Popotniška malha, turistični nagelj in bodeča neža, Dobrodošli, Homo turisticus – to je le nekaj turističnih oddaj na nacionalnem radiu in televiziji, pod katere se je podpisal Drago Bulc, zagotovo najbolj znan slovenski turistični novinar. Vsa njegova poklicna kariera je bila povezana s turizmom. Prepotoval je praktično ves svet, udeležil se je neštetih turističnih srečanj, nekaj let je bil tudi podpredsednik svetovnega združenja turističnih novinarjev, leta 2008 je v Slovenijo pripeljal svetovni kongres turističnih novinarjev. Je predsednik Društva turističnih novinarjev Slovenije in strokovni sodelavec za promocijo pri Mreži postajališč za avtodome. Leta 2012 so ga upokojili po zloglasnem Zujfu. Na turizem gleda s precej širšega zornega kota kot večina, in kot pravi, je zmerni optimist: »Ljudje bodo še vedno potovali in dopustovali, le precej drugače kot do zdaj, prihaja čas individualizacije turizma.« 

Ob cesti iz Kamnika proti Kamniški Bistrici voznike na levi strani spremlja dolga ograja, povsem zarasla z drevjem. Za gostim drevjem se je na okoli 60 hektarjih razprostiralo eno najpomembnejših podjetij v nekdanji Jugoslaviji – Kemična industrija Kamnik (KIK), med ljudmi bolj znana kot smodnišnica, barutana, tudi kot »pulfer fabrika«.

Podjetje, ki je nastalo leta 1852, je bilo leta 2008 likvidirano. Leta 2013 so pripadniki Slovenske vojske na prostoru nekdanje namenske tovarne smodnika, razstreliva in drugih vojaških sredstev začeli izvajati sanacijo, danes pa je žalostna podoba nečesa, kar naj bi bila nekakšna industrijska cona ali morda nekoč celo stanovanjska soseska, odvisno od tega, kaj so si zamislili aktualni lastniki. »KIK je eno zadnjih nekdanjih kamniških podjetij, ki je poniknilo.

Cerkvenjak v Slovenskih goricah se zadnja leta uspešno prebija iz turistične anonimnosti. Od leta 1998 je samostojna občina z 2139 prebivalci, prej so bili del občine Lenart. Okno v svet jim predstavlja ugodna lega ob avtocesti med Lenartom, Ptujem, Ljutomerom in Gornjo Radgono.

V občini deluje kar 25 društev, med najbolj aktivne spadajo društvo vinogradnikov in ljubiteljev vin, ki skrbi tudi za potomko stare vinske trte, pa društvo kmečkih deklet in žena, društvi Vincar in Krdebač, čebelarsko društvo, Aeroklub Sršen, ki ima celo svojo pristajalno stezo za lahka letala, in še mnoga druga. Pri društvu vinogradnikov delujejo tudi vinske kraljice, ki so v svojem dveletnem mandatu glavne promotorke kraja, turizma, vina in kulinarike.

Nekoč smo imeli

Ob Celovški cesti v Ljubljani, tam, kjer danes stoji razkošno nakupovalno središče, so nekoč ropotali stroji Dekorativne Ljubljana, tovarne dekorativnih pohištvenih tkanin. Opremljali so hotele po vsej Jugoslaviji, pisarne, poslovne stavbe, domove. Bilo je eno največjih in najuglednejših slovenskih podjetij, ki je potonilo skupaj z izgubo jugoslovanskega trga in vdorom tujih ponudnikov cenejšega tekstila. 

 Njihovi izdelki kavči, fotelji, oblazinjeno pohištvo in druga notranja oprema so bili kakovostni, lepi, sodobni … Stroji so ropotali noč in dan, kadar je bilo veliko naročil, so delali celo v štirih izmenah, v treh izmenah skoraj do konca. Dekorativna je v najboljših letih dajala kruh več kot tisoč petsto zaposlenim. Tovarna je bila pomembna predvsem za ženske, številna mlada dekleta so prihajala pretežno iz vasi v okolici Ljubljane v želji po lepšem življenju, mnoga so bila brez izobrazbe. Delale so večinoma za stroji, mojstri in delovodje so bili pretežno moški.

Libeliče so skoraj neznana koroška vas, ujeta med reko Dravo, slovensko-avstrijsko mejo in Strojno, najvišje ležečim naseljem. Naselje ob robu Libeliškega polja pod Libeliško goro v občini Dravograd se zadnja leta tudi turistično prebuja, ponašajo pa se z izjemnim narodnozavednim dejanjem, s katerim so se v preteklosti zapisali v zgodovino.

Krajevna skupnost ima okoli 660 prebivalcev, sestavljajo jo štirje zaselki, nastanek kraja pa po dostopnih podatkih sega celo v 9. stoletje. Še v začetku 19. stoletja so bile Libeliče povsem slovenska vas, sicer del avstro-ogrske monarhije. Po francoski marčni revoluciji so leta 1849 postale samostojna občina, ki se je hitro razvijala, saj je bil kraj ob pomembni rečni prometni poti, namreč vas je bila že v 16. stoletju pomembno pristanišče za dravsko brodarstvo.

