Izpod Lendavskih goric se razgleduje po naši panonski ravnici graščina, ki je imela skozi stoletja pomembno obrambno vlogo. V njej je nekaj časa prebival tudi Matija Hunjadi, med Slovenci znan kot legendarni kralj Matjaž. Danes sta v graščini muzej in galerija. Ohranjena so zanimiva zgodovinska pričevanja in legende, ki odstirajo podobo lendavske preteklosti. »Prekmurje je, kot kažejo najnovejša arheološka odkritja, izredno bogato z najdbami iz obdobja prazgodovine,« ugotavlja lendavska kulturna delavka Tanja Šimonka.

Slovenija je bila vsaj do zdaj glede solidarnosti med generacijami kar spodobna država. Samo občasno, zlasti v razpravah o spremembah pokojninske ureditve, pa se je zazdelo, da se lahko skrhajo navzven sicer zgledni odnosi med generacijami. Bo tako tudi ostalo? V zadnjih dveh desetletjih so se razmere v naši državi, podobno kot v večini drugih, še zlasti evropskih, močno spremenile. To še posebej velja za trg dela. Boj za zaposlitev in dostojno plačo postaja čedalje bolj brutalen. Z novo zaostritvijo  gospodarske krize se razmere še slabšajo.

Karl Berkovič živi v Ljubljani, toda stalno prebivališče je prijavil na Bizeljskem, kjer ima tudi vinograd, tako kot pred njim njegov oče in še prej ded. Vinograd je simbol njihove družine; med trtami se skrivajo številni spomini. Tudi starejši od obeh sinov, ki je preplul vsa morja sveta, je zdaj vinogradnik na Bizeljskem. Berkoviči so promotorji Bizeljskega, pa tudi zdravega, poštenega življenja. Celo vino, ki ga prideluje sin Bojan, nosi lokalno narečno ime Malopeči … »Vinograd sta imela že moja stara starša - Jože in Neža Berkovič;...

Jana Bešter je na novo upokojena uradnica, ki že dolgo živi v Škofji Loki, vendar gre še vedno rada v rojstno Poljansko dolino, kjer se je pred dobrega pol stoletja rodila v vasi Delnice. Zapečkarstvo ni njen slog. Pravi, da zato, ker je tako kot večina žensk dolga leta mislila le na druge. Hodila je v službo, skrbela za dom in družino. Trije otroci so bili njena obveznost in konjiček. Ko je imela štirideset let, pa se je njeno življenje čez noč spremenilo. »Sorodniki so mi podarili planinske čevlje.

Lovro Inkret, akademski kipar, ki tudi slika, se je letos upokojil. »Spet sem na začetku poti in kdo ve, kaj vse zanimivega mi bo prinesel ta čas,« povzame, ko ga obiščem za Bežigradom v Ljubljani, kjer živi. Že skoraj dve desetletji je vdovec. »Po ženini smrti sem se težko pobral. Nekaj časa sem bil kot v šoku. Vsaka smrt ljube osebe pusti posledice,« prizna. Že nekaj let pa ima prijateljico Olgico, tudi upokojenko, a živita vsak zase. »Vsak od naju ima svoj dom in svoje navade. Rada sva skupaj, a rada greva tudi vsak v svoje stanovanje.

Domačija Atelškovih, ki se jim po domače pravi Rženičnikovi in tako se imenuje tudi njihov kmečki turizem, je tako rekoč sredi raja. Leži v vasi Šmihel v zgornje-savinjskih hribih. Tudi pozimi, ko sneg na debelo prekrije njihovo okolico, sredi beline krasi vhod v hišo mogočno »božje drevce« z intenzivnimi zelenimi listi in rdečimi plodovi. Na drugi strani domačije pa stoji več kot 300 let stara lipa. »Pridite spomladi ali poleti, boste videli, koliko zelenja in cvetja je okoli nas,« prijazno povabi Veronika Atelšek, ki ima poleti ob zelenjavnem tudi svoj rožni vrt. Njihov dom je vedno odet v cvetje, saj vas v notranjosti z vseh okenskih polic pozdravijo cvetoče rože.

Ljudje se (pre)radi oklepamo starih navad in razvad, čeprav nam škodujejo. Hkrati se zavedamo, da so spremembe, četudi na bolje, težke. Lojze Babič, upokojenec in strasten pohodnik z Brega pri Žirovnici, pa je stopil na novo pot predvsem zavoljo radovednosti. Ko je pred enajstimi leti na radiu poslušal oddajo o presnem prehranjevanju, se je odločil, da se bo tudi sam poskusil tako hraniti. Takrat je bil pri petdesetih. Pripovedi o ljudeh, ki so se prehranjevali samo s presno hrano in znova postali zdravi, so se ga tako dotaknile, da se je...

Ada Bačar, mentorica dramske skupine ŽAR v društvu Most iz Ajdovščine je do upokojitve delala kot učiteljica in voditeljica lutkovne skupine v Vipavi, ki je delovala kar petindvajset let. Za svoje pedagoško delo ter za delo na področju dramske in lutkovne dejavnosti je prejela Žagarjevo nagrado in več drugih priznanj. Po upokojitvi je začela sodelovati z univerzo za tretje življenjsko obdobje in opravila izobraževanje za mentorico študijskih krožkov.

V družbi Palčice Po teh predstavah se je Ada Bačar s svojo dramsko skupino vrnila še k lutkam. Po znani Andersenovi pravljici je priredila lutkovno predstavo Palčica. Z igro so se poklonili tudi spominu znanega lutkarja Milana Klemenčiča, ki je v Ajdovščini ustvarjal marionetne lutkovne predstave in poulično gledališče: »Mi nadaljujemo njegovo delo; ves čas si je namreč prizadeval, da bi lutkarstvo priznali kot umetnost; pomembna pa je tudi njegova kulturna zapuščina na drugih področjih.« Zgodbo o Palčici je Ada Bačar izbrala iz več razlogov.