-
Vse manj je dobrih zlatarjev, pravi Tomislav Loboda. »Za izdelavo in tudi za popravilo nakita ali drugih predmetov iz zlata je treba imeti veliko znanja, veliko spretnosti; zelo pomemben pa je seveda tudi estetski občutek …« pojasni 74-letni gospod, ki ima vse to in še veliko več. Svoje mojstrstvo in skrivnosti tega znanja pa je prenesel tudi na sinova Petra in Tomaža – skupaj tvorijo »špico« slovenskega zlatarstva. Zato ne preseneča, da imajo veliko strank tudi iz tujine, kjer tako kot pri nas usiha ta žlahtni poklic.
Za spremembe ni nikoli prepozno!
Zdravnico in psihoterapevtko Sanjo Rozman je življenje postavilo kar pred nekaj hudih preizkušenj. Mnogi pred problemi in ovirami obstanejo; ne morejo naprej, zato ponavljajo venomer iste napake. Sanjo pa so prav težave gnale na pot iskanja. Še zelo mlada je ugotovila, da preveč ljubi, da je pravzaprav odvisna od odnosov. Iz tega začaranega kroga se je iztrgala s pomočjo dr. Janeza Ruglja ter s svojo notranjo močjo. Postala je močna, samozavestna oseba in kot psihoterapevtka, ki se je izobraževala tudi v ZDA, s svojimi nasveti pomaga drugim,...
-
Ko me je nekega dne zvedavih oči in radovednih ušes prinesla pot mimo njihove domačije ob cesti iz Mlina ob Blejskem jezeru proti Selu, me je nekaj potegnilo na dvorišče in potrkal sem na vrata Jožeta in Simone Repinc. Odprla mi je Simona, vedrih besed, prijaznih oči, nenavadne topline, polna bogatih življenjskih izkušenj. »Naša domačija je zdaj izletniška kmetija, s krčmo ob koncu tedna, z bogato etnološko zbirko in stalno razstavo mojih ročnih del,« je na hitro potešila mojo radovednost, ki pa mi ni dala miru, zato sva sedla in se zapletla...
Kar mori čebele, zastruplja tudi človeka
Alojz Bukovšek z Golega Brda pri Medvodah, ki je vse svoje življenje posvetil čebelam, je pred dnevi praznoval petindevetdeseti rojstni dan. Kot štirinajstleten kmečki sin je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje kmetije. Čeprav je bila kmetija v dolgovih, pa je mladi gospodar najel novo posojilo in kupil čebele. To je storil zato, ker je imel čebele rad in je verjel v zdravilno moč medu. In ker je imel v tistih časih med veliko veljavo v prehrani, je upal, da bo s prodajo pridelkov od kmetovanja in čebelarjenja...
-
V Domu starostnikov Slovenj Gradec Jožefa Borovnik prav gotovo sodi med najbolj zanimive prebivalce. Pred nedavnim je praznovala svojo 95- letnico in je še vedno čila, zdrava, iskriva ter polna domišljije. Vsakomur je pripravljena prebrati katero od svojih pesmi, mu kaj zapeti ali pa pokazati katerega od svojih kvačkanih izdelkov. Pa tudi drugi stanovalci jo radi povabijo na kavo ali na pomenek. Jožefa Borovnik je nekdaj živela v Dovžah pri Mislinji. Bila je gospodinjska pomočnica. Poročila se je leta 1935, leta 1983 pa je postala vdova.
-
Odkar je upokojenec, se je Tone Čuk iz Kranja podal v umetniške vode in postal ljubiteljski slikar. Z ženo sicer rada preživljata dneve v počitniški hišici na Joštu, imata tudi tri vnuke, vedno pa najde tudi čas za ustvarjanje. Najprej se je preizkusil z akvareli, pred dvema letoma pa se je lotil reliefnih slik po motivih Maksima Gasparija. Pravi, da si je kar na hitro zamislil, kaj in kako – potem pa je delo steklo samo od sebe. Tako je nastala serija 20 slik (zdaj jih je verjetno že več), ki jim je dal naslov Bilo je v deželi Kranjski.
-
Narodni muzej Slovenije, ki domuje v palači sredi Ljubljane, je bil ustanovljen leta 1821 ali pred 190 leti. Je najstarejši muzej na zdajšnjem slovenskem ozemlju in hrani množico starožitnih dragocenosti od prazgodovine do današnjih dni. Po pisanju dr. Maje Lozar Štamcar je Narodni muzej Slovenije v drugi polovici dvajsetega stoletja širil svoje zbirke, zajete v petih oddelkih, in to v arheološkem, kulturnozgodovinskem, numizmatičnem in grafičnem kabinetu, knjižnici in konzervatorsko-restavratorskem laboratoriju.
-
V gradu Dobrovo v Goriških brdih so že v devetnajstem stoletju imeli muzejsko zbirko. Obsegala je zbirko novcev od antike naprej, pa zbirko fosilov in mineralov, arheoloških predmetov, diplomatskih daril in drugih predmetov. Leta 1885 so celo natisnili katalog. Svojstveno pozidani renesančni grad je bila zgrajen na začetku sedemnajstega stoletja. Njegov prvotni zunanji videz je še ohranjen, medtem ko je bila notranjost med drugo svetovno vojno izropana, zidne poslikave pa v veliki meri uničene.
OB JUŽNI ŽELEZNICI Poljčane – Slovenske Konjice – Celje
Iz Poljčan v Slovenske Konjice vodi ozkotirna deželna železnica (leta 1963 so progo ukinili, o. p.).Ob njej so manjše postaje v vaseh Spodnje Laže, v Zbelovem ob Dravinji, Sveti duh v Ločah (»v ločju«). Severno od tu vidimo na masivnem hribčku v 16. stoletju pozidani grad Pogled v posesti gospoda Franca Posseka. Severozahodno od Loč ležijo Žiče, od katerih je speljana proti zahodu cesta k 8 km oddaljenim razvalinam kartuzijanskega samostana Žiče. V Slovenskih Konjicah konča proga svojo pot.
Srednja vas je bilo nekdanje središče Bohinja
»Srednja vas v Bohinju, kakor se uradno imenuje naš kraj (domačini uporabljamo le skrajšano obliko Srednja vas), je osrednje naselje Zgornje Bohinjske doline. Njegovo ime bržkone izvira iz njegove lege, saj se nahaja približno na sredi med sosednjimi vasmi: na zahodu sta Stara Fužina in Studor, na vzhodu pa so Bohinjska Češnjica, Jereka in Podjelje,« nam je najprej pojasnila slovenistka, bibliotekarka, etnologinja, pedagoginja in publicistka ter neutrudna raziskovalka bohinjskega folklornega slovstva Marija Cvetek, ko v družbi sestre Nade...