Vrednote niso le tema za filozofe, vrednote so kot začimba zmožnosti in možnosti našega boljšega bivanja, so v pristojnosti vseh ljudi, in to ne glede na starost, spol, izobrazbo, ideologijo. Vrednote so namenjene vsem nam, da jih spoštujemo in razdajamo. Spoštovanje naše zgodovine je ena najdragocenejših vrednot.

Tako je svojo najnovejšo, že sedmo pesniško zbirko z naslovom Odsev vrednot na pot pospremil pesnik, dolgoletni novinar, urednik in podjetnik, Ljubljančan Srečko Čož. Pesmi, ki govorijo o temeljnih vrednotah človeštva, kot so poštenost, moralnost, odgovornost, tovarištvo, humanost, spoštovanje, solidarnost …, so prišle med bralce kot naročene v času, ko se pod vplivom pandemije vsi sprašujemo, kam drvi človeštvo.

Nekoč smo imeli Rudnik urana Žirovski vrh

Konec maja je minilo 60 let od odkritja nahajališča uranove rude na območju Žirovskega vrha v Poljanski dolini v tedanji občini Škofja Loka. Rudnik urana Žirovski vrh (RUŽV), prvi in edini tovrstni rudnik v Sloveniji, je bil ustanovljen leta 1976. Leta 1982 se je uradno začelo odkopavanje uranove rude, a je trajalo le deset let.

Razlogov za zapiranje rudnika je bilo več. Po nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu leta 1986 se je po svetu omajalo zaupanje v jedrsko energijo, cene urana na svetovnem tržišču so padale, ruda, pridobljena v RUŽV za potrebe Jedrske elektrarne Krško, je bila precej dražja od tiste na trgu. V prvi Demosovi koaliciji, ki je sprejela odločitev o začasnem prenehanju izkoriščanja uranove rude, so bili Zeleni Slovenije zelo močna stranka, njen predsednik dr. Leo Šešerko je bil tudi podpredsednik vlade. Dve leti kasneje, natančneje 24. julija 1992, pa je tedanja republiška skupščina sprejela zakon, s katerim je zapečatila usodo rudnika. Čas atomskega stoletja se je iztekal.

Nekoč smo imeli …

Ko so ljudje z nastopom koronakrize začeli množično povpraševati po obraznih maskah, so se na družbenih omrežjih pojavile ideje, da bi jih znale zašiti šivilje iz nekdanjih paradnih slovenskih tekstilnih podjetij. Med prvimi so se dela lotile nekdanje zaposlene v Elkroju iz Nazarij. Znanje so očitno uspešno prenesle tudi na mlajše, ki so se dela lotile resno, in že prve dni karantene je bilo mogoče na spletu naročiti pralne maske. Marsikdo izmed nas je ob tem ponovno nostalgično pomislili, kaj vse smo nekoč znali izdelati doma in kam neki se je izgubilo dragoceno znanje ljudi, ko so izgubili službe.

Nekoč smo imeli

Imeti Tomosov moped je v drugi polovici preteklega stoletja za mladino po vsej Jugoslaviji pomenilo nekaj nujnega, pomenilo je biti v koraku s časom, biti približek zaželene zahodne potrošniške družbe, pa naj je bil to znameniti colibri ali kasnejši avtomatiki vseh mogočih oznak. Mopedi so bili sinonim za gibanje, veselje, brezskrbnost in glasbo …

Zato ni čudno, da je Tomosova menza v Kopru postala prostor, v katerem so potekali prvi rokovski koncerti na obali, prvega je imela tam leta 1971 skupina Bumerang. V Kopru, na stičišču vsaj treh različnih narodov in kultur, so nastajale najboljše slovenske glasbene skupine z najboljšimi glasbeniki in pisci besedil, pomembne in popularne po vsej tedanji skupni domovini.

Domžale bodo v soboto, 16. maja, že četrtič zavzeli citrarji iz vse Slovenije. Lani se jih je na prireditvi Citranje na trgu zbralo 120, letos jih pričakujejo še več, glasba bo vse dopoldne odmevala po različnih delih mesta, točno opoldne pa bodo zaigrali še vsi skupaj.

Idejo za prireditev Citranje na trgu je dala domača citrarska skupina Notice, ki jo vodi Boža Bauer in je gonilna sila prireditve. »Nekoč so imeli v Domžalah citre pri vsaki hiši, ohranile so se kot ljudsko glasbilo, v mnogih domovih jih še imajo. Sama sem nanje začela igrati po upokojitvi, s prijateljico Betko Kralj sva se na vaje vozili v Velenje, saj tukaj v bližini nismo imeli učitelja. Potem sem v Domžale pripeljala profesorja Petra Napreta, najbolj prepoznavno ime med citrarji, in tako smo pred sedmimi leti pri Lipi, univerzi za tretje življenjsko obdobje, nastale Notice. Ime smo dobile zato, ker smo na začetku vse preveč gledale v note in premalo inštrumente,« med smehom pove sogovornica.