Ne le da zagovarja odgovoren odnos do okolja, po teh načelih se trudi tudi živeti. Prof. dr. Dušan Plut, geograf, zgodovinar, ekolog in zaslužni profesor ljubljanske univerze, se je na pogovor pripeljal s kolesom, čeprav je zunaj snežilo. Ob osamosvojitvi Slovenije je za krajši čas šel v politiko in predsedoval zeleni stranki, ki se je pridružila Demosovi vladi, in bil izvoljen v predsedstvo Republike Slovenije. Potem je nadaljeval akademsko pot. Ves čas je družbeno angažiran intelektualec, še posebej kritično opozarja na ekološke probleme. Prepričan je, da se brez korenitih sprememb človeštvu slabo piše. Že desetletja živi v Ljubljani, a je še vedno povezan z rodno Belo krajino. Tudi kot upokojenec ne miruje, med drugim je še vedno dejaven v Svetu za varovanje okolja pri SAZU in tudi v belokranjskem ekološkem društvu Proteus.

Tudi lani, ko je na celotno družbeno življenje zelo vplivala epidemija koronavirusa, je pokojninska blagajna zaključila poslovanje z izravnanimi dohodki in odhodki. Na pomoč je priskočila država, ki je poskrbela za prispevke zaposlenih in zagotovila tudi izplačilo solidarnostnega dodatka za upokojence z najnižjimi pokojninami. O tem, kako se je zavod v teh nenavadnih razmerah organiziral, poskrbel za redno izplačevanje pokojnin in izdajo odločb, ter o drugih aktualnih pokojninskih temah smo se pogovarjali z generalnim direktorjem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Marijanom Papežem.

Matjaž Šinkovc, Šmihelčan iz Novega mesta, je od poklicne šole naprej zaprisežen krvodajalec. Sredi novembra je na svoj rojstni dan kri daroval še zadnjič, in to 190-ič. Skupaj je prispeval blizu 95 litrov krvi. Je absolutni rekorder med številnimi krvodajalci novomeške območne organizacije Rdečega križa.

S ponosom pove, da ga niso niti enkrat zavrnili. V zadnjem letniku poklicne šole ga je tako kot druge dijake premamil prost dan, ki so ga dobili, če so se udeležili krvodajalske akcije. Kasneje je 47 let vsake tri mesece odhajal na darovanje krvi, vendar nikoli več zaradi prostega dne. »Vsak krvodajalec ima pred odvzemom zdravniški pregled in tudi na krvi se vidi, kako je s tvojim zdravjem. Zdelo se mi je pomembno, da vem, kako je z mano, poleg tega pomagaš nekomu, ki kri nujno potrebuje. Čeprav prejemnika krvi ne poznaš, imaš po odvzemu zelo dober občutek,« pove Matjaž in doda, da bo ta ritual zagotovo pogrešal. Še vedno bi bil pripravljen darovati kri, vendar je moral zaključiti zaradi starostne omejitve. Krvodajalstvo pa se pri družini Šinkovc ne bo zaključilo, kajti očetovo humano pot nadaljuje sin Jure.

Grozote druge svetovne vojne je že kot majhen otrok izkusil tudi mag. Franc Žnidaršič, upokojeni zdravnik iz Trebnjega in še do nedavnega zelo dejaven politik. Rodil se je pred osemdesetimi leti na Bučki na Dolenjskem kot sedmi otrok mami Angeli in očetu Martinu Žnidaršiču. Še preden je dopolnil eno leto, so Nemci družino na silo odpeljali v taborišče. Po končani vojni so se vrnili na izropano domačijo, a žal brez očeta in najstarejšega brata.

Osemčlansko družino, očeta, mamo in šest otrok, so Nemci z Bučke odpeljali 3. novembra 1941. Francetov oče se je temu hotel upreti s sekiro, a ga je mama posvarila, bila je noseča in zagotovo bi jih vse pobili. V taborišču so bili sicer skupaj, mlajše otroke so odpeljali v vrtec, oče in starejši brat sta morala na prisilno delo v tovarno torpedov, mama pa je delala v pralnici. Poleti 1942 je rodila najmlajšo sestro. Najdlje so bili v taborišču Rudolfstadt, v opuščeni tovarni porcelana. »Spominjam se le zavijanja siren pred napadi zavezniških letal, pa tudi pogreba očeta in brata, ki so ju Nemci pokončali ob koncu vojne, čeprav se dejanskega dogajanja nisem zavedal,« pove Franc.