Obrazi ekspresionizma/Odtisi duha 

Razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski prostor. Ekspresionizem, ki je germanskega izvora, se osredotoča na duhovnost, čustva in etično zahtevo po »novem človeku«, so Slovenci spoznavali prek Prage. Kot slovanska prestolnica je po prvi svetovni vojni nadomestila »secesijski Dunaj« ter postala študijski center za mlado generacijo ustvarjalcev in prizorišče pestrega družabnega življenja.

Slovenija je domovina avtohtone kranjske čebele – sivke. Pri nas je več kot 11.000 čebelarjev, pokrajino bogati več kot 13.000 čebelnjakov in okoli 180.000 panjev. Slovenci smo na področju čebelarjenja nekaj posebnega. To prikazuje razstava Kjer so čebele dom v Slovenskem etnografskem muzeju, ki bo na ogled do junija naslednje leto. Z njo se muzej pridružuje evropskemu letu kulturne dediščine in njenemu motu Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost.

»Mislimo, da lahko prav s čebelami in čebelarstvom veliko pomembnega povemo Evropi. Čeprav smo majhna država, igra čebelarstvo pri nas posebno vlogo, na tem področju smo zelo ozaveščeni. Naša čebelarska tradicija izhaja že iz časov starih Slovanov, s posebno ljubeznijo se prenaša iz roda v rod. Do čebel imamo poseben odnos. Pri nas ne rečemo, da so čebele poginile, kot velja za druge živali, ampak pravimo, da umirajo. Uporaba te beseda je nenavadno spoštljiva, odraža našo čebelarsko kulturo, ki je na zelo visokem nivoju, in odnos do čebel, ki jih prepoznavamo kot posebno dragocenost v svojem okolju. Umiranje čebel je za nas prvi znak, da v okolju nekaj ni v redu, in čebelarji hitro obvestijo javnost, pa tudi Slovenci smo zelo ozaveščeni,« je pojasnila Barbara Sosič, avtorica razstave in kustodinja, ter dodala: »Lahko smo ponosni na svojo dediščino.«

Retrospektiva Ivane Kobilca

Narodna galerija je po štiridesetih letih pripravila monografsko predstavitev slikarke Ivane Kobilca. Od tedaj se je po besedah direktorice Barbare Jaki nabralo marsikaj novega – nova spoznanja stroke, nekaj neznanih del in takšnih, ki niso bila nikoli razstavljena ali pa se je za njimi izgubila sled. Priljubljenim delom, kot so Kofetarica, Poletje, Otroci v travi, se bodo pridružile še manj znane slike, ki skupaj odsevajo ustvarjalno moč priljubljene slikarke in vplive evropskih umetnostnih središč, saj je Kobilca večino odraslega življenja preživela v tujini, in sicer na Dunaju, v Parizu, Sarajevu in Berlinu, od koder se je v Ljubljano vrnila na začetku prve svetovne vojne.

Prosimo, ne razumite naslova tako, kot da pomeni nekaj grdega. Nasprotno! Gledališče Glej namreč pripravlja projekt z naslovom Starci. Delajo ga z ljubeznijo in spoštovanjem do seniork in seniorjev, želijo povezati mlado in staro generacijo, doseči medgeneracijski dialog. Prepričani so, da imajo starejši veliko spominov, ki so izjemno dragoceni in bi jih bilo škoda prepustiti pozabi.

Že pred časom smo iz Gledališča Glej prejeli obvestilo, da vabijo k sodelovanju pri projektu Starci posameznice in posameznike, starejše od 60 let, da »se nam pridružite k potovanju skozi spomine, k ustvarjanju filmskih zgodb in druženju. Zanimajo nas vaše zgodbe!« 

Spominska razstava Vladimire Bratuž Furlan - Lake

V galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (Komenskega 8 v Ljubljani) si lahko do 25. maja ogledate pregledno razstavo del akademske kiparke in diplomirane arhitektke Vladimire Bratuž - Lake (1923–2006). Poleg kiparstva je študirala tudi arhitekturo pri arhitektu Jožetu Plečniku. Zanjo je bilo značilno predvsem eksperimentalno delo, saj je pri svojih skulpturah uporabljala različne postopke, tehnike in materiale – od železne pločevine, kamna do osnovnih materialov žgane gline in lesa.

