-
Vejica cvetoče hruške, jablane ali češnje je na starosvetni slovenski domačiji cvetela že na božični mizi. Na dan sv. Barbare (4. decembra) je hišna mati utrgala vejico in jo dala v vazo, da je v topli izbi vzbrstela. S cvetovi je sporočala družini, da bo kmalu prišla zelena pomlad.
Ljudski reki dokazujejo, da je bila hruška našim dedom nekakšno merilo zrelosti, odgovornosti, pameti in modrosti.
Kadar je hruška zrela, ji ni treba vetra.
Zrela hruška sama pade z drevesa.
Zrelih hrušk ni treba otresati.
Žegnani les v cvetnonedeljski butari
Žegnani les je starosvetni slovenski domačiji prinašal blagoslov, jo varoval pred zlom in klical dobro. Poljem je prinašal rodovitnost, odganjal je strelo in zle duhove od domačije ter pomagal do zdravja in dobre letine. Katere vrste pomladnega vejevja sestavljajo cvetnonedeljsko butaro v posameznem kraju, vedo le domačini. Navadno je bilo treba nabrati sedem vej različnih grmov ali dreves.
Prvotna butara pa ni bila le sveženj okrašenega pomladnega zelenja, ampak so nanjo obešali tudi razne oblike velikonočnega kruha. To dokazujejo imena v različnih delih naše dežele. Štajerci imenujejo butaro presmec (presni kruh), Gorenjci ji pravijo beganca (gubanica), Korošci prajtelj (presnec), v Savinjski dolini potica.
-
Oljka je legendarno drevo evropske kulture s simboliko miru, svetosti, plodnosti, trdoživosti, blagostanja, moči. Oljčna vejica je izraz miru, časti, zmage in nesmrtnosti.
Izvor njene svetosti in obrednosti moramo iskati v stari Grčiji. Atena, boginja modrosti in pravične vojne, je s Pozejdonom, bogom morja, tekmovala za nadvlado na polotoku Atiki. Zeus je svetoval, naj ga dobi tisti, ki bo njenim prebivalcem dal najkoristnejše darilo. Pozejdon jim je podaril konja, Atena pa oljko, ki so jo uporabili za hrano, razsvetljavo in še za lepotičenje. Tako je Atena postala zavetnica Atike. V njeno čast so na vrhu griča zgradili tempelj, pred njim posadili sveto oljko, glavno mesto pa je dobilo ime Atene. Ko so v perzijskih vojnah leta 480 pr. n. št. Perzijci požgali Atene, je zgorela tudi sveta oljka, vendar je iz ožganih korenin zraslo novo mlado drevo.
-
Zimzelene rastline so bile človeku vedno zagotovilo, da bela, mrzla, dolga, lačna zima ni nepremagljiva. Tudi brin, skromen mali grm z drobnimi zelenimi trdoživimi iglicami pogumno kljubuje zimski belini. Še več – brin ni le pojem odpornosti, ampak tudi varnosti. Ob nevihti se zateci v bližino brinovega grma, saj »u brinjev grm nikada ne udari strijela«, je Janez Trdina zapisal prepričanje Belokranjcev. Brinov grm daje varno zavetje celo pred hudičem, ki se boji njegovih s križem zaznamovanih jagod.
-
Vrba je drevo, ki lahko zraste celo od 20 do 30 metrov visoko, je pa tudi grm, ki najpogosteje raste ob rečnih bregovih. Pri nas poznamo kakih dvajset vrst vrb, ki se po videzu razlikujejo med seboj, so pa vse enako odporne, trdožive in hitre rasti. Iz vejice, zataknjene v zemljo, v nekaj letih zraste mogočno drevo.
Vrba žalujka daje s svojimi spuščenimi vejami otožen videz, njene mehke veje uporabljajo pletarji za pletenje košev, pastirji pa so nekoč iz vrbovega ličja izdelovali pastirske plašče, imenovane ličniki.
-
Kot drevo je oreh pojem mogočnosti, kot plod pa je simbol rodovitnosti. V svoji bližini oreh ne trpi drugega drevesa. Z močnim vonjem preganja škodljivce, zelo je cenjen tudi v ljudskem zdravilstvu.
