V času, ko je vse druge odnašalo s trebuhom za boljšim kruhom in se je dolina Soče praznila, je na njenem sotočju z Vrsnico korenine pognal Ivan Jelinčič in se čvrsto vrasel v skopo trentarsko prst. Upokojeni gozdar, citrar in slikar samouk je tudi zavzet ohranjevalec dediščine tega konca naše dežele. Že nekaj več kot tri desetletja in pol je od takrat, ko ga je nekega zimskega dne kot mladega gozdarja pot prinesla v vasico pod Bavškim Grintovcem.

Pred skoraj štiridesetimi leti je k Ivici Kalinov prišla novinarka časnika Nova Makedonija, ker je želela napisati zgodbo Slovenke, ki živi v Makedoniji. Zanimalo jo je, kako se je znašla in kako se počuti v marsičem drugačnem okolju. Že takrat je vedela, da mora vsak, ki si želi biti sprejet, to okolje najprej sam sprejeti in se mu prilagoditi. Tako meni še danes. »V Makedoniji je tako, da te vsakdo takoj ogovori. Včasih se to sicer zdi nadležno, kljub temu pa se prav zaradi tega takoj čutiš sprejetega,« je svojo pripoved začela Ivica...

Medobčinski muzej Kamnik je bil ustanovljen 4. decembra 1961. leta, torej ravno te dni praznuje že petdeseto obletnico. Domuje v gradu Zaprice in med drugim hrani edino zbirko Thonetovega pohištva na Slovenskem. Zbirke predstavljajo premično kulturno dediščino občin Kamnik, Domžale, Mengeš, Moravče, Komenda, Lukovica in Trzin. Sprva so jih oblikovali zgolj z muzealijami, ki so jih odkupili od prizadevnega zbiralca starin dr. Josipa Sadnikarja. Tako med drugim hranijo predmete iz zasebne zapuščine meščanskih in plemiških družin in pomembnih...

Dolgi jesenski večeri so kot nalašč za ustvarjanje lepih in uporabnih ročnih del. Še posebej v času, ko se približujejo prazniki in se tudi Miklavž in Božiček ozirata po darilih. Zagotovo je med našimi bralkami veliko takih, ki spretno vrtijo pletilke, kvačko ali kleklje. Tokrat predstavljamo Dolenjko Marijo in njene kvačkane mojstrovine. Marija Golob iz Novega mesta je zares vsestranska ženska. Pri Pokrajinski zvezi društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine je sekretarka za šport, v novomeškem društvu upokojencev pa kot uspešna...

Belokranjec Anton Kambič je podjetnik in inovator s številnimi nagradami in priznanji. Laboratorijski aparati in procesna oprema iz njegovega podjetja so našli mesto v marsikaterem domačem in tujem inštitutu in še zlasti v farmacevtski industriji. Je tudi velik ljubitelj zgodovine in narave. Imel pa je srečo, da je pri svojem delu lahko združil več svojih ljubezni... Konec minulega leta se je upokojil, kar pomeni, da prihaja v podjetje, ki ga je ustanovil pred nekaj več kot četrt stoletja, nekoliko bolj poredko kot prej.

Oskar Sovinc iz Velenja je imel srečo, da je še kot mlad fant spoznal slikarja Doro Plestenjak in Franceta Slano, ki sta mu dala prve napotke za likovno ustvarjanje. Potem pa je izkoristil vsako priložnost za nadaljnje izobraževanje v slikarstvu in vsako novo znanje s pridom uporabil tudi pri delu aranžerja v Gorenju. Bil je soustanovitelj društva šaleških likovnikov in s ponosom prizna, da so bili v vrhu slovenskega ljubiteljskega slikarstva, saj so jih poučevali številni akademski slikarji.

Božidar Horvat, varnostni inženir iz Mislinje, je po upokojitvi še vedno dejaven v Društvu varnostnih inženirjev Velenje, kjer sodeluje v različnih akcijah in v izobraževanju. Pred tremi desetletji je bil tudi eden od ustanovnih članov tega društva, ki deluje na območju Koroške, Zgornje Savinjske in Šaleške doline. Oktobra letos je na blejskem mednarodnem simpoziju o varnosti in zdravju pri delu prejel priznanje fundacije Avgusta Kuharja za svoje izjemno strokovno delo na področju varnosti in zdravja pri delu v društvih in sekcijah varnostnih...

Marija Metlika iz Ljubljane je letos uresničila svoje življenjske sanje. Pri triinšestdesetih letih je na filozofski fakulteti diplomirala iz umetnostne zgodovine. Od trenutka, ko se je vpisala na ta študij, pa do diplome, ni zamudila niti ure predavanj, saj je na njih neizmerno uživala. »Slediti je treba svojim sanjam in za to ni nikoli prepozno,« je razkrila svoj življenjski moto. Leto dni je študirala tudi v Firencah v Italiji, še prej pa se je tri tedne v Rimu na intenzivnem tečaju učila italijanščine.

Mitja Milovanović, rojen Ljubljančan, sicer arhitekt po poklicu, se bliža devetdesetemu letu, kaže pa jih vsaj petindvajset manj. Vsak dan gre na najmanj enourni sprehod, enkrat na teden hodi na telovadbo in vsaj štiridesetkrat na leto se povzpne na Šmarno goro, Blegoš, Ratitovec, Viševnik itd. Šel bi še više, tako kot včasih, saj je bil nekoč alpinist, a mu malo nagaja srce. Vsak dan zjutraj najprej pol ure telovadi, potem se umije, obrije in gre v trgovino. Nato pripravi zajtrk zase in za ženo ter skuha kavo. Žena skuha kosilo.