Igralec Andrej Kurent je na Tednu slovenske drame v Kranju prejel odličje Marija Vera, ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije za delo na področju gledališke, filmske in radijske umetnosti. Ker je bil od leta 1953 do 1994 član SNG Drama v Ljubljani, se gotovo spominjate katere izmed njegovih številnih vlog. Sodeloval je tudi pri filmu Na svoji zemlji. Bil je eden tistih, ki so soustvarjali slovensko eksperimentalno gledališko sceno. Poleg izvrstno odigranih gledaliških, filmskih in radijskih vlog je še posebej slovel kot sijajen govorec, kar je vodilo h kasnejšemu poučevanju študentov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kurentovo igralsko mojstrstvo sta slovenska in jugoslovanska kritika z občudovanjem označevali kot odlično, intenzivno in ekspresivno. Ne glede na to pa zase pravi: »Jaz sem bil večno drugi.«

Tej trditvi Eda Majarona se ne smemo začuditi, saj je vse življenje predan lutkarstvu kot ustvarjalec, pedagog, kritik, režiser, umetniški vodja, teoretik – mislec in praktik lutkovnega gledališča, priznan pri nas in v tujini. Zaslužen je za to, da so slovensko lutkovno umetnost sprejeli zunaj naših meja, kjer je stkal pomembne vezi s priznanimi tujimi umetniki in strokovnjaki s tega področja. Od leta 2010 je častni član mednarodne zveze lutkarjev UNIMA. Njegov opus je izjemno bogat, večkrat nagrajen, z lutkami je prepotoval pol sveta, njegove predstave pa še drugo polovico. Lani je izšla njegova zelo zanimiva knjiga Vera v lutko, posvečena njegovi ženi in vsem nekdanjim lutkarjem, v kateri obuja tudi spomine na velika imena slovenskega lutkarstva in njihova dela, zato vas vabimo na sprehod po postajah Majaronovega dela in razmišljanjih o lutkah.

O procesu staranja

V Gledališču Glej pripravljajo zanimiv filmsko-gledališki projekt, h kateremu so povabili seniorke in seniorje, da bi jim zaupali svoje spomine, izpovedi in življenjske zgodbe, iz katerih bodo nastali kratki filmi, potem pa gledališka predstava. Odzvalo se jih je nepričakovano veliko, saj so seniorji zaznali priložnost, da bo njihovo pričevanje ostalo pomembno zapisano kot sestavni del bogatega izročila življenja in mišljenja nekdanjih časov. Dobili bodo priložnost, da postanejo režiserji, scenaristi, snemalci in nastopajoči, saj bodo najprej posneli kratke filmske epizode, te pa bodo kasneje postale osrednji del predstave Starci. Zanimiv projekt, ki ga vodita Hana Vodeb in Tin Grabnar, nastaja v duhu dokumentarnega gledališča, več o njem pa bomo povedali v naslednji številki.

Budnost, boj, ponos: Skozi njene oči

Tak je naslov razstave, na kateri v Umetnostni galeriji Maribor sodeluje trinajst umetnic. Prinašajo zgodbe iz svojega okolja z željo, da odprejo nove možnosti za razumevanje in spoznavanje žensk, ter zastavljajo vprašanja, ki omogočajo različne načine razmišljanja in čutenja o trenutnih izzivih in težavah današnje sodobne družbe, v kateri smo priča turbulentni socialnopolitični situaciji, ko morajo že zdavnaj pridobljene pravice žensk ponovno zagovarjati. Raznoliki pristopi teh del odpirajo številna vprašanja, med drugim: gradnja identitete, dom, družina, zastopanost, politika, delavske in socialne pravice žensk, da bi dosegli enakopravne možnosti. Razstava bo v Mariboru do 11. marca, potem pa bo potovala v Berlin, Gradec, Zagreb in Bratislavo, ker je del večjega projekta Društva za evropsko zavest.

Arheologe si po navadi predstavljamo kot ljudi, ki na terenu z malimi lopatami izkopavajo velike kamnite bloke, iščejo male kovinske, keramične ali drobne steklene razbite predmete, zelo natančno z majhnimi čopiči odstirajo prah z njih, želijo najti ostanke velikih civilizacij, razložiti, ali je bilo res tako, kot je zapisano v knjigah. Dr. Neva Trampuž Orel pa je raziskovala nekoliko drugače in Slovensko arheološko društvo ji je decembra lani podelilo nagrado za življenjsko delo, ker je s svojim znanstvenoraziskovalnim delom, ki ga je izvajala ob skrbno opravljenem delu muzejske kustosinje, bistveno prispevala k napredku slovenske arheologije.