V zadnjih dneh preteklega leta je parlament le sprejel težko pričakovano novelo Zakona o matični evidenci, za katero so si prizadevali predvsem OZS, ZDUS in ZDOPS.

Novela prinaša podaljšanje prehodnega obdobja za uskladitev z novim zakonom za eno leto, kar pa velja le za po starem pokojninskem zakonu ZPIZ-1 (le-ta je veljal do 31. 12. 2012) upokojene espeje, ki so kljub upokojitvi in uveljavitvi celotne pokojnine na popolnoma zakonit način po t. i. »izvzemu iz zavarovanja« iz 18. člena zakona obdržali dejavnost.

 Medtem ko smo bili pred dobrimi štiridesetimi leti Slovenci vzor marsikateri drugi državi po odlični skrbi za starejše, je danes slika popolnoma drugačna. Prepočasi sledimo sodobnim konceptom, s starejšimi se ukvarjajo znanstveniki, raziskovalci, sociologi, zdravniki različnih strok (razen specialistov geriatrov, ki jih sploh nimamo), psihiatri in psihologi – vsak na svojem področju in s svojega vidika.

Zato se lahko upravičeno vprašamo, kam gre slovenska gerontologija. Tako se je glasil tudi posvet, ki ga je Gerontološko društvo Slovenije pripravilo ob  45. obletnici svojega delovanja. Društvo je nastalo na pobudo utemeljitelja slovenske gerontologije dr. Bojana Accetta in je tesno sodelovalo  z »njegovim« Inštitutom za gerontologijo in geriatrijo v Ljubljani. Že od vsega začetka povezuje strokovnjake ter druge ljudi, ki delajo s starimi ljudmi v socialnem ali zdravstvenem sistemu – od zdravnikov, medicinskih sester, socialnih delavk in delavcev, fizioterapevtov, delovnih terapevtov do arhitektov in pravnikov –  ali se ukvarjajo z gerontološkimi vprašanji na področju izobraževanja in usposabljanja ali raziskovanja.

 Pol desetih dopoldne je. Na klopi pred vrati ljubljanske škofijske karitas sedijo štiri priletne gospe, strmo gledajoč predse. Očitno so prišle po pomoč. 

Jože Kern, generalni tajnik škofijske karitas, s katerim sva se pred tem pogovarjala v oddaljeni, mirnejši in manj natrpani pisarni, jih glasno, prijazno pozdravi. Kern prisega na brezpogojno spoštovanje človekovega dostojanstva v vseh fazah nudenja pomoči. Potem odpre vrata, skozi katera se mimo manjših pride do njegove pisarne. Če so to sploh še pisarne – kjer je le kakšen prost kotiček, se kopičijo zabojčki s hrano, jogurti, jabolki, oljem, sladkorjem ...

Za  slovenske zmage

Iz Bruslja in od mednarodnih finančnih središč  dobiva Slovenija oziroma njena vlada vztrajna opozorila, naj država uravnoteži javne finance in izpolni zaveze o privatizaciji (prodaji) gospodarskih družb, v katerih ima prevladujoč lastniški delež. Ko gre za javne finance, naj vlada oziroma parlament sprejmeta ukrepe, ki bodo javno porabo »uravnotežili« s prihodki, ki  se natečejo v državni proračun. Po mnenju  Bruslja in  mednarodnih finančnih ustanov mora Slovenija oklestiti stroške zdravstva, šolstva, državne uprave in ne nazadnje mora tudi pokojnine uskladiti s proračunskimi zmožnostmi.

Uničena sem, sem dejala svojemu sodelavcu Tonetu. Kaj naj povem našim bralcem? Povej jim kaj lepega, da jim bo začetek novega leta lažji, mi je dejal.

Ob meni se igrajo moji vnuki – Zala, Nejc, Jan in Jutra. Božični in novoletni prazniki so redka priložnost, ko dobiva dedek in babica vnuke samo zase. Nič ne potrebujejo babice, da bi se igrala z njimi, le ob njih mora biti, najti kakšen bombon in izgubljeno nogavičko, pomagati, če se sprejo, in zvečer, ko je treba spat, potrebuje Jutra nočno lučko in babico, da ji prežene pošasti, ki rastejo v njeni domišljiji.

Na 1. programu TV Slovenija bo v torek, 20. januarja, ob 21. uri dokumentarni film Za pogledom. V njem bomo spoznali pet žensk, ki živijo v enem izmed ljubljanskih domov za starejše, prisluhnili bomo njihovim zgodbam, trenutnim razmišljanjem in pogledom na svet. Stanovalke obujajo spomine na posebne trenutke iz preteklosti, a polno živijo tudi v sedanjosti, saj niso izgubile ljubezni do življenja. Rade se uredijo, pojejo in se veselijo, skratka, praznujejo življenje, tudi če zunanji svet opazujejo le s stola ob oknu.