Ljudski zbori po stari šegi in navadi
Kraj vaškega zbora je bil prostor pod lipo sredi vasi. O zborih in pravdah pod vaško lipo obstajajo pisani viri že iz 13. stoletja. V Vrbi, Prešernovi rojstni vasi, je še ohranjeno tako legendarno zbirališče vaških gospodarjev. Kolikor kamnov, toliko je bilo domačij v vasi. V lipovi senci niso smeli govoriti laži.
V vzhodnem delu naše dežele so bili nekdaj brodovi na Dravi in Muri skupna lastnina. Na letnih zborih sosesk so njeni člani reševali vsa sporna vprašanja. Če je prišlo do prepirov, so jih poravnali, preden so se razšli. Skupaj so urejali tudi vprašanja drvarjenja, steljeraje v skupnih gozdovih in vprašanje paše na skupnih pašnikih – gmajnah. Pri tem so se strogo držali stoletja starih pravil.
-
V staroslovenski vasi so bili starši tisti, ki so ženili ali možili svoje hčere in sinove. Ljudsko ženitovanjsko pravo jim je dajalo vso pravico odločanja o porokah. Pri tem je veljalo predvsem pravilo, da bajte ne morejo k gruntom in grunti ne k bajtam. Revni in bogati niso za skupaj – to grenko pravilo je mladim jemalo pravico do poroke iz ljubezni.
Starši so hiteli predvsem z možitvijo hčere, saj so se bali, da bi ostala neomožena in tako ostala pri hiši za teto, zato: Ženi sina, kadar hočeš, ženi hčer, kadar moreš!
Običaji starine – ščit domovine
V nepisanih pravilih, v nekakšnih pravnih šegah, ki so nekdaj urejale življenje naše vasi, se izražajo ljudski čut za pravičnost, zdrav razum in stoletne izkušnje. Ta svoja pravna merila je naše ljudstvo sprejelo kot obvezo in jih izvajalo mnogo dosledneje kot zakone, ki mu jih je vsilila gosposka.
Nove postave, nove zmešnjave, nove težave.
Bolje stare modrosti kot nove norosti.
Starih šeg ne vseh zatreti, novih ne vseh sprejeti.
»Običaj je kmetov zakonodajalec,« je zapisal pisec Slave vojvodine Kranjske in še dodal, da si »kmetje svojih starih šeg nikakor ne puste odpraviti, marveč bi prej prišlo do upora«. Da to Valvasorjevo mnenje drži, so naši kmetje mnogokrat dokazali. Še danes v našo deželo po stari šegi prinaša pomlad poganski Vesnik, čeprav je ime spremenil v zeleni Jurij. Kresnice ali ladarice, ki so o kresu, prazniku sončnega boga Kresnika, še do konca druge svetovne vojne varovale belokranjska polja, so ohranile še celo ime – ladarice, svečenice poganske boginje Lade. Petsto let potem, ko je papež Gregor v 16. stoletju spremenil koledar, se v naši deželi ptički ženijo še vedno na gregorjevo (12. marca), ki je bilo po starem koledarju prvi pomladni dan.
Za tele se pravdajo, kravo zapravdajo
Pravdanja se je naš človek vedno bal. Ljudska modrost svari pred prepiri in pravdanjem. Za tele se pravdajo, kravo zapravdajo. Bolje slamnata pogodba kakor zlata pravda. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. To spoznanje je znal vaški mojster mojstrsko upodobiti na panjski končnici: dva kmeta se prepirata za kravo, prvi jo vleče za rogove, drugi za rep, mestni škric jo pa molze.
Neko pravno trditev najpogosteje dokazuje priča. Staro ime za pričo je svedok – oseba, ki je na lastne oči videla ves sporni dogodek. Ker pa so se svedoki pri dokazovanju svojih trditev mnogokrat dotikali kakih predmetov (križa, svetega pisma), so dobili ime priča (pritk-ja – pritikati, dotikati).
Kar dobiš po oči, varuj podnevi in ponoči
Koliko truda so vložili rodovi pred nami, ko so krčili gozdove in zemljo trgali kamnitim gmajnam: očevina – krčevina. Kakšen najmanjši kos zemlje lahko preživi eno družino – to je grunt. Velikost grunta je različna, odvisna je od rodovitnosti zemlje.
