»Tista rdeča stvar, podobna vesoljski postaji, je stranišče,« prijazna gospa v puloverju s skandinavskimi vzorčki napoti mojo ženo k toaletnim prostorom ob avtocesti. In se še enkrat več čudiva skandinavskemu smislu za oblikovanje in iskanje enostavnih rešitev. Toaletni prostori so bili urejeni v futuristično oblikovani zgradbi. Z minimalno opremo, ki skoraj onemogoča vandalizem, a hkrati z nepričakovanim oknom nad prepadno jezersko obalo, ki omogoča razglede na okoliško hribovje.

Parkirišče je bilo zadnje pred spustom v norveško prestolnico Oslo. Za vožnjo po mestni vpadnici je bilo menda treba plačati cestnino. Podobno kot tudi za uporabo nekaterih mostov in predorov. Toda cestnino pobirajo na eleganten način: avtomobile avtomatsko fotografirajo in potem lastnikom glede na prevoženo število kilometrov pošljejo račun. Do tujcev so popustljivi, saj se jim za manjše zneske očitno ne izplača izstavljati računov. Po nekaj mesecih ga namreč še vedno nisem dobil.

Drobna ptica pevka zeleno-rjave barve s svetlo progo prek očesa in svetlim trebuščkom je med prvimi, ki nas spomladi razveseli s svojim petjem, potem ko se vrne iz zimskega prebivališča v južnih krajih. Bolj redki so, ki so jo že videli, prepričan pa sem, da jo je že marsikdo slišal, če se je le za trenutek ustavil sredi gozda ali sadovnjaka in prisluhnil tišini, ki jo tu in tam prekine ptičje petje. Le malo je treba počakati in oglasil se bo vrbji kovaček (Phylloscopus collybita), ki ga imenujejo tudi vrbja listnica. Le kdo bi si mislil, da nekdo tako glasno in veselo kuje svojo pesmico visoko v krošnji dreves kar naprej in neutrudno kot prijetna lajna, skoraj brez prestanka: »Cif-caf, cif-cif-caf.« Ni čudno, da so ga Angleži prav zaradi njegovega oglašanja posrečeno poimenovali chiffchaff.

FILM

France Štiglic: Filmska zapuščina

V novih razstavnih prostorih Slovenske kinoteke bo do 5. decembra na ogled samostojna razstava, ki jo je pripravila kustosinja in vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Špela Čižman. »Z razstavo se poklanjamo spominu na enega največjih slovenskih filmskih ustvarjalcev, avtorja prvega slovenskega igranega zvočnega celovečernega filma, mnogih dokumentarnih, kratkih in televizijskih del ter prejemnika številnih mednarodnih in domačih nagrad. Vstopili bomo v njegov delovni in intimni svet ter si ogledali tudi manj znana ali v javnosti sploh še nikoli videna pričevanja iz njegovega ustvarjalnega življenja.« Izdali so tudi bogat zbornik in razstavni katalog obenem, v katerem so zbrana besedila domačih filmskih publicistov in teoretikov različnih generacij, pa tudi raznovrstno arhivsko gradivo.

Rado Likon, legendarni slovenski direktor fotografije, je že prekoračil sedemdeset let, a je še vedno zelo aktiven, tako kot je bil vse življenje. Snema, predava video-digitalno tehniko na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, je lastnik agencije Cebram, ki se ukvarja z videoprodukcijo in poprodukcijo in spremlja vse novosti na področju digitalne tehnologije. Njegova ustvarjalna žilica in profesionalna radovednost nista nič manjša kot na začetku njegove uspešne kariere.

Likon se zaveda, da je smiselno biti aktiven tudi v stanovskih navezah. Zato je podpredsednik Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS), član strokovnega posvetovalnega telesa SPOT pri AIPA – Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije ter član upravnega odbora ZIP – združenja imetnikov pravic. Sodeluje tudi v skupini restavratorjev analognih celovečernih filmov.

Vandramo po Sloveniji

S kočevske ceste kmalu za Ribnico zavijemo na desno proti Kočevski Reki, tam pa spet desno proti Borovcu in naprej proti Osilnici čez prelaz Strma Reber (993 m). Po kratkem spustu prispemo s tega prelaza na večje parkirišče, kjer je smerokaz proti Firštovemu repu. Po nekaj minutah gozdne ceste se usmerimo na desno po markirani poti v strnjen gozd. To je pravzaprav kolovoz, ki se tu dviga in spušča. Ko na levi opazimo solnico za divjad, gremo naravnost navzdol in smo tako rekoč takoj pri vpisni skrinji na Firštovem repu (1002 m), osupljivo lepem razgledu na dolino zgornje Kolpe.

Buče so ene najstarejših gojenih vrtnin. Na domačih vrtovih v Sloveniji so zelo priljubljene, saj iz njih lahko pripravljamo različne jedi. Priporočamo, da posadite več različnih sort. Uporabne so tudi za okras, glasbila in sklede. Z vzgojo ne bo težav, če jih boste sadili ob pravem času in na primerni razdalji, pravilno gnojili, namakali in skrbeli za varstvo pred boleznimi.

