-
Zmaji nekdaj niso bili le pošasti, ki so požirale živino in povzročale potrese in poplave, ampak so bili tudi zanesljivi varuhi zakladov. Morda eden teh zmajev še danes čuva zaklad v jezeru pod vasjo Dovje.
V Močilniku pod dovško vasjo, globoko pod zemljo, leži Zlato jezero. V tem jezeru je zlata, da ga z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. In še nekaj je v tem jezeru – zmaj s sedmimi glavami!
Nekega dne je tega zmaja zabolel zob. Kar tulil je od bolečine. V tej hudi stiski se je spomnil na velikana Robavsa, ki je v starih časih živel v gošči pod Borovljami – tako se je nekdaj imenovala današnja Kranjska Gora. Robavs je bil zoboderec in ranocelnik velikanom, zmajem, divjim ženam in drugim takim skrivnostnim bitjem. Dovški zmaj je odlomastil naravnost k Robavsu. Grozanski zoboderec ta dan ni imel kaj prida posla, zato si je preganjal dolgčas tako, da je pljuval na Mežakljo onstran doline. Kadar je pogodil najvišji vrh Mežaklje, je od veselja kar zarjul.
Vrtomir premaga sedmeroglavega zmaja
Zmaja, to strašno pošast, lahko premaga le junak. Grški junak Jazon je premagal zmaja, ki je živel v močvirju ob nekdanji Emoni, kamniški junak Vrtomir pa je premagal zmaja, ki je v davnih dneh gospodaril v dolini Kamniške Bistrice.
Živel je v jezeru ob izviru Kamniške Bistrice in čuval zaklad, ki ga morda še danes skrivajo skale ob izviru te reke. Še preden se je boril z zmajem, je pogumni vitez Vrtomir v življenju doživel marsikaj težkega. Doma je bil z nekega gradu ob reki Krki, a kot otrok se je nekoč izgubil v gozdu in ujeli so ga razbojniki. Iz njihovih rok sta ga rešila ženin in nevesta, ki sta se skozi ta gozd s spremstvom peljala k poroki. Napadli so jih razbojniki, a so jih spremljevalci svatovskega sprevoda premagali.
Zmaj v slovenski ljudski pripovedi
Pripovedi o zmajih spadajo v tisto vrsto ljudskih pripovedi, s katerimi si ljudstvo razlaga različne pojave v naravi. Dragocenost teh pripovedi je v sporočilu o miselnosti našega ljudstva v nekem zgodovinskem obdobju.
V vsaki ljudski pripovedi najdemo zrno resnice, ki pa ga moramo v nekaterih zgodbah s posluhom poiskati: Šmarno goro je nametal velikan Hrust, Špik je ukazal zgraditi velikan Ledenec. Kje je tu resnica? V ljudski logiki. Veliko goro naredi velikan – pameten in logičen odgovor.
Zmaj v slovenski ljudski pripovedi nastopa v različnih vlogah. Pod goro Bogatin je skrit Zlatorogov zaklad, a ne moremo do njega, saj ga čuva strašni zmaj. Zmaj je zanesljiv čuvar zakladov, a je tudi povzročitelj cele vrste nesreč.
-
Kmalu bo minilo 40 let, odkar sem izgubila očeta, a njegov obraz me še vedno spremlja. Dokler je bil živ, sem vedno, če sem imela težke ure, tekla k njemu. Ozdravil me je že njegov nasmejani obraz. Če je on po vsem, kar je doživel, preživel in pretrpel v petih (!) vojnah, ostal živ in še nasmejan, so vse moje težave ob njem postajale vse manjše in manjše, dokler jih sploh ni bilo več.
»Občudujem te najbolj zato, da si ostal živ po vsem, kar si doživel,« sem mu rekla nekega dne, ko sem pretipkavala njegove vojne spomine. »Če nočeš umreti, ne umreš,« je tiho odgovoril. To je rekel vojak Andrej Zlobec, ki je doživel vse gorje front v prvi vojni, ranjenec, Maistrov borec, borec za jugoslovansko južno mejo v albanskih gorah, udeleženec grško-turške vojne leta 1924 ter jetnik in taboriščnik v drugi svetovni vojni.
Zlato in srebro pa tudi svinec
Slovenski jezik je poln pregovorov in rekov, v katerih najdemo ljudske modrosti, povezane s kovinami in kovaštvom.
Vsak je svoje sreče kovač.
Biti med tnalom in nakovalom.
Biti z znanjem podkovan.
Kopito po nogi, ne noga po kopitu.
Kuj železo, dokler je vroče!
Čevljarjeva žena in kovačeva kobila sta vedno bosi.
Stara navada železna srajca.
Železna volja, jeklena volja, jekleni živci ...
