-
Naš čas? / Nikoli te ne bom spoznal. / Povsod si, brez središča, brez robov / vse globlje tudi v meni, blag, surov, / teman v obupu, v upanju svetal, / v trpljenju večnost, v sreči le trenutek. Ciril Zlobec
Naš čas, tu in zdaj. Ne bo se ponovil. Zato je tako pomembno, kako ga preživimo, komu ga namenjamo, kako razmišljamo in kako sploh živimo. Slovenci znamo biti precej strogi do sebe in drugih. Obnašamo se tako, kot da je naš čas neomejen. Veliko ga zapravimo za sosedske spore, dostikrat se ljudje pravdajo za nekaj pedi zemlje. Čemu? Zato, da je po njihovo? Ob tem pa izgubljajo zdravje, denar, predvsem pa čas za lepe stvari.
Glasbeno popotovanje Draga Vovka
Novomeška rokovska skupina Rudolfovo je sredi sedemdesetih let ustvarila enega največjih hitov Grem domov v Novo mesto. Besedilo pesmi je napisal Drago Vovk, vrstnik in prijatelj članov skupine, na enem od druženj v takratni Perovi gostilni v Novem mestu, današnjem Slonu. Napisal je še eno legendarno pesem – Peronospora je živ hudič, ki sta jo izvajala ansambel Henček in Pero Lovšin.
Drago ni bil nikoli glasbenik, je pa z glasbo zelo povezan že od najstniških let. Kot novinar že petdeset let piše o glasbi in tudi fotografira, je avtor radijskih oddaj, lastnik snemalnega studia Sraka in Radia Sraka, ki je že od začetka družinski radio. Svoje prve prispevke in fotografije je objavljal v Dolenjskem listu, pozneje pa je pisal za številne revije in časopise (od Stopa, Antene, Mladine, 7D, Kiha do Nedela, Reporterja, Slovenskih novic), še vedno pa sodeluje z našo revijo, kjer predstavlja nekoč zelo uspešne ustvarjalce narodnozabavne glasbe. Pisal je tudi za jugoslovanski reviji Džuboks in Start ter angleški glasbeni časopis Folk News. V tem času se je nabralo veliko fotografij domačih in tujih glasbenih ustvarjalcev in spominov na stare dobre čase, ko še ni bilo interneta in smo poslušali še gramofonske plošče in kasete.
-
Zdaj zdaj bodo jablane cvetele, / a med se bo cedil čez čas. / Še je čas, da zraste plod, / še čas, ko padel bo z drevesa. // Četudi bo žuželkam hrana, / ne pojde v nič, / saj jablana ve za krogotok, / tako preprost, / da bolj ne more biti: / važno je biti. Saša Pavček
Prazniki niso bili za vse ljudi blesteči in lepi. Še posebej, če so bili sami ali pa niso znali pristopiti do bližnjega. Morda jih ovirajo stare zamere, predsodki ali premalo poguma. Vsi ljudje si želimo, da bi z bližnjimi imeli lepe odnose. Tudi tiste, ki robantijo in se delajo nedostopne, bi prijazna gesta in dobra beseda ogrela in bi se potem bolje počutili. Pa verjetno ne znajo, s svojo nedostopnostjo se le branijo. Morda jih je le strah, da ne bi bili razumljeni.
Demenca je posledica bolezni, ne staranja
Mednarodna raziskava je pokazala, da veliko ljudi misli, da je demenca del običajnega staranja, okrog 35 odstotkov jih še vedno skriva, da imajo v družini bolnika s to boleznijo, kar polovica pa jih je prepričana, da bodo v starejšem obdobju življenja imeli demenco.
Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se bo v naslednjih 20 letih število oseb z demenco podvojilo. V Sloveniji imamo več kot 32.000 oseb s to boleznijo, največjo težavo pa predstavlja obremenitev za svojce in druge, ki skrbijo za bolnike. Demenca ni del običajnega staranja, pač pa je posledica bolezni možganov (več kot 200 različnih bolezni, najbolj je poznana alzheimerjeva), ki povzročajo spremembe na možganskih celicah. Možnost, da zbolimo, z leti narašča. Bolezen, ki traja deset do 15 let, se lahko v človeku začne razvijati že leta prej, preden se pokažejo znaki. Če jo odkrijemo dovolj zgodaj, lahko z določenimi zdravili upočasnimo njeno napredovanje.
Izteka se čas za ureditev hrambe vrednostnih papirjev
Ali se še spomnite certifikatov, ki smo jih po osamosvojitvi dobili od države pri lastninjenju družbenega premoženja? Kam ste jih vložili? Ste nanje že pozabili? Izteka se namreč večletno obdobje, v katerem lahko imetniki svoje delnice prenesejo z brezplačnega registrskega računa na plačljiv trgovalni račun. Časa je samo še do konca decembra, potem bo do pozabljenih delnic upravičena država oziroma Kapitalska družba.
Do konca avgusta namreč prenosa vrednostnih papirjev še vedno ni naredila kar petina lastnikov, to je 51.269 upravičencev. Vrednost teh papirjev pa se giblje okrog 15 milijonov evrov. V veliki meri gre za zapuščino certifikatov in mnogi ljudje so nanje verjetno pozabili, založili papirje ali pa zanje sploh ne vedo. Razlogi za to so verjetno različni. Veliko ljudi, ki so certifikat dobili v letih od 1994 do 1996, je že pokojnih, njihovi vrednostni papirji pa so postali predmet dedovanja. Zato naj dediči preverijo, ali so bile pri dedovanju priglašene tudi delnice. Lastništvo lahko preverijo tudi na KDD– Centralni klirinško depotni družbi v Ljubljani (telefonska številka: 01/307 35 00, elektronski naslov: info@kdd.si).