Buče na prostem sejemo, ko se zemlja ogreje vsaj na 15 stopinj Celzija, to je običajno po 1. maju. Če jih sejemo v prehladno zemljo, kalijo počasi in izgubljajo veliko energije, hitreje jih napadejo tudi različne bolezni. Tako kot druge plodovke tudi sadike na prosto presajamo po 15. maju. Ta nezahtevna vrtnina je zelo cenjena v domači kuhinji. Užitne buče, kot so buče hokaido, maslenke, špagetarice in muškatne buče, so cenjene za bučne juhe, omake, pite, razne slaščice in druge jedi. Sorte diamant, lemona, suha in supremo pobiramo, ko so velike dobrih 15 cm. To je pomembno zato, da se lepo razvijajo novi plodovi, saj preveliki izčrpavajo rastlino in rastlina ne nastavlja dobro novih plodov.

DOBRE STARE VIŽE

Še kot študent je nekoč »pogrnil« pri izpitu. Po prihodu domov je jezno vrgel torbo v kot in pograbil harmoniko. V četrt ure je ustvaril vižo Razposajena polka, ki mu je še danes pri srcu. Včasih pa si je zjutraj med britjem brundal različne melodije, in če mu je bila katera med njimi všeč, je brž stekel v kuhinjo in jo zaigral na pianino. Nato je vzel papir in si vižo zapisal še na notno črtovje, se spominja Janez Goršič.

Rodil se je leta 1947 v Ljubljani, kjer še danes živi, je poročen in oče treh otrok. Končal je srednjo tehnično šolo in kasneje diplomiral na fakulteti za strojništvo. Prvo službo je dobil v ljubljanskem Saturnusu, kjer se je ukvarjal z izdelki za avtomobilsko industrijo, potem pa je bil 33 let kot tehnolog zaposlen v ljubljanskem Leku.

Vsakih nekaj let je čas, da stanovanje ali posamezne prostore prepleskamo. Včasih pa si želimo barve sten tudi spremeniti, saj bomo zamenjali pohištvo ali spremenili dodatke. Ali bo drugačna barva na eni ali vseh stenah v prostoru? Morda pa bi se raje odločili za tapete ali katero drugo stensko dekoracijo.

Tapete so spet postale zanimive in zaželene. Na voljo je veliko najrazličnejših vzorcev in obdelav površine, vzorci so lahko zelo veliki, tapete so kompaktnejše kot nekoč in lažje snemljive. Odstranjevanje ali zamenjava starih tapet je bilo namreč včasih zamudno opravilo, ki sta mu sledila še brušenje in glajenje sten pred novim posegom – barvanjem ali novimi tapetami. Zato je dobro, da se pred nakupom pri prodajalcu pozanimamo, kako jih lepimo in odstranjujemo. Po pravilu bi bilo dovolj, da jih najprej dobro namočimo in potem počasi odlepimo v enem kosu.

Sezona vrtnarjenja je na vrhuncu, večina cvetličnih korit je že zasajenih. Čeprav smo že neučakani in bi želeli cvetlične umetnije čim prej pokazati na balkonih, s tem ne smemo prehitevati.

Dokler so nočne temperature nizke, bodo tiste rastline, ki prihajajo k nam iz tropskih krajev, doživljale stres. To se pokaže najprej s poškodbami na listih in cvetovih, kasneje so takšne rastline bolj dovzetne za bolezni in škodljivce. Okrevanje je dolgotrajno in povezno s številnimi stroški, ki jih ne bi bilo, če jih ne bi prezgodaj postavili na prosto. Vrtnarji priporočamo, da korita postavite na prosto po ledenih možeh, torej v drugi polovici maja, saj stara ljudska modrost pravi, da takrat ni več nevarnosti pozebe. Vendar ima vsak košček naše dežele svoje značilnosti, tako bodo vremenske razmere na Notranjskem popolnoma drugačne kot ob morju ...

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Planinstvo je ena od najbolj priljubljenih oblik preživljanja prostega časa v naravi. Vzponi na sosednji hrib lahko predstavljajo podobno veliko veselja, kot so strasti polni vrhunski alpinistični vzponi v najvišjih delih sveta. Razvoj dejavnosti je močno povezan z razvojem opreme – to pa razstavljamo in hranimo v Slovenskem planinskem muzeju.

Slovenski alpinizem je plod nešteto gibov Slovenk in Slovencev, ki so v stenah domačih in tujih visokih gora z močnimi telesi čutili pomen slehernega premika. Njihovi vzponi so pogosto zapisani v vpisnih knjigah, med katerimi izstopa prva vpisna knjiga iz Aljaževega stolpa, ki jo je tja leta 1895 umestil sam Jakob Aljaž. Oprema, ki je spremljala alpiniste, je odločilno pripomogla k uspešnim vzponom in spustom, nanjo so vezani spomini in zgodbe, te pa razkrivamo v okviru razstav in spremljajočih aktivnosti v Slovenskem planinskem muzeju.