Oreh v ljudskih pripovedih: Zlata orehova vejica
Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali, so prišli nekega večera do podrtega gradu. Domislili so se in nekdanjim grajskim prebivalcem zaigrali podoknico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz ruševin majhen star možiček, se jim zahvalil, dal vsakemu orehovo vejico in jim prijazno rekel: »Nesite te vejice svojim otrokom!«
Kostanj ogreje roke, želodec in srce
Kostanj je edino drevo, ki raste divje v gozdu in brez človekovega truda obilno obrodi. V pozni jeseni je kostanj še zadnje darilo gozda človeku, ki ga je od nekdaj skrbelo, kako bo zbral dovolj hrane za mrzlo zimo. Dišeči pečeni ali kuhani kostanji še danes pomenijo poslastico in še več kot to – lupljenje kostanja je prijetno druženje, ogreje roke, želodček in srce.
V našem ljudskem izročilu je kostanj obredna jed ob martinovih pojedinah. Martinovo je prastari praznik, ki izhaja še iz poganskih jesenskih zahvalnih daritev. Takrat je bila gos gotovo ena izmed obrednih jedi. Danes pa poznamo gosko v povezavi s svetnikom Martinom. Bil je vojak, a nadvse dobrosrčen. Najpogosteje je upodobljen kot jezdec, ki z mečem razpolavlja svoj vojaški plašč, da ga je polovico lahko daroval beraču. Bil je tudi zelo skromen. Ko je izvedel, da ga želijo imenovati za škofa, se je skril med gosi v gosjak, a so ga z gaganjem izdale. Na številnih slikah je zato sv. Martin upodobljen z gosko. Martinovo je velik ljudski praznik, saj svet' Martin iz mošta nar'di vin'. To je čas, ko so poljski pridelki pod streho, vino v sodih, paša zaključena – čas za veselo praznovanje.
Jabolko spora, jabolko sreče ...
Jesen rumena – dobra žena napolnjuje kmetove kašče, kleti in skrinje z žitom, krompirjem, repo, zeljem, vinom in tudi sadjem. Od vseh sadnih dreves pa je prav gotovo najpomembnejša jablana, kajti ravno jabolko je tisti sadež, zaradi katerega sta bila nekega davnega dne Adam in Eva izgnana iz raja. Ravno jabolko je bilo vzrok za začetek trojanske vojne, legendarne vojne v evropski zgodovini.
V dneh, ko so na vrhu Olimpa še živeli bogovi, je Zevs priredil slavje, na katerega so bili povabljeni vsi bogovi in boginje, razen Eride, boginje prepira. Užaljena boginja se je zato odločila, da bo med veselimi gosti zanetila prepir. Mednje je zagnala zlato jabolko, na katerem je pisalo »za najlepšo«.
-
Drevo bukev ima zanimivo ime. Beseda bukev je nekdaj pomenila tudi knjigo. Večinoma so to besedo uporabljali v množini – bukve, stare bukve, latinske bukve ... Nekdaj so deščice iz bukovega lesa, zvezane v snopič, uporabljali kot knjigo. Tudi ko so za knjige že uporabljali papir, so bile platnice še vedno lesene, iz bukovega lesa. Lesene platnice je pri svojih prvih knjigah uporabljal tudi Guttenberg, prvi tiskar v Evropi, zato je bukev tudi v germanskih jezikih povezana s knjigami – v angleščini book, v nemščini Buch.
-
Od pradavnine je bila lipa drevo življenja in zdravja, zaščitnica doma in družine ter varuhinja pred strelo. V davnih poganskih časih so se v senci pod lipo zbirali slovanski starešine, naši davni predniki, se posvetovali in razsojali spore. Pod lipo so smeli govoriti le resnico.
V zgodovini našega naroda je odigrala nadvse pomembno vlogo. Ko je tlačansko breme postalo pretežko, so se tlačani pod vaško lipo odločili, da le punt naj reši nas tlačanskih muk. Ko so v deželo pridrli Turki, so se vaščani pod vaško lipo dogovorili, kako bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo in jo obzidali s taborskim zidom. Kasneje so se vaški gospodarji pod lipo dogovarjali o skupni košnji, žetvi ali paši na vaški gmajni, o gradnji poti do naslednje vasi ... V Prešernovi Vrbi še danes občudujemo šestnajst kamnov pod vaško lipo – toliko je bilo domačij v vasi. Tam so se v senci pod lipo vaški gospodarji dogovarjali po stari šegi in navadi. Pod njo so se ob večerih zbirali fantje in prepevali. Ob praznikih pa so pod lipo zaplesali z dekleti.