Gledališčniki živijo svoje življenje pozno v noč, predstavljam si, da je tako tudi s prevajalci, ki tuhtajo in iščejo besede, s katerimi bi kaj povedali lepše, najlepše, in če kdo v svojem delu uspešno združuje oboje, je to Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka in književna prevajalka, ki sooblikuje kulturno življenje v Radovljici že več kot 40 let. Luna ji sije osrečujoče svetlo. Bila je strokovna svetovalka za gledališko dejavnost v rojstni Radovljici in Kranju, direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah tudi takrat, ko jim je padel strop na glavo, pa se je kot levinja borila za to, da ne bi 'padlo' še gledališče, ker ima že desetletja veliko navdušenih in zvestih obiskovalcev, in Linhartove dvorane v rojstnem mestu ter umetniška vodja tamkajšnjega Linhartovega odra. Čeprav veliko dela, ji ni nikoli bilo žal časa za družino, dobro glasbo, kuho, recepte nesebično deli z drugimi in jih objavlja v več medijih.

Vojna in mir v Cankarjevem domu

Po Ani Karenini so se v ljubljanski Drami v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim in Cankarjevim domom odločili za dramatizacijo obsežnega Tolstojevega romana Vojna in mir. Avtor le-te, ugledni romunski režiser Silviu Purcărete, pravi, da romana ni mogoče povzeti, odzvanjajo le nekatere figure in dogodki iz Evrope, ki jih je opisal pisatelj. Predvsem pa njegovo sporočilo, ki ni preveč spodbudno: vojna in mir sta iz iste snovi. Zveni znano, čeprav je roman nastal pred 150 leti.

Svetovno znana razstava Končna postaja morje

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) gostuje razstava švicarskega Muzeja za oblikovanje iz Züricha, ki s plastičnimi odpadki, nabranimi v svetovnih morjih, prikaže, kaj se s tem materialom zgodi, ko izdelek konča svojo življenjsko dobo. Vsako leto jih več kot 6,4 milijona ton nenadzorovano pristane v našem okolju ter naposled v morjih, ki se tako počasi spreminjajo v globalno plastično juho. Čeprav na površju plavajo le majhne količine plastike, so se te zaradi vpliva morskih tokov združile v ogromne plastične spirale.

Tako bi lahko s temi besedami opisali življenjsko in delovno pot Marjana Mančka. Na prvi pogled je ilustrator, karikaturist, stripar in filmski animator človek, poln nasprotij. Videti je zelo resen, pa je ustvaril navihanega Pedenjpeda, dobrodušnega Petra Klepca in prijazno Mojco Pokrajculjo. Je suh in visokorasel človek, pa so ga nekje narisali kot majhnega in okroglega možica. Je zelo tih človek, pa je hotel igrati na glasne bobne. Videti je zelo strog, v njegovih delih pa je polno humorja.

Živi v vasici Selšček na obrobju Cerknice, kjer mora biti nekaj posebnega v zraku, saj se je tam rodil tudi akademski slikar Maksim Gaspari, znan po svojih duhovitih slikarskih »pikih«. Toda Manček je skromen: »Bistveni so bili očetov smisel za humor in mamina senzibilnost, otroštvo, ki sem ga preživel v Novem mestu v igri z otroki iz soseščine, in knjižnica, od koder sem nosil domov predvsem ilustrirane knjige. In seveda veselje do risanja. Že v osnovni šoli sem zelo rad risal.

Nikakor ni bil predsednik naše vlade prvi, ki je sporočil Slovencem, naj ne jamramo. Že pred več desetletji nas je k temu znala spodbuditi slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič, a je to povedala veliko bolj prefinjeno, z metaforo, ki se mi je zasidrala v spomin s svojim znamenitim stavkom: »Če sonca ni, si ga pa narišite!« Zapomnila sem si ga za vedno. Dobre vile so ji naklonile veliko: dolgost življenja, zdravje, več talentov, neizmerno radovednost, neprestano ustvarjalnost, redko sposobnost, da zna prisluhniti in se pogovarjati z zelo različnimi ljudmi, od kmeta do doktorja znanosti, in jim »zlesti pod kožo«, da jo sprejemajo in imajo radi. Še vedno raziskuje, piše in se veseli življenja.

29. Čufarjevi dnevi

Dvorana Gledališča Toneta Čufarja Jesenice bo od 14. do 20. novembra gostila Čufarjeve dneve, ki so postali uveljavljen festival ljubiteljskih gledaliških skupin v širšem slovenskem prostoru in s tekmovalnim predznakom. Prijavilo se je 27 igralskih skupin iz Slovenije ter zamejstva. Selektor Marko Platan je izbral 6 predstav, ki se bodo morale izkazati pred strokovno žirijo in občinstvom. To so: Zdravnik po sili (DKD Svoboda Senovo), Ti nori tenorji (Šentjakobsko gledališče), Samotni zahod (KD igralska skupina pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice), Machbet (KUD Zarja Trnovlje Celje), Bog masakra (KUD Fofite Medvode), Bomba v bordelu (Društvo Gledališče 2B, Bohinjska Bistrica).

51. festival Boršnikovo srečanje

Vesela bi ga bila Talija, boginja gledališča, razveseljeval bo obiskovalce, ker bo program izjemno bogat, dogajanje v Mariboru od 14. do 23. oktobra pa pestro. Selektorica BS Petra Vidali je že izbrala tekmovalne predstave – Knut Hamsun: Glad, režija Janez Pipan, Mini teater Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj, avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrove komedije, režija Jernej Lorenci, Slovensko ljudsko gledališče Celje in Mestno gledališče Ptuj, Thomas Bernhard: Pred upokojitvijo, režija Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče...

Bogdana Herman je izjemna poznavalka in pevka ljudskih pesmi. Poslušalci smo lahko v več kot štirideset let dolgi karieri na njenih koncertih prisluhnili izbranim ljudskim pesmim, tudi redko slišanim, kot so Galjot, Pegam, dvema različicama lepe Vide za sladokusce, kopici ljubezenskih, pripovednih, resnih in šaljivih, otožnih in radoživih ljudskih pesmi, ki so včasih ubrano zlite z njenim glasom, drugič z različnimi glasbili. Bogdana je profesorica slavistike, učiteljica veščin sporazumevanja in pesnica. »Skupni imenovalec vsega mojega dela je gotovo jezik. Slovenski knjižni jezik in narečja so me zanimali od malega. Dolgo sem se spraševala, ali naj se posvetim samo jeziku in poeziji ali samo petju. Pred leti pa sem odkrila, kako oboje lahko povežem in v tem uživam.« Pred občinstvo pa radodarno sipa ljudske draguljčke.

V počastitev evropskega dneva jezikov, ki ga že petnajst let praznujemo 26. septembra kot praznik jezikovne različnosti, posvečamo ta zapis esperantistom in esperantu, ker je to jezik z najlepšim imenom – pomeni upanje, ima dolgoletno in razburljivo zgodovino, včasih so ga politiki podpirali, drugič zatirali, toda esperantisti niso nikoli obupali. Gibanje za mednarodni jezik esperanto je v svetu prisotno že 129 let, v Sloveniji pa okrog 116. Prvo esperantsko društvo je nastalo leta 1910 v Mariboru, 1921 v Ljubljani, leta 1937 jih je bilo že toliko, da je nastalo slovensko esperantsko združenje. Ves čas je to gibanje za mir in enakopravnost vseh ljudi in jezikov.