Kultura v širšem pomenu besede sploh ni samo klasična glasba, gledališče, film ali slikarstvo. Kultura je tudi način življenja, odnos do vode, soljudi in je celo šport, če si prizadevajo za »fair play« in dobre medsebojne odnose. Ker bo v tem mesecu zaradi evropskega nogometnega prvenstva ta tudi osrednja tema pogovorov, saj moški pravijo, da je to najpomembnejša stvar na svetu, smo poiskali poznavalca nogometa Marjana Dermastijo, ki je že 64 let aktiven v tem zanimivem športu. Nasnul je več zanimivih misli o nogometu, ki bodo v pomoč tudi ženskam, da se bodo lažje pogovarjale s prijatelji.

Težko si je predstavljati, da živi v Sloveniji, ki je v svetu bolj znana po dobrih skakalcih kot po dobrem humorju, mož, ki vse življenje zbira šale. In ker je star 92 let ter izjemno delaven, jih je zbral ogromno. Objavil je 26 knjig, naslednja je že napisana. Izdal je tudi knjige o bontonu, medsebojnih odnosih, iz francoščine prevedel »Knjigo o sreči«, ki je postala prava uspešnica, in številne druge. Bil je partizan, ki se je boril za pravičnejši svet, potem tiskar, v prostem času nogometni sodnik, planinec, prizadeven sindikalist in kulturno-družbeni delavec, ki še danes sanja lepši svet brez socialnih krivic. Je oče treh otrok in dedek štirim vnukom. Vse to je Slavko Krušnik. Z zbranimi šalami nam že dolgo lepša življenje, razkril pa je tudi, kako si jih je najlažje zapomniti in povedati tako, da bodo dobro zvenele.

Nikola Tesla – človek prihodnosti

Od rojstva tega genialnega znanstvenika, izumitelja in inženirja, ki je odkrival naravna načela in zakone ter patentiral okoli 300 izumov, letos mineva 160 let. Veliko njegovih inovacij ima poseben pomen zaradi globalnega značaja in univerzalne uporabnosti, Teslov večfazni sistem je omogočil učinkovitejši prenos električne energije na daljavo in je pomembno prispeval k razvoju sodobne industrijske civilizacije. Razstava v Cankarjevem domu nas vodi skozi življenje, delo in vizijo Nikole Tesle, obsega kombinacijo različnih razstavnih predmetov – od maket do delujočih modelov. Med drugim so predstavljene pomanjšane makete hidroelektrarne na Niagari, njegovih laboratorijev, letala na navpično vzletanje, transformatorja, črpalke in turbine, ladjice na daljinsko vodenje … Predmeti so iz Muzeja Nikole Tesle v Beogradu.

Spominska soba Noordunga v Moskvi

V prostorih Veleposlaništva RS v Moskvi so 25. februarja ob prisotnosti visokih predstavnikov Ruske federacije, med njimi tudi ruskega kozmonavta Jurija Baturina, odprli spominsko sobo Hermanu Potočniku Noordungu. Odprtje se ujema z zgodovinsko prelomnico – letos je minilo že 55 let od prvega Gagarinovega poleta v vesolje. Potočnik je leta 1928 napisal knjigo Problem vožnje v vesolju. To je pionirsko delo, v katerem je opisal veliko rešitev, ki omogočajo bivanje človeka v vesolju. Takrat še ni bilo računalnikov in sončnih celic, pa je raketni inženir in pionir astronavtike Potočnik že načrtoval proizvodnjo elektrike s pomočjo sonca, kar priča o njegovi genialnosti. Razstava naj bi bila stalna, pogodba zanjo pa je podpisana za 10 let.

S temi besedami se poskuša Janez Starina zaradi pomanjkanja časa izogniti srečanju z mimoidočimi, ki ga ustavijo na cesti in bi se radi pogovarjali z njim. Sicer ni poln zvezdniških muh. Pa bi bil lahko. Za njim je izjemno veliko igralskih vlog na gledaliških deskah, filmu, televiziji. Bil je tudi direktor in umetniški vodja PDG Nova Gorica pa režiser doma in v tujini. Z likom gospodarja Berta v televizijski nanizanki Ena žlahtna štorija je postal velika zvezda, za katerim se ustavlja na cesti »staro in mlado«, prosijo ga za avtogram, se želijo pogovarjati, predvsem pa izvedeti nadaljevanje številnih zapletov, ker je serija tako priljubljena. Tega nam ne sme povedati. Povedal pa je veliko zanimivosti o sebi in svojem delu. Tudi to, da imata Berto in Janez več skupnih lastnosti. Predvsem pa ju druži ljubezen do zemlje.

Kelti s smaragdnih gora

Razstava prikazuje arheološko dediščino »keltskih gorjanov« v širšem zgodovinskem in geografskem okviru. Popelje nas v zadnja stoletja pred našim štetjem v hribovit svet predalpskega in alpskega sveta italijanskega Veneta, Karnije, Furlanije, avstrijske Koroške, Posočja in Krasa v času, ko so ga dosegli keltski bojevniki in konjeniki. Ti so se ustalili na najizrazitejših strateških točkah z nadzorom nad rečnimi dolinami. Tam so si uredili grobišča, naravnim silam in božanstvom vojne so darovali orožje in konjsko opremo.

Marca se še posebej spominjamo žensk, ki so se s svojim talentom, ustvarjalnim delom in pomenom zapisale v našo zgodovino. Praviloma so bile uspešne, ustvarjalne in modre. Pa tudi uporniške, vztrajne v svojem prepričanju, da sme tudi ženska najti svoje mesto še kje drugje kot ob štedilniku. Tako so podirale klišeje svojega časa in odstirale poti za veselje do ustvarjalnosti veliko ženskam doma in po svetu. Predstavljamo le nekaj Slovenk, ki so se uveljavile na različnih področjih.

Barbara Celjska (ok. 1392–1451)

Pijem, ker sem pač žejna

Polona Vetrih je igrala v več uspešnih monodramah in z njimi praviloma očarala občinstvo. Tokrat se v monokomediji Pijem, ker sem pač žejna predstavlja kot avtorica besedila in rapovskih tekstov, ki jih je naredila skupaj z glasbenimi sodelavci Josejem, Janezom Dovčem in Goranom Krmacem. Predstava je sestavljena iz štirih hudomušnih monologov žensk, vsaka ima svoj poklic, pogled na svet, napake, težave, a tudi rešitve zanje. Z različnimi liki pokaže, da so človeške lastnosti v resici hudo smešne in da lahko gledamo na življenje, ki je, kot vemo, resno, tudi na šaljiv način. Sodelujoči: režiser Robert Waltl, koreografinja Maša Kagao Knez, kostumografinja Mojca Makuc. Kraj dogajanja: Siti Teater BTC Ljubljana, na sporedu bo 19. februarja.

Kadar koli omenimo Mirka Ramovša, ga vsi takoj povežejo z »maroltovci« pa s slovenskimi ljudskimi plesi, manj z Glasbenonarodopisnim inštitutom, čeprav je tudi z njim povezan že več kot 50 let. Svojemu delu se je temeljito posvečal, znal je sam zaplesati in učiti druge, zapisovati plese, raziskovati. Svoje znanje je vedno nesebično delil z drugimi, tudi s konkurenčnimi folklornimi skupinami, jim svetoval, ne glede na to, da so se potem srečali na tekmovanjih, in čeprav je njegov opus ogromen, le skromno pravi: »Imel sem veliko srečo, da je bil moj hobi tudi moj poklic.«