Delež starejših pri nas presega 20 odstotkov, leta 2050 pa naj bi bil večji od 30 odstotkov. Čeprav smo vse bolj starajoča se družba, še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi vsem starejšim in bolnim omogočal enak dostop do različnih pomoči ne glede na njihov finančni položaj. Obstaja tudi že kar nekaj rešitev, kako pomagati starejšim, vendar so nepovezane. V želji, da bi socialne inovacije za oskrbo starejših združili v enotno mrežo, je nastal mednarodni projekt SI4CARE, katerega nosilka je ljubljanska univerza. Odgovore Slovenije na izzive starajoče se družbe bodo v okviru projekta iskali na številnih posvetih po vsej Sloveniji, prvi je bil v začetku septembra v Novem mestu.

»Ko nas mučijo bolečine v hrbtenici (v vratu ali hrbtu), lahko sami naredimo veliko, da jih omilimo ali celo preprečimo,« pravi Sonia Valentina Tomazin, fiziatrinja, ki v Argentini slovi po svojem celostnem pristopu k zdravljenju bolečin v hrbtenici. Pri Založbi Vida je zdaj tudi v Sloveniji izdala knjigo z naslovom Adijo, bolečine v hrbtu.

Telesna drža je odsev našega odnosa do življenja in dobra drža je umetnost, ki jo izpopolnjujemo vse življenje. Tudi mentalne obremenitve lahko povzročijo kostno-mišične bolečine. Osho je dejal: Če telo boli, duša trpi, če duša trpi, telo boli. Sonia Valentina Tomazin pravi, da se večina poškodb ne zgodi čez noč, ampak se nabirajo kot kaplja na kapljo. Zato je pomembno, da se naučimo, kakšna telesna drža škoduje hrbtenici, da jo lahko popravimo in preprečimo poškodbe. Zelo pomembno je, da se naučimo poslušati svoje telo in biti pozorni na bolečine, utrujenost, mravljince v roki, brezvoljnost, širjenje bolečine … Potem moramo ugotoviti vzrok le-teh in spremeniti položaj.

Okoli Trebelnega je zelo gričevnat svet. Čužnja vas leži na dobrih 400 metrih nadmorske višine, in ko je mlada Amalija Pečjak po vojni prišla z dobrniškega konca delat na njihov krajevni urad, ji ti kraji niso bili všeč. Toda usoda je hotela, da je tu ostala. Spoznala je Zoretovega Alojza in 1949 leta sta se poročila. Pustila je službo in ostala doma na kmetiji. Vedno pa je našla čas tudi za ročna dela, ki jo pomirjajo in sproščajo še danes.

Pri 96 letih še vedno veze, plete in šiva. Najpogosteje se loti vezenja prtičkov z barvno prejico, pod njenimi rokami pa nastajajo tudi čudoviti prti, vezeni v tehniki rišelje. Leta za to niso ovira, le roke so postale bolj okorne, potarna, vendar se ne da motiti in že pokaže novi prtiček v delu. Še pred leti je naredila tudi ogromno gobelinov, ki jih je večino razdala. Amalija se spominja, kako je bilo včasih težko priti do platna in prejice. Osnovnih vbodov se je naučila v šoli, vezenje ji je bilo tako všeč, da je kasneje kupovala modne revije Burda in druge revije, kjer je našla nove vzorce in se sproti učila in izpopolnjevala. In ker je imela ročno delo rada, je kljub delu na kmetiji in ob skrbi za družino našla čas tudi za vezenje. Največkrat ob večerih in nedeljah, seveda ga je bilo več pozimi, ko je na kmetiji manj dela. Zdaj ima več časa za ustvarjanje, poleg tega pa rada rešuje še križanke in sudoku ter bere knjige.

Po letu premora zaradi epidemije covida-19 se je v Cankarjevem domu danes začel jubilejni 20. Festival za tretje življenjsko obdobje, ki bo trajal do petka, 1. oktobra.  Na festivalu, ki ga organizirata ljubljanska mestna zveza upokojencev in Poevent,  se odvija program prežet z glasbo, plesom in gledališkimi nastopi. Na obisk vabijo tudi razstavljavci, ki jih je letos sicer manj kot ponavadi. Potekajo pa tudi izobraževalni dogodki in strokovne razprave. Na današnji okrogli mizi so se pogovarjali o merilih kakovosti dolgotrajne oskrbe. 

Pri Žagarjevih v Jagodniku pri Hmeljniku je spet gorela kopa. Do zdaj so jih naredili že okrog 20, letošnja pa je bila prva večja po smrti očeta Jožeta, ki je vse štiri sinove naučil in navdušil za to staro gozdarsko opravilo. Naredil jo je sin Boštjan s pomočjo bratov, pri zaključnih delih pa so pomagali še sorodniki, vaščani in Boštjanov sodelavec. Skuhali so skoraj pet ton oglja.

Prve kope se je oče Jože lotil pred štiridesetimi leti. Pri novomeškem gozdnem gospodarstvu je bil zaposlen kot gozdar sekač in tako je pri 19 letih spoznal oglarje, ki so bili takrat celo zaposleni pri gozdnem podjetju. Kmalu zatem je zanje zmanjkalo dela, saj se je podjetje nehalo ukvarjati s kuhanjem oglja. Ampak na mladega Jožeta so naredili močan vtis. Čez dvajset let je poiskal še živečega oglarja in ga prosil, da mu pokaže, kako se skuha oglje. Kot pravemu gozdarju je bilo škoda, da ne bi porabili tudi drobnega lesa, ki ostane po sečnji dreves. Takrat je prižgal prvo kopo, po upokojitvi pa jih je sledilo še veliko. Od začetka so mu pri delu pomagali sinovi Tone, Tomaž, Boštjan in Branko. Že tedaj je bil vesel, da so vneti za delo, danes pa bi bil nanje še bolj ponosen, saj oglarjenje nadaljujejo.