-
Verjetno se boste strinjali z mano, da se svet vse hitreje spreminja. Kaj vse se je spremenilo v zadnjih 30, kaj šele 50 letih in več. Če smo včasih le govorili o globalni vasi, jo zdaj živimo. V trenutku se lahko povežemo z ljudmi na drugem koncu sveta. Epidemija covida pa je digitalizacijo še pospešila. Če so se nam še nedolgo nazaj zdele napovedi, da bomo imeli težave, ker se nam bo lahko zgodilo, da bomo resnični svet zamenjali za virtualnega, se zdaj to že dogaja. Tehnologija se razvija hitreje, kot ji lahko sledimo.
Dobra oskrba potrebuje sodelovanje, ne predsodkov
Delež starejših pri nas presega 20 odstotkov, leta 2050 pa naj bi bil večji od 30 odstotkov. Čeprav smo vse bolj starajoča se družba, še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi vsem starejšim in bolnim omogočal enak dostop do različnih pomoči ne glede na njihov finančni položaj. Obstaja tudi že kar nekaj rešitev, kako pomagati starejšim, vendar so nepovezane. V želji, da bi socialne inovacije za oskrbo starejših združili v enotno mrežo, je nastal mednarodni projekt SI4CARE, katerega nosilka je ljubljanska univerza. Odgovore Slovenije na izzive starajoče se družbe bodo v okviru projekta iskali na številnih posvetih po vsej Sloveniji, prvi je bil v začetku septembra v Novem mestu.
-
»Ko nas mučijo bolečine v hrbtenici (v vratu ali hrbtu), lahko sami naredimo veliko, da jih omilimo ali celo preprečimo,« pravi Sonia Valentina Tomazin, fiziatrinja, ki v Argentini slovi po svojem celostnem pristopu k zdravljenju bolečin v hrbtenici. Pri Založbi Vida je zdaj tudi v Sloveniji izdala knjigo z naslovom Adijo, bolečine v hrbtu.
Telesna drža je odsev našega odnosa do življenja in dobra drža je umetnost, ki jo izpopolnjujemo vse življenje. Tudi mentalne obremenitve lahko povzročijo kostno-mišične bolečine. Osho je dejal: Če telo boli, duša trpi, če duša trpi, telo boli. Sonia Valentina Tomazin pravi, da se večina poškodb ne zgodi čez noč, ampak se nabirajo kot kaplja na kapljo. Zato je pomembno, da se naučimo, kakšna telesna drža škoduje hrbtenici, da jo lahko popravimo in preprečimo poškodbe. Zelo pomembno je, da se naučimo poslušati svoje telo in biti pozorni na bolečine, utrujenost, mravljince v roki, brezvoljnost, širjenje bolečine … Potem moramo ugotoviti vzrok le-teh in spremeniti položaj.
Pri 96 letih še vedno veze in plete
Okoli Trebelnega je zelo gričevnat svet. Čužnja vas leži na dobrih 400 metrih nadmorske višine, in ko je mlada Amalija Pečjak po vojni prišla z dobrniškega konca delat na njihov krajevni urad, ji ti kraji niso bili všeč. Toda usoda je hotela, da je tu ostala. Spoznala je Zoretovega Alojza in 1949 leta sta se poročila. Pustila je službo in ostala doma na kmetiji. Vedno pa je našla čas tudi za ročna dela, ki jo pomirjajo in sproščajo še danes.
Pri 96 letih še vedno veze, plete in šiva. Najpogosteje se loti vezenja prtičkov z barvno prejico, pod njenimi rokami pa nastajajo tudi čudoviti prti, vezeni v tehniki rišelje. Leta za to niso ovira, le roke so postale bolj okorne, potarna, vendar se ne da motiti in že pokaže novi prtiček v delu. Še pred leti je naredila tudi ogromno gobelinov, ki jih je večino razdala. Amalija se spominja, kako je bilo včasih težko priti do platna in prejice. Osnovnih vbodov se je naučila v šoli, vezenje ji je bilo tako všeč, da je kasneje kupovala modne revije Burda in druge revije, kjer je našla nove vzorce in se sproti učila in izpopolnjevala. In ker je imela ročno delo rada, je kljub delu na kmetiji in ob skrbi za družino našla čas tudi za vezenje. Največkrat ob večerih in nedeljah, seveda ga je bilo več pozimi, ko je na kmetiji manj dela. Zdaj ima več časa za ustvarjanje, poleg tega pa rada rešuje še križanke in sudoku ter bere knjige.
-
»Kar so pri čebelah piki, to so pri ljudeh jeziki.« Ljudski pregovor
Tudi besede bolijo, lahko zarežejo kot britev in pustijo večje brazgotine kot udarci, sploh če prehitro zletijo iz ust. Največkrat je škodo težko popraviti, potem ljudje gojijo zamere, v to potegnejo še svoje bližnje in slabi odnosi gredo iz roda v rod. Nastane škoda, ki se je ne da popraviti. Ko se to zgodi v ožji družini, je še posebej žalostno. Če gre za spor med starši in otroki, so za marsikaj prikrajšani tudi vnuki in njihovi dedki in babice. Morda se jim uspe čez čas zbližati, vendar zamujenega obdobja odraščanja se ne da več nadomestiti.
