ODSTRTE PODOBE – PRESERJE

 Razpotegnjeno naselje z večjimi gručami hiš na flišnem slemenu med Braniško in Vipavsko dolino leži na skrajnem severozahodnem delu Vipavskih Brd, severno od Branika. Po okoliških gričih so raztreseni zaselki Kresija, Zajči, Mravljevi, Triglavec, Lecki Breg, Sv. Katarina in Vrh, medtem ko se jedro kraja – po najpogostejših preserskih priimkih K(e)rševan, Vidmar, Ličen in Čebron - deli na: Krševansko, Vidmarsko, Ličkovsko in Čebronsko vas. V slednji, na Žefetovi domačiji (Preserje 61) smo se srečali z upokojenim obratovodjo šivalnice v tekstilni tovarni Okroglica in vinogradnikom, 84 – letnim Ivanom Ličnom.

Alenka Mežnaršič je najzaslužnejša za zaščito belokranjske pogače, njena hčerka Mojca pa kot podpredsednica Društva kmečkih žena Metlika skrbi za promocijo te in drugih tradicionalnih jedi. Obe pa tudi literarno ustvarjata.

Alenka se je pred skoraj 75 leti rodila v Ljubljani, očitno zelo ljubljena, saj sta ji starša dala dvoje ljubkih imen – Alenčica in Dragica. Toda vojna je grobo posegla v njihovo družino; oče, mama ter sestra so umrli, štiriletna Alenka pa je po spletu okoliščin ostala živa. Pri osmih letih jo je sorodnik odpeljal v Metliko na veliko kmetijo k teti Mici. »Teta je bila stroga, toda pravična,« pravi Alenka. Ko se danes ozira nazaj v svoje otroštvo, so spomini zamegljeni, vendar še vedno zatrepeta, ko sliši majhne otroke spraševati po mamici. Zamisli se, kako je njeno srce zaman klicalo mamo in očeta, kako se je znašla v novem in povsem drugačnem okolju … Šok je bil zelo hud.

Stare fotografije

Anton Jurečič se je kot 27-letni vojak K.u.k. Infanterie Regiment No 17 (“Kranjski Janezi”) fotografiral sredi septembra 1914. Takoj nato so ga poslali na osvajanje Lvova (danes Lviv v Ukrajini) na tedanjo »galicijsko« fronto. Fotografijo hranijo njegovi sinovi.

Takole so se leta 1946 pred fotografa postavili ključavničarji v mehanični delavnici tovarne Meril iz Slovenj Gradca. Fotografijo je poslal Zlatko Škrubej iz Slovenj Gradca.

Številčna družina Kranvogel iz Spodnje Voličine pri Lenartu v Slovenskih goricah se je fotografirala leta 1927. Fotografijo hrani Štefka Kranvogel iz Spodnje Voličine.

Ana Dimnik je bila gostilničarka, vendar je bila kljub pomanjkljivi izobrazbi sogovornica mnogim javnim osebnostim. Zelo se je zavzemala za slovenski jezik in širila narodno zavest.

Rodila se je leta 1852 v Hrastniku v družini Pintar. Z bratom Alojzom sta se že zgodaj začela navduševati nad slovenstvom, ki sta ga širila trboveljski župnik Hašnik in gostilničar Franc Roš iz Hrastnika. Leta 1875 se je poročila s Francem Dimnikom, imela sta tri otroke, a je hči kmalu po rojstvu umrla. Kmalu po poroki sta v Trbovljah odprla gostilno. V tem času so bile Trbovlje v celoti v nemških rokah. Nemci so bili lastniki rudnikov, trgovci, obrtniki in državni uradniki, nemščina pa je bila v javnem življenju najpogosteje uporabljen jezik. Dimnikova gostilna je bila eno redkih mest, kjer se je dosledno govorilo slovensko, na voljo so bili tudi slovenski časopisi.

Na pobudo skupine ljubljanskih planincev, ki se je imenovala Piparji, je bilo 1. januarja 1893 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Piparji so morali biti samski in pri sebi vedno nositi pipo. Organizirali so visokogorske ture in prirejali predavanja ter zabavne večere.

 Blizu Osankarice na Pohorju so nemške sile 8. januarja 1943 uničile ves Pohorski bataljon. Padlo je 69 borcev, med njimi kmet in narodni heroj Alfonz Šarh - Iztok in njegovi trije sinovi.

Naselje Sveta Trojica v Slovenskih goricah hrani v svojem trškem jedru številne starožitne in novodobne zanimivosti. Je nekakšen muzej na prostem v širšem pomenu. Začelo se je v davni preteklosti, ko je bilo tukaj prastaro gradišče.

