-
»Tudi poslej ne bom več štela let, štetje mi ne pomaga živet. Bolje težave je premagovati, v miru živeti, čim dlje zdrav ostati. Zdaj, ko še živim, me radi imejte, « je zapisala Milka Povše. Verzi so se ji začele porajati že leta 1942 v taborišču Auschwitz, a je za pisanja pesmi napočil čas šele, ko so na svet začeli prihajati vnuki in je njena pesniška zbirka narasla na več sto pesmi, zbranih v petih zvezkih, pisane besede pa se je nabralo za dva zvezka kratkih zgodb. Milka Povše se je rodila leta 1922 in je že v osnovni šoli veliko brala.
Polhov Gradec je ena sama zgodovinska učilnica
»Ko sem leta 1960 prišla v Polhov Gradec, sem pravzaprav malo vedela o kraju in njegovi zgodovini. Pritegnil me je razgiban svet, nekateri zaobljeni grebeni in na drugi strani ostri vrhovi s strmimi pobočji in številnimi cerkvicami. Grad, kjer je bila takrat osnovna šola, je z neposredno okolico in vsemi številnimi posebnostmi kar spodbujal k iskanju podatkov o preteklosti. K temu sem skušala pritegniti tudi učence, saj menim, da zgodovina ni le tisto, kar je zapisano v učbenikih, marveč prav vsak predmet, ki ga najdemo v kraju in ki so ga...
Gradnikova bogata spominska zbirka
V vasi Medana, sredi slikovitih Goriških Brd je na ogled muzejska zbirka tukajšnjega rojaka, pesnika in pravnika Alojza Gradnika. O njegovem delu lahko med drugim preberemo: »Po obsežnem pesniškem delu, po samoniklosti izraza in iskrenosti čustev se uvršča med velike slovenske lirične pesnike dvajsetega stoletja.« Alojz Gradnik je bil rojen leta 1882 v Medani. Oče Jožef je bil po rodu s Tolminskega in po poklicu čevljar. Mati Lucija je bila Furlanka, z dekliškim priimkom Godeas. Starša sta težko preživljala desetero otrok.
Solidarnost je izziv vsem generacijam
Minulo leto je bilo še posebej izpostavljeno medgeneracijsko sodelovanje in sožitje na različnih ravneh. Čeprav gre za tradicionalno vrednoto, ki temelji na skupnem sobivanju, čustveni, socialni in ekonomski soodvisnosti, spoštovanju in vrednotenju minulega dela, prenašanju izkušenj in znanja ter pomoči, ki iz slovenske družbe, še posebej pa iz družin in tudi šol nikakor ni izginila, kot dokazujejo naslednji primeri.
Mladi o starejših Na osnovni šoli Vič v Ljubljani je 105 učencev sedmih razredov svoje mnenje o sodelovanju med generacijami izpovedalo v odgovorih na poseben vprašalnik, temu pa je sledila še okrogla miza, na kateri so sodelovali predstavniki več generacij in učitelji. Skupaj so ugotovili, da je v soseskah, v stanovanjskih blokih vse več tudi osamljenih starih, ki bi potrebovali obiske mladih. K temu so dodali mnenje, da bi morali že v šolah namenjati več pozornosti medgeneracijskemu sožitju..
Brez prostovoljcev v Rušah ne gre
Dijaki gimnazije in srednje kemijske šole Ruše (GSKŠ Ruše) so zelo aktivni na področju prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja, saj učni proces in šolske dejavnosti povezujejo s prostovoljstvom in s humanimi deli povezujejo lokalno skupnost. Posebni so tudi zato, ker kot srednja šola delujejo tako, kot po navadi osnovne šole v svojem kraju - aktivno, prepoznavno, vse šolsko leto. Z različnimi dejavnostmi skušajo na šoli povezati različne generacije: dijake, starše in učitelje ter starejše občane.
-
Na Osnovni šoli Preddvor druženje mladih s starejšimi spodbujajo na različne načine. Resda delujejo v podeželskem okolju, kjer med generacijami ni tako globokega prepada, kot je to morda v večjih mestih, a kljub temu želijo, da bi bilo takega sodelovanja čim več, saj pri obeh generacijah ugotavljajo njegove dobrodejne učinke. Mladi s prostovoljnim delom spoznavajo življenje starejših in spoznavajo sebe, starejši pa v druženju z njimi popestrijo svoje dneve ter svoje življenjske izkušnje prenašajo na novo generacijo.
Enakopravni državljani – ne glede na starost
Z novim letom se je izteklo leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, v katerem si je Evropska komisija zastavila za cilj spremeniti razumevanje, kaj sploh pomeni "biti star" ali "starati se«. Države članice so se osredotočili zlasti na tri področja: zaposlovanje starejših, njihova vključenost v družbo in samostojno življenje starejših. »Vsekakor se je evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti pokazalo za pomemben korak naprej pri podpiranju nadaljnjega razvoja politik aktivnega staranja in pri...
-
Slovenci imamo bogato urarsko tradicijo, pravi Zdravko Budna ml., ki je obrt prevzel od svojega očeta in jo tudi že izročil svojima otrokoma. Dva mandata je vodil sekcijo urarjev pri Obrtni zbornici Slovenije in takrat je bil postavljen tudi spomenik »vurmoharjem«, kot so nekoč rekli urarjem. Nastaja pa tudi knjiga o slovenskem urarstvu. Skozi zgodbo družine Budna tako spoznavamo plemenito urarsko obrt skozi čas. »Le malokdo ve, da je mehanska ura poleg lokomotive najbolj vzdržljiv stroj v mehaniki,« nam pove Zdravko Budna ml.
-
Zagotovo vam je znana melodija iz slovenskega filma Cvetje v jeseni. Tudi po zaslugi tega filma so citre spet stopile na pot popularnosti in se tako izognile pozabi. Nekoč so bile citre namreč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem, ljudski godci so nanje igrali ob najrazličnejših priložnostih. Manj znano pa je, da je prvi izdelovalec citer v Sloveniji Vinko Novak iz Bukovice pri Vodicah. »Življenjska pot me je pri petnajstih letih in pri borih 41 kilogramih teže pripeljala za mizarskega vajenca v delavnico takratne tovarne Melodija Mengeš,«...
Nikoli ne smeš leteti previsoko nad zemljo!
Jože Romšek, upokojeni generalni direktor Slovenske policije. Ko je s tega položaja naznanil, da končuje kariero, je rekel: »Vsekakor se bom z 9. januarjem 2009 upokojil, to pa ne pomeni, da bom sedel doma, jedel kranjske klobase, pil pivo in gledal televizijo.« Doma je iz Bele Krajine, iz vasi Brezovica pri Črmošnjicah. Med pogovorom stopi po album in v njem pokaže staro, še črno-belo fotografijo. »To je naša vas. Z bratom Ivanom sva odraščala pri starih starših in bilo je čudovito.