Če sta si brata med seboj delila zemljo, je pri tem veljalo staro pametno pravilo: starejši sin deli, mlajši prvi izbira. Delili so posestvo le, če je bilo zemlje dovolj, da se je lahko še ena družina preživila. Mnogokrat pa oče do zadnjega ni želel prepustiti domačije sinu. Držal se je stare vere:
Božji mlini meljejo počasi, a nezmotljivo
Slovenski narod zavzema s častitljivo starostjo svojega ljudskega prava spoštovanja vredno mesto v evropski zgodovini. Tudi po propadu Karantanije in njenega legendarnega prava z Gosposvetskega polja so v ljudeh ostala merila o tem, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je pravično in kaj je krivično.
Karantanija je izgubila svobodo in naslednjih tisoč let je naše ljudstvo preživelo v tlačanstvu pod tujim gospodarjem. Molči in delaj! Trpi in potrpi! Živi in preživi! Tlaka, lakota, kuga, kobilice, turški vpadi, kmečki upori, vojne med fevdalci ... Le kako bi preživel vse to, če naš kmet ne bi veroval v zmago dobrega nad zlim, v zmago pravice nad krivico?
-
Mnogi stari reki tudi v stoletjih niso izgubili svoje slikovitosti. Ohranili so starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostali zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine. Eden takih je povezan z lesenimi coklami.
Naša kmečka domačija, če je bila še tako revna, je vendar bila gospodarsko neodvisno kraljestvo – z doma pridelano hrano, doma izdelano obleko, doma narejeno obutvijo, doma izdelanim orodjem … Eno najstarejših in najpreprostejših obuval so prav gotovo lesene cokle. Beseda cokla je verjetno nastala iz latinske besede soccus, ki pomeni copate.
Ustoličevanje slovenskih vojvod
SLOVENSKO LJUDSKO PRAVO
S častitljivo starostjo svojega ljudskega prava zavzema slovenski narod spoštovanja vredno mesto v evropski zgodovini. Vojvodski prestol in knežji kamen sta najpomembnejši slovenski pravni starini, nemi priči davne svobodne države, ki je bila grajena na idealu sloge, svobode in enakosti.
Ustoličevanje slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju je edinstven obred predaje oblasti iz rok ljudstva, in to v času, ko je kronanje evropskih kraljev in cesarjev potekalo na zlatih prestolih v zlatih oblačilih in z zlatimi kronami pod zlatimi svodi katedral. Ljudstvo je medtem stalo pred vrati. Slovensko ljudstvo pa je pred več kot tisoč dvesto leti ustoličevalo svoje kneze pod milim nebom sredi Gosposvetskega polja.
-
Breza raste povsod v naši deželi in dala je ime številnim krajem, kot so Brezovica, Brezovo, Brezov grič, Brezov hrib, Brezov vrh, Brezova ravan, Brezova vas, Brezova Reber ... Ime Brezje nosi kar petdeset krajev. A najbolj svojstveno podobo daje Beli krajini. Tam tečeta Kolpa in Lahinja – mili, tihi, topli reki. V Beli krajini so bele hiše, belo platno, bele noše, bele zidanice in bele breze.
Stara legenda sporoča, da je nekega davnega dne breza pripognila svoje veje in naredila senco Mariji z detetom, zato je še danes prijetno v senci brezovih vej.
-
Les za kres
Kresovi, ki gorijo v kresni noči, so prastara šega, a ne le v naši deželi, vsa Evropa pozna skrivnosti kresne noči. V tej noči je mogočno prastaro sončno božanstvo slavilo praznik svoje največje moči.
V decembrskem času, ko je sončni bog Svarog izgubljal svojo moč in je bil mraz vse hujši, je naš davni ded na visokem hribu – čim bližje Soncu – kuril kres. S toploto in svetlobo ognja je pomagal staremu Svarogu, da je vzdržal toliko časa, da se je rodilo mlado Sonce, mladi Svarožič, mladi bogec – božič, in odrešil svet pred mrazom in temo. Mlado Sonce je nato zraslo v mladega, močnega Jaroslava, Jarnika, ki je rasel in rasel, dokler ni zrasel v mogočnega Kresnika, ki pa je v kresni noči spet začel izgubljati svojo moč.