Nad naseljem kraljujeta mogočna baročna tristolpna cerkev in frančiškanski samostan. Cerkev se ponaša z umetninami, ki so delo graških in italijanskih mojstrov čopiča in dleta. V sorazmerno novejšem času je upodabljal nabožne kipe tudi domači podobar Leopold Perko (1848—1918). V trojiški cerkvi je pod korom nekoliko skrit oltar s Perkovo upodobitvijo hudobca, ki zvito opreza za »božjimi ovčicami«. V cerkvi so se skozi čas pogosto srečevali romarji in včasih so v njej celo zasilno prespali. Mlade je tu in tam premamila skušnjava in so se vedli nedostojno. Perkova plastika naj bi vernike opominjala, naj se ne pustijo zapeljati v pregreho v posvečenem poslopju. Slikoviti so tudi Perkovi kipi 12., 13. in 14. postaje križevega pota, ki so v kapelah na zunanji strani cerkve.

Običajno pravimo, da ima nekdo v zrelih letih tega ali onega konjička. Za 75-letnega upokojenca Viktorja Bregarja s Homca pri Radomljah pa bi lahko rekli, da ima konjičkov kar za cel hlev.

Kot upokojenec z dvanajstletnim stažem se namreč  ljubiteljsko ukvarja s slikarstvom, rezbarstvom, graditeljstvom iz kamna, izdelovanjem obdelovalnih strojev, zeliščarstvom, in še kaj bi se našlo. Tokrat smo se omejili le na njegovo najljubšo dejavnost – kreiranje in izdelovanje lesenih harmonik. Viktorja namreč veseli tudi glasba in s svojo kitaro sodeluje pri triu Jesenski cvet, ki ga vodi  Lojzka Ocvirk iz Podgorja pri kamniškem društvu upokojencev.

Med častnimi občani Mestne občine Kranj je od lanskega decembra tudi Vincenc Draksler. Drugega januarja je dopolnil 85 let, več kot polovico pa jih je preživel v Nemčiji in Švici. Vendar pa rojstnih krajev ni pozabil, še več –  že nekaj let financira projekte za pomoč zdravljenim odvisnikom.

Kot je pojasnil nekdanji dolgoletni kranjski župan Mohor Bogataj, se je Vinko, kot ga prijateljsko kliče, pred poldrugim desetletjem oglasil v županski pisarni. Povedal je, da živi v Nemčiji in da bi zaradi določenih okoliščin stavbo gostilne v Pristavi pri Tržiču dal v dobrodelni namen. Po premisleku in posvetovanjih sta se dogovorila, da jo bodo uporabili za pomoč odvisnikom. Ustanovili so Fundacijo Vincenca Drakslerja. V naslednjih letih so objekt za 490 tisoč evrov obnovili v moderen reintegracijski center. Polovico denarja za obnovo in nadzidavo je dal dobrotnik Vincenc, polovico pa MO Kranj. K temu so precej sredstev prispevali tudi Županovi teki, ki jih je predlagal Vincenc in tudi finančno podpiral. Tako je v Pristavi zaživelo tudi socialno podjetje s šivalnico in sodobno mizarsko delavnico, v katerem pretežno obnavljajo še uporabne tekstilne, lesene in druge predmete, ki jih zdaj prodajajo že v treh trgovinah v Pristavi in Kranju.

Če je zdaj december čas nakupov, obdarovanj, bogatih jedi, izletov in za nekatere tudi potovanj, je še v nedavni preteklosti pomenil čas pričakovanja, očiščenja in bolj duhovne kot materialne priprave na praznike, sledilo pa je skromno, a veselo praznovanje.

Praznični čas se je začel z adventom. V tem obdobju ni bilo porok, tudi plesi so bili prepovedani. Ob petkih so se ljudje držali posta, tako so očistili sebe, počistilo pa so tudi svojo okolico – hišo in gospodarska poslopja. Za advent so značilne zornice, jutranje maše. Starejši ljudje se jih spominjajo kot zelo dolgih, zaradi vseh priprošenj, saj so bile njihov del.

Kako smo praznovali včasih in kako danes?

Zinka Doma, upokojenka, Anhovo:

»Včasih smo za božič okrasili majhno smrečico in pod njo postavili skromne jaslice. Okraske za božično drevce sva naredila z bratom kar sama. Tudi molili smo in opolnoči odšli k polnočnici. Na božični večer je mama s kadilom obhodila hišo, potem smo si zaželeli mir in srečo v novem letu. Zdaj pa krasijo nakupovalne centre že mesec ali dva pred decembrom. Tako pa prazniki izgubljajo vso svojo čarobnost.«