Dolga zgodovina je v žensko vsadila neprestano skrb, da naredi, kar pričakujejo od nje. V zgodovini je ženska veljala za otročje bitje, polno neobvladljivih vzgibov, samo po sebi nezanesljivo in umsko nedisciplinirano. Zdajšnji rod je veliko na boljšem, a še vedno imamo težave s poslušanjem sebe, svojih želja in svojega telesa, pravi Alenka Rebula, pesnica in pisateljica in filozofinja. Ukvarja se pretežno z globinsko psihologijo ter z vprašanji vzgoje in izobraževanja, samovzgoje in družbene kritike.

»Čebelice, prijateljice moje, ostal bom vedno z vami,« pravi čebelar Lojz, ko se zadnjič poslavlja od svojega čebelnjaka v dokumentarnem filmu Prijatelj čebelar, ki ga je leta 2008 posnela TV Slovenija. Velik ljubitelj čebel je tudi France Prezelj iz Kamnika, ki je v tem filmu igral vlogo očeta Lojza. Danes 72-letni France je svojo poklicno pot začel kot čevljar, nato pa opravil izpit za poklicnega šoferja, ob delu še srednjo ekonomsko šolo in nazadnje pred enajstimi leti v Ljubljani in v avstrijskem Gradcu končal tudi šolanje za...

Ob vstopu v njuno hišo na Mlaki pri Kranju na steni pri vratih ugledaš niz medalj, obešenih na trakovih v barvah slovenske zastave. Le čemu in zakaj? »Oba že slabo desetletje balinava in kegljava za naše društvo in očitno sva uspešna,« se pridušata Milan in Ivanka Truden. Po štiri termine v tednu sta do nedavna namenjala temu športu. In z njim bosta nadaljevala takoj, ko si opomoreta po poškodbi roke in po operaciji. Zakonca Truden - od konca lanskega leta zlatoporočenca - poznajo tudi kot vsakodnevna pohodnika do nekaj kilometrov...

Tončka Dukić ima osemdeset let, energije pa več kot velika večina precej mlajših ljudi. Zdi se, da je tako zato, ker ima življenje neznansko rada. Nanj gleda skozi rožnata očala in zmeraj se spominja le lepih stvari in dobrih, prijetnih ljudi. Tudi zato laže prenaša različne bolezni, ki jo od časa do časa spomnijo, da ni več rosno mlada. Sicer pa pravi, da je življenje lepo, a zelo kratko in prehitro mine. Zato se ga ne splača zapravljati za jezo in slabo voljo.

Na svoji zemlji Najprej sta z možem stanovala v najemniškem stanovanju, potem sta kupila staro hišo v Kranju in jo z lastnimi rokami obnovila. Nato sta začela razmišljati, kaj bosta počela po upokojitvi. Kupila sta zemljo pod Nebesi v Hrastnem in začela graditi hišo. »Ko sva prišla v Hrastno, ni bilo ne ceste, ne vode, ne elektrike. Sploh ne vem, kje smo še z nekaterimi drugimi, ki so takrat kot midva z možem, gradili hiše za čas po upokojitvi, našli moč in voljo, da smo s krampi in lopatami rili po zemlji.

Ašram Sri Satja Sai Babe v indijskem Putapartiju ob štirih zjutraj. Gospa Elizabeta Zorec, upokojena oblikovalka tekstilij iz Kranja se odpravlja na pevske vaje. Kljub skoraj 78 letom je njen korak trden. Oblečena je v belo, ogrnjena s šalom, zaradi njenih belih las je videti skorajda kot vila. V Indijo prihaja že deset let, saj je tu našla smisel življenja. Kako se je gospa, ki je že precej v letih, znašla tako daleč od doma? »V začetku devetdesetih let sem ugotovila, da mi nekaj manjka. Pa ne v materialnem, pač pa v duhovnem smislu.

