-
S temi besedami se poskuša Janez Starina zaradi pomanjkanja časa izogniti srečanju z mimoidočimi, ki ga ustavijo na cesti in bi se radi pogovarjali z njim. Sicer ni poln zvezdniških muh. Pa bi bil lahko. Za njim je izjemno veliko igralskih vlog na gledaliških deskah, filmu, televiziji. Bil je tudi direktor in umetniški vodja PDG Nova Gorica pa režiser doma in v tujini. Z likom gospodarja Berta v televizijski nanizanki Ena žlahtna štorija je postal velika zvezda, za katerim se ustavlja na cesti »staro in mlado«, prosijo ga za avtogram, se želijo pogovarjati, predvsem pa izvedeti nadaljevanje številnih zapletov, ker je serija tako priljubljena. Tega nam ne sme povedati. Povedal pa je veliko zanimivosti o sebi in svojem delu. Tudi to, da imata Berto in Janez več skupnih lastnosti. Predvsem pa ju druži ljubezen do zemlje.
-
Kelti s smaragdnih gora
Razstava prikazuje arheološko dediščino »keltskih gorjanov« v širšem zgodovinskem in geografskem okviru. Popelje nas v zadnja stoletja pred našim štetjem v hribovit svet predalpskega in alpskega sveta italijanskega Veneta, Karnije, Furlanije, avstrijske Koroške, Posočja in Krasa v času, ko so ga dosegli keltski bojevniki in konjeniki. Ti so se ustalili na najizrazitejših strateških točkah z nadzorom nad rečnimi dolinami. Tam so si uredili grobišča, naravnim silam in božanstvom vojne so darovali orožje in konjsko opremo.
Uspešne Slovenke, ki so presegle svoj čas
Marca se še posebej spominjamo žensk, ki so se s svojim talentom, ustvarjalnim delom in pomenom zapisale v našo zgodovino. Praviloma so bile uspešne, ustvarjalne in modre. Pa tudi uporniške, vztrajne v svojem prepričanju, da sme tudi ženska najti svoje mesto še kje drugje kot ob štedilniku. Tako so podirale klišeje svojega časa in odstirale poti za veselje do ustvarjalnosti veliko ženskam doma in po svetu. Predstavljamo le nekaj Slovenk, ki so se uveljavile na različnih področjih.
Barbara Celjska (ok. 1392–1451)
-
Pijem, ker sem pač žejna
Polona Vetrih je igrala v več uspešnih monodramah in z njimi praviloma očarala občinstvo. Tokrat se v monokomediji Pijem, ker sem pač žejna predstavlja kot avtorica besedila in rapovskih tekstov, ki jih je naredila skupaj z glasbenimi sodelavci Josejem, Janezom Dovčem in Goranom Krmacem. Predstava je sestavljena iz štirih hudomušnih monologov žensk, vsaka ima svoj poklic, pogled na svet, napake, težave, a tudi rešitve zanje. Z različnimi liki pokaže, da so človeške lastnosti v resici hudo smešne in da lahko gledamo na življenje, ki je, kot vemo, resno, tudi na šaljiv način. Sodelujoči: režiser Robert Waltl, koreografinja Maša Kagao Knez, kostumografinja Mojca Makuc. Kraj dogajanja: Siti Teater BTC Ljubljana, na sporedu bo 19. februarja.
-
Kadar koli omenimo Mirka Ramovša, ga vsi takoj povežejo z »maroltovci« pa s slovenskimi ljudskimi plesi, manj z Glasbenonarodopisnim inštitutom, čeprav je tudi z njim povezan že več kot 50 let. Svojemu delu se je temeljito posvečal, znal je sam zaplesati in učiti druge, zapisovati plese, raziskovati. Svoje znanje je vedno nesebično delil z drugimi, tudi s konkurenčnimi folklornimi skupinami, jim svetoval, ne glede na to, da so se potem srečali na tekmovanjih, in čeprav je njegov opus ogromen, le skromno pravi: »Imel sem veliko srečo, da je bil moj hobi tudi moj poklic.«
-
Prenovljeni Narodni dom
Konec januarja pri Narodni galeriji načrtujejo odprtje prenovljenega Narodnega doma in nove stalne zbirke, ki bo precej obširnejša in bogatejša, kot je bila pred prenovo. Vključevala bo 613 umetnin, postavljena bo na 3.100 kvadratnih metrih razstavnih površin in bo urejena kronološko – od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja. Izbor gradiva so usmerjali obstoječi fond, kakovost in prostorske zmožnosti. Še nekaj mesecev si lahko tam ogledate razstavo Rihard Jakopič – beležnice, kjer je predstavljenih 45 njegovih slik in kar 350 risb. Teh Jakopič ni nikoli namenil javnosti, zato so razstavljene kot povezave s slikami, ki so izbrane tako, da risarsko gradivo spregovori kar se da živo.
-
Živim med željo, vizijo in izvedbo, pravi Saša J. Mächtig, oblikovalec in arhitekt, ki je s svojim oblikovanjem zaznamoval Ljubljano, Slovenijo in svet. Oblikoval je legendarni rdeči kiosk K67, in čeprav je od takrat minilo več desetletij, ga še vedno lahko vidimo kot uporaben del našega in celo tujih javnih prostorov. Uvrščen je v prestižno oblikovalsko zbirko 20. stoletja v newyorškem muzeju moderne umetnosti (MoMA), na kar bi lahko bil njegov avtor, ki ustvarja že več kot pol stoletja, ponosen.
Gospa Ljerka, vi ste tako zares!
Tako pohvalo obiskovalcev gledaliških predstav je večkrat slišala letošnja dobitnica najvišjega priznanja za igralsko ustvarjalnost Borštnikov prstan Ljerka Belak. »Večjega komplimenta igralec skoraj ne more dobiti. Biti zares pomeni biti brez sprenevedanja, brez odvečnih gest, mimike, brez lažnih mask zvezdništva. Biti zares pomeni v gledališču biti več kot samo dober. Pomeni, da za svojo kreacijo stojiš s krvjo in stališčem. Biti zares pomeni do zadnje kaplje znoja in krvi,« pravi Ljerka.
Njen vulkanski talent je bil vedno posvečen gledališču in igralski umetnosti. Od prvih vlog, ki jih je kot mlada igralka ustvarila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pa vse do njenih zrelih igralskih stvaritev v Mestnem gledališču ljubljanskem. Gledališču je posvetila vse in v tem je tudi skrivnost njene odličnosti.
-
Doberdob – Roman upornika
Film je portret pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca in njegovega romana Doberdob, edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne. Nastal je po scenariju in v režiji Martina Turka ter v produkciji Bela filma, RTV Slovenija in RAI – Furlanija Julijska krajina. »Dokumentarec je večplastna freska o prepletu umetnosti in življenja, o njegovih skrajnih robovih in minljivosti, ki ob stoletnici začetka bojev ob reki Soči odstira tančico pozabe iz vojnega romana Doberdob in odpira...
-
26. LIFFE – ljubljanski mednarodni filmski festival
»Ljubljanski mednarodni filmski festival je majhen, toda s strastjo oblikovan in voden palček, ki ljudi v kina privablja z 'drugačnimi' filmi,« je zapisal direktor festivala Simon Popek. Liffe, potekal bo od 11. do 22. novembra, skuša stvari že nekaj časa postavljati v zgodovinski kontekst, kar so pokazale predvsem tematske ali nacionalne retrospektive. Letos so se z retrospektivo Technicolor 100! spomnili tehnične inovacije, ki je sedmi umetnosti od leta 1915 naprej prinašala barve.