. Ljudje so doma izdelovali ladjice, podobne pravim ladjam, tovarne igrač pa so jih začele izdelovati okoli leta 1850. Sprva so bile lesene, ko pa sta les in veter začeli nadomeščati kovina in para, so se spremenile tudi barčice.