Jezikoslovec in zbiralec narodnih pesmi dr. Karel Štrekelj je bila član več akademij znanosti in umetnosti. V slovensko narodno zavest pa se je zapisal predvsem zavoljo narodnih pesmi. Štrekelj se je rodil 24. februarja 1859 v Komnu pri Gorjanskem, umrl pa je 7. julija 1912 v Gradcu. Leta 1884 je na Dunaju doktoriral iz slavistike in klasične filologije ter primerjalnega jezikoslovja. Med drugim je bil docent na dunajski univerzi ter izredni, nato pa redni profesor v Gradcu.

V zgodovini vojskovanja je bila prva svetovna vojna nekakšna prelomnica, kajti tegobe in posledice, ki so jih v dotedanjih vojnih spopadih po večini prestajali zgolj vojaki na bojnih poljih, so prvič prizadele tudi civilno prebivalstvo. Vojno, v kateri so prvič množično trpeli tudi civilisti, je sprožil sarajevski atentat, ko sta bila na srbski vidovdan, 28. junija 1914 ubita avstro- ogrski prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga Sofija Hohenberg.

Marija Ivančič, narodno zavedna in svobodomiselna žena se je rodila 12. junija 1890 v Petrincih. V času med obema vojnama je na majhni kmetiji preživljala devetero otrok, svojih in otrok iz moževega prvega zakona. Med drugo svetovno vojno je izgubila kar štiri sinove. Marija je že maja 1941 postala aktivistka OF in sodelavka prvih partizanov, ki so se združili v ribniško četo, ki se je zadrževala v gozdovih Travne gore. Osvobodilni fronti so se pridružili tudi sinovi Ivan, rojen leta 1919, in Ciril, po poklicu mizar, ki se je rodil leta...

Rokovnjaške tolpe so živele in se ravnale po svojih, posebnih zakonih in navadah. V to razbojniško življenje pa niso bili vključeni le moški, pač pa tudi ženske. Nekatere so bile njihove priležnice in niso poznale ne sramu ne kesanja, po pripovedovanju naj bi bile v veliko pohujšanje povsod, kamorkoli so prišle. Poleg tega so kradle in ropale, pa tudi detomore so pogosto zagrešile, obstajajo pa tudi tožbe o zanemarjenih in v divjih zakonih spočetih rokovnjaških otrocih v okolici Ljubljane.

»Vedno sem bila razigrana, vesela in zmeraj nasmejana deklica, čeprav je bilo moje otroštvo zaznamovano s skromnostjo, da ne rečem z revščino,« je povzela Adela Margita Petan. Rojena je bila na Hrvaškem, a v Sloveniji živi že od leta 1970. Pri nas se je poročila in v Ivančni Gorici pognala korenine. Je upokojena učiteljica, ki jo je popolnoma prevzelo predvsem slikarstvo. Potem se spominja: »Čeprav v mladosti nismo vedeli, da jemo zdravo, je bil to čas bio hrane in bio izdelkov.

»Že kot majhna deklica sem si sama naredila punčko iz cunj«, pripoveduje Aleksandra Volk, Ljubljančanka, ki zadnjih dvajset let živi v Domžalah. Preden se je pred triindvajsetimi leti upokojila, je bila bančna uradnica. Ukvarjanju s številkami se je privadila, čeprav to ni bilo delo, kakršnega si je želela. »Imam dve vnukinji in ko sta bili majhni, sem zanju veliko pletla. Kasneje sem ustvarjanje razširila in tako sem nekega dne naredila punčko iz blaga. Potem sem naredila še drugo in tretjo in tako naprej.

Anica Uršič iz Idrije je od številnih čipk, ki jih je ustvarila v 62 letih klekljanja – prvo je naredila pri rosnih šestih letih - obdržala le čipkaste zavese, a so tudi te preveč dragocene, da bi jih imela na oknih kar vsak dan, zato jih hrani v posebni škatli. Na letošnjem čipkarskem festivalu (potekal bo od 20. do 22. junija, že triintridesetič) bo razstavljala okrogel prt s premerom 120 centimetrov. Tako velika čipka je dandanes zelo redka, saj poleg prefinjenega znanja klekljanja zahteva tudi izjemno veliko potrpežljivosti in volje.

Leta 14 ali 15 se Emona postavlja z veliko novogradnjo in nanjo namestijo marmorni cesarski napis: Pokojni cesar Avgust in posinovljenec ter naslednik Tiberij sta finančno omogočila pomembno gradnjo v mestu. Tako se je začelo to, kar bomo letos in drugo leto praznovali z mnogimi dogodki, razstavami, knjigami, filmi. Povsod bodo pripravili vodstva po razstavah in tematske dneve odprtih vrat ter mobilne aplikacije. Rimljani, ki so pred 2000 leti zgradili Emono, rimsko predhodnico zdajšnje Ljubljane, so mesto razumeli kot temeljni element...