Ko se je nekdaj v slovenski domačiji nasmehnila zlata sreča in je prišel v hišo novorojenec, je njegov oče tisto noč na domačo mizo položil kruh in vino – za vile rojenice. Vile so prišle, imele so dolge zlate lase. In s tihim srebrnim glasom so izrekle otrokovo usodo, nato pa so tiho odšle in se izgubile v srebrni mesečini.
Kovač mora znati skovati, okovati, prikovati, podkovati ...
Kovina je večni pojem trdnosti, vrednosti, obrambe in zanesljivosti. Zato človek od davnih dob kovino kuje in kali, a kovina kuje njegovo srečo in kali njegov značaj. Kar je trdno, mora biti skovano – celo volja in sreča. Z železno voljo lahko človek marsikaj doseže, tudi srečo – vsak je svoje sreče kovač.
Starosvetna slovenska vas ni mogla živeti brez kovača, ki je izdeloval podkve, podkoval konja, okoval voz, skoval žeblje, kose, vile, grablje, brane, osti za pluge in še marsikaj. Vaški kovač je bil tesno povezan z vsemi poklici v vasi – s kmetom, furmanom, sodarjem, tesarjem, brodarjem, splavarjem, zidarjem, kolarjem, mlinarjem, žagarjem ... Vsi so pri svojem delu potrebovali nekaj kovanega.
Čebela – od pomladi do pomladi
Čebelnjak so naši kmetje postavili v zavetje sadnega drevja ob domačiji. Zelena drevesna krošnja je čebelice branila pred sončno pripeko in hudim vetrom, saj če hodi rad vihar, milo toži čebelar. Pred dežjem je čebele varovala slamnata ali skodlasta streha, ki je segala vsaj pol metra čez panje in se je zaključila v loku, ki ima tako aerodinamično obliko, da noben vihar ne more odkriti strehe.
Skrb za čebele je čebelarja spremljala vse leto. Glasno brenčanje čebel v čebelnjaku na sveti večer je bilo dobro znamenje za dobro čebeljo pašo v prihodnjem letu. Korošci so na sveti večer ugibali tudi o ajdovem medu. Če je bila smrekova vejica, ki so jo na sveti večer zataknili v sneg, naslednje jutro zaledenela, je pomenilo, da bo ajda dobro obrodila in bo dovolj ajdovega medu.
Čebela – človeku soseda, prijateljica in zaupnica
Slovenija je dežela, ki se skriva nekje na zemljevidu Evrope, in veljalo bi malo glasneje zavpiti v svet, s čim vse se lahko ponaša. V votlini z imenom Divje babe je neki neandertalski »glasbenik« pred 50.000 leti izdelal piščal – najstarejše glasbilo na svetu. Neki kamenodobni mostiščar je izdelal najstarejše vozilo na svetu – 5.000 let staro kolo z osjo. Neki neuki in nepismeni vaški mojstri so pred stoletji konstruirali kozolec toplar, ki sega v svetovni vrh ljudskega gradbinstva.
Neki nepismeni gorenjski čebelar pa je pred tristo leti s svojim znanjem o čebelah tako očaral dunajski dvor, da ga je Marija Terezija imenovala za prvega učitelja čebelarstva v svojem cesarstvu. Tako je Anton Janša postal začetnik evropske znanosti o čebelarstvu. Še več – domovanje, ki ga je izdelal za svoje prijateljice čebelice, je s poslikanimi panjskimi končnicami v svetovnem vrhu postalo edinstvena oblika ljudskega slikarstva.
-
Delo je bilo najbolj cenjena odlika v starosvetni slovenski vasi. Vaški fantovski prvak je bil najboljši kosec, tisti, ki ga nihče ni prekosil. Najbolj spoštovano dekle v vasi je bila najboljša predica. Le tisto dekle kaj velja, ki obleko vso domačo ima, poje pesem.
Dolga stoletja so v zavesti našega človeka živela stara poganska bitja. Vile so pomagale kmetom pri delu, torka predicam ni pustila presti ob kvatrnih torkih … »Pridno predi! Morda bo tudi tebi pohorska vila prinesla klobko preje brez konca!« je mati spodbujala hčerko k pridnemu delu.
-
Slovenski kmečki fant se je vedno bal vojaške suknje, saj se je v njej moral boriti na evropskih bojiščih za koristi tujega vladarja. Naborniki so si ob vojaški prisegi znali pomagati, da jih prisega ne bi obvezovala k vojaški službi in jih ne bi doletela tudi kazen zaradi krive prisege.
Bog menda ne kaznuje zaradi krive prisege tistega, ki med prisego drži figo v levem žepu in tako Bogu figo kaže. Če pa nima žepa, mu ostane še ena možnost – med prisego potisne palec dvignjene roke rahlo med kazalec in sredinec. Tudi to zadostuje, da prisega ni veljavna.