-
Neverjetno je, s kakšno vnemo so otroci po vsem svetu sprejeli lego kocke. Ustvarjati, kombinirati, sestavljati, graditi, po svoje oblikovati … Za otroka je vse to igra, v resnici pa so to naravne danosti, ki jih ima otrok v veliko večji meri kot odrasli. Poskusimo v ta naravni tok otrokovih sposobnosti vključiti tudi učenje tujega jezika, obenem pa te spretnosti razširiti na vseživljenjsko učenje.
Metoda »mavrične bližnjice« kaže bližnjico do znanja angleščine in si prizadeva učenje jezika približati poti, po kateri mati narava čudodelno nauči otroka materinščine. Triletni Japonček govori japonsko, Indijanček indijansko in naš malček neustavljivo čeblja v slovenščini. Učiteljici materi naravi to uspe na prijazen, prijeten način, brez otrokovega napora in brez strahu pred napako. Otroka vodi po samozavestni in ustvarjalni poti do vedno višjega znanja – od »ibe« do »libe« in naprej do »ribe«.
-
Slovensko izročilo
V juniju, ko se bliža čas skrivnostne kresne noči, je bila nekdaj leska nadvse pomemben grm, saj je polna čudodelnih čarov in moči.
Enoletna leskova šiba, odrezana na kresni večer, lahko naredi človeka nevidnega. Takrat je tudi mogoče priti do bogastva. V kresni noči zakladi cvetijo. Najbolje je v tem primeru poslušati nasvet starega Motničana: Hoditi moraš nazaj. V rokah moraš imeti rožni venec in leskovo šibo, blagoslovljeno na cvetno nedeljo. Šibo zatakni na kraj, kjer si opazil lučke – tako si boš ta kraj zapomnil. Tam je zaklad!
Hrast – mogočno in trmasto drevo
S svojo močno rastjo, z mogočno krošnjo in trdim lesom hrast od pradavnine simbolizira veličastnost, častitljivost in mogočnost in je najpomembnejše drevo v bajeslovju stare Evrope.
Trdni hrastovi deli kozolca lahko stojijo neomajno tudi nekaj sto let. Enako neomajen je hrast tudi v vodi. Kraševci še danes trdijo, da pol Benetk stoji na kraških hrastih. Preden so zrasle na laguni sredi morja, je bil Kras pokrit s hrastovimi gozdovi. Ko so graditelji Benetk posekali kraške hraste, ni bilo več njihovih mogočnih korenin in širokih krošenj, ki so dotlej varovale dragoceno zemljo na kamnitih kraških tleh. Burja je nezaščiteno zemljo odpihnila v morje in Kras je postal kamnit in nerodoviten, takšen, kot ga je opisoval Valvasor. Danes se Kras spet zarašča, a le z nizkim grmičevjem, o starih mogočnih hrastih skoraj ni sledu.
-
Smreka – znanilka veselih novic
Smreka ima v našem ljudskem izročilu prav posebno mesto. Igra vlogo nekakšnega veselega poštarja, znanilca dobrih novic.
Zimzelena smreka sredi zime govori človeku: »Nič se zime ne boj! Glej mene, kako lepo sem zelena sredi zimske beline, mraza in teme.«
Smrekica na strehi novogradnje pomeni: »Prišli smo do slemena hiše! Juhej!«
Okrašena slavnostna smreka, postavljena kot mlaj sredi vasi, oznanja vsemu svetu, da se pod njo godi nekaj veselega – da je v vasi svatba, nova maša, gasilska veselica ali drug vesel dogodek.
-
Drevo in človek v sozvočju
Drevo je v naši deželi tako tesno povezano s človekom in pokrajino, da sta se v stoletjih zlila v neko skladno povezanost – drevo in človek ter njegova hiša, obleka, miselnost, pesem in način življenja.
Sever naše dežele je gorat. Gorenjska in Koroška sta pokrajini, kjer vse skače in kipi v nebo. Skačejo reke, slapovi, skačejo barve na židanih marelah in žametnih lajbičih, skačejo iskre na okrašenih avbah in skače polka, ki vabi v poskočno gorenjsko deželo. Jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor na gornje Štajersko …
Svatovski običaji v starosvetni slovenski vasi
Nekdaj je bil čas porok omejen na predpustni čas in na čas po martinovem . V poletnem času je bilo toliko dela na polju, da ni bilo časa za ohceti, za to je bil čas pred pomladno setvijo ali po končani jesenski žetvi, košnji in trgatvi. Svatovske šege pomenijo neizmerno bogastvo slovenske ljudske dediščine, saj je imela pri nas tudi nekoč ob svatbah vsaka vas svoj glas. Temeljni dogodki pa so vendarle bili podobni po vsej naši deželi.
Dolga stoletja je naš človek živel ob misli: molči in delaj! Bil je navajen trdega dela, govoriti mehke besede ga nihče ni učil. Nekega dne se je zato znašel pred težavo – le kako povedati deklici, da jo ima rad. Vendar so nepisana pravila vaškega življenja fantu dajala priložnost, da je svojo zaljubljenost dekletu povedal, ne da bi pri tem kaj rekel.
-
SLOVENSKO IZROČILO
Les prinaša srečo in daje varnost, saj skriva v sebi prvinski čar davnine. Ta prastara vera v moč drevesa je še danes prisotna v našem vsakdanu, četudi mnogokrat le podzavestno. Še danes bomo potrkali po lesu in imeli ob tem v mislih neko željo. Ali se zavedamo, da s trkanjem po lesu prebujamo dobrega starega lesnega duha, ki že tisočletja prebiva v lesu?
Sredi zime otroci tepežkarji z vejo tepežkajo drevesa in tako ljudem in živini prinašajo zdravje, poljem pa rodovitnost. Rodovitnost poljem in srečo domačiji prinaša tudi blagoslovljen les v cvetnonedeljski butari. Les, ki zgori na kresnem ognju, je imel čarodejno moč in prispeval je k stoterim skrivnostim kresne noči.
Čar dreves v slovenski ljudski dediščini
Gozd – prebivališče skrivnostnih bitij
Naša vas je dolga stoletja sprejemala pravila, svarila, nagrade in kazni, ki so prihajale iz gozda. Tam so prebivali škrati, vile, žalik žene, gozdni možje, divji možje, bedanci in druga skrivnostna bitja. Neutrudno so se vtikala v življenje naše vasi in oblikovala miselnost našega človeka.
Bitja, ki so živela v duplini starega drevesa ali v votlini sredi gozda in se plaho skrivala pred človekovim pogledom, so narekovala nauke o poštenosti, gostoljubnosti, pravičnosti in svarila pred ošabnostjo, požrešnostjo in še marsičim. Vaščanom so pomagala ali jim škodovala, nekatera so bila prijazna, druga sovražna.