Ljubljančanka Miša Arh že več desetletij ustvarja prelepe pisanice, ki so nekaj posebnega. »Ustvarjanje pisanic me osrečuje, v tem najdem svoj mir in zadovoljstvo. Doživljam jih kot simbol novega življenja in vsega tistega, kar v naravi prinaša nova pomlad,« pravi naša sogovornica, ki je zelo zanimiva osebnost. V sebi združuje številna nasprotja: kot osnovnošolka in gimnazijka ni marala obveznega branja klasikov, a je postala knjižničarka. Čez čas je knjige vzljubila ter to svojo ljubezen začela prenašati na otroke, zlasti na osnovni šoli...

Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, ko sta bili objavljeni razglednici, odposlani v Ljubljano in Trst, je Sežana doživljala razvojni razcvet, ki ga je prinesla cesta Dunaj–Trst in z njo povezano furmanstvo. Prav zaradi velikega pretoka ljudi in blaga skozi Sežano so nastale številne gostilne, ki so dajale poslovni utrip obmejnemu naselju, obdanem z blizu petsto metrov visokimi vrhovi Tabor in Lenivec na severu ter Mala in Velika Planina in Zidovnik na vzhodu. Kot pravi domačin, dvainsedemdesetletni upokojeni doktor znanosti s področja živilske tehnologije Stanislav Renčelj in dober poznavalec sežanske preteklosti, je gospodarsko in prometno središče Krasa tedaj premoglo več kot dvajset gostiln, pri čemer je bila Mahorčičeva za furmane, Gerbčeva pa za »fino gospodo«.

Kapševi iz Novega mesta so zdravniška družina. Oče Peter je specialist pulmologije in tudi kardiologije, sin Rafko je specialist intenzivne medicine, mlajši sin Peter pa specialist psihiatrije. V tem »medicinskem« spletu je bila tudi pokojna žena in mama Elica kot medicinska sestra. Samo hčerka Liljana ni šla po poteh medicine. Začetki priljubljenega zdravnika Petra Kapša so bili prav v vsem sila neobičajni. Rodil se je v majhni belokranjski vasici Hreljin, ki je danes ni več.

Če bi bil igralec Janez Hočevar Rifle danes star 27 let in ne 72, ki jih je dopolnil 1. februarja, bi se gotovo udeležil največjega šova talentov, ki jih množično prirejajo pri nas in v svetu, in nedvomno bi na njem tudi zmagal. Boginja, ki podeljuje talente, ga je bogato obdarila. Ima absoluten posluh, lahko bi postal violinist ali operni pevec. Oder obvlada tako dobro, da ga lahko zapolni čisto sam, ob tem in publiki ne bo nikoli dolgčas, kar je potrdil s številnimi monodramami.

Kaj bi bila alternativa, če ne bi bili sprejeti na igralsko akademijo? Potem bi pa postal arhitekt, tako kot je moja sestra Meta. Ampak dveh arhitektov res nismo potrebovali v družini. Ker ste danes tudi sam profesor, bo zanimivo izvedeti, kako ocenjujete svoje nekdanje profesorje? Vsa štiri leta je bila moja profesorice igre imenitna Vida Juvan. Naučila nas je delovnih navad, pri njej se enostavno ni dalo zabušavati, znala nas je tako pritisniti, da smo vsi garali.

Bilo je leto 1999, ko je Anglež Ian Coates oznanil svoji ženi Judith, da namerava za kake štiri mesece na pot z motornim kolesom. Ni nasprotovala. Toda potovanje se je raztegnilo na dvanajst let in v tem času je obkrožil svet. Ko se je ustavil v Sloveniji, smo spili nekaj kav in nekaj piva tudi... Predvsem nas je zanimalo: »Ian, ste še vedno poročeni?« »Seveda,« je bil kratek. Na poti se strogo drži treh pravil: ne vozi ponoči, ne vozi v dežju in ne vozi po mestih. »Na ta način naredim največ za svojo varnost,« je povedal.