V mesecu novembru, ko bo iz mošta nastajalo vino, poteka tradicionalni pohod po poteh Matije Vertovca, utemeljitelja slovenskega vinogradništva.

Krožni pohod vodi po vipavskih gričih skozi vipavske vasi, kjer je delal in živel duhovnik Matija Vertovec, strokovni pisec in učitelj vipavskih vinogradnikov. Prvi je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu, leta 1844 je izdal znamenito strokovno knjigo Vinoreja.

Pohod, ki je tradicionalno prvo nedeljo po martinovem, velja za enega najbolj obiskanih in veselih, obišče ga veliko udeležencev, ki so deležni raznolike in bogate kulinarične ponudbe ob poti. Tokrat bo v nedeljo, 17. novembra, začel se bo med 7. in 9. uro kot običajno pri mogočnem hrastu pod vasjo Ustje, južno od Ajdovščine. Iz vasi Ustje poteka pot skozi Dolenje in Planino, kjer je Matija Vertovec služboval, do Šmarij, kjer je bil rojen, ter nazaj skozi Vrtovče in Tevče na izhodišče na Ustjah. V cerkvah na Planini in Šmarjah na ta dan potekata jutranja in dopoldanska maša. Pred spomenikom Matiji Vertovcu v Šmarjah je po maši vselej slovesnost v počastitev tega pomembnega moža, ki je močno vplival na razvoj vinogradništva v Sloveniji, posebej v Vipavski dolini.

Ljubljančanka Dušanka Plemeniti je najboljši dokaz za to, da za športno dejavnost in delo na sebi ni nikoli prepozno in se je celo v tekmovalni šport mogoče vključiti tudi takrat, ko se znajdeš med tako imenovano srebrno generacijo.

Pred šestimi leti se je upokojila, vendar ni imela nobenega načrta za čas, ko bo ostala doma. Vso delovno dobo je prebila v trgovini, kjer se je, kot pravi, zelo dobro počutila. Predvsem zato, ker so bili sodelavci in sodelavke med seboj tudi prijatelji in so si vedno pomagali. Poleg naporne službe v izmeni je bila njen svet njena družina. Ker je mož večino časa delal v tujini, sta bila skrb za dom in vzgoja dveh otrok bolj ali manj na njenih ramenih. Potem pa še skrb za ostarela starša. In čeprav je v pokoj odšla že precej utrujena, se je znašla v vakuumu. Mož je še vedno delal, ona pa je imela nenadoma na razpolago ogromno časa, ki ga je preživljala doma ob dobri in predvsem preobilni hrani, ob gledanju televizije, reševanju križank … In začeli so se nabirati kilogrami.

Čeprav Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca poznamo kot pisatelja s Koroškega, rojen je bil leta 1893 v Podgori pri Kotljah, pa v njegov spomin že leta pripravljajo pohod na Dolenjskem.

Pred drugo svetovno vojno je namreč živel v teh krajih, svoje bivanje in popotovanje pa je opisal v potopisu, ki je prvič izšel leta 1945, zadnja izdaja pa je iz leta 2007, izdala pa ga je Občina Mokronog - Trebelno. V potopisu Od Mokronoga do Pijane gore je Voranc zapisal: »Hodil sem morda po najlepših krajih sveta, po krajih, ki so po svoji legi, po svojem modrem nebu in po svojih prečudovitih barvah najlepši na Slovenskem.«

Mlada glasbenika, pevec in avtor projekta Mark Požlep in klaviaturist Igor Feketija, sta v 6 dneh pripravila šest koncertov v šestih domovih za starejše na območju držav nekdanje Jugoslavije. Turnejo sta začela v domu starejših na Teznem v Mariboru, nato sta obiskala Opatijo, Risan v Črni gori, Sarajevo, Skopje in Jagodino v Srbiji.

Potem pa sta vse to združila v zanimiv pripovedovalski koncert in ga postavila na ogled v Gledališču Glej v Ljubljani, nato pa gostovala po Sloveniji in tujini. Med predstavo, ki nosi naslov Bolj čudno od raja, glasbenika izvedeta sedem zimzelenih pesmi iz zgodnjega obdobja jugoslovanske zabavne glasbe (med njimi Voljelo se dvoje mladih, Bila je tako lijepa, Djevojko mala, Žute dunje …), vmes pa pripovedujeta o zgodah in nezgodah na poti, predvsem pa o tem, kako so njune koncerte sprejeli v posameznih domovih za starejše.

Sedmega julija 1949 je na Goli otok v Kvarnerskem zalivu priplula prva ladja s političnimi zaporniki, tako imenovanimi informbiraši. Začelo se je najbolj žalostno poglavje v zgodovini povojne jugoslovanske države. Sedemdeset let kasneje se za otok zanimajo predvsem tuji turisti, med njimi je največ Slovencev. 

Ko se z ladje izkrcamo na Golem otoku, se nam najprej zazdi, da smo prišli na vojno območje. Za nami morje, pred nami na obali podrte in razrušene stavbe, belo kamenje in skrivenčeni borovci. Tu se je čas zares ustavil. Ureditev otoka Hrvaško do zdaj ni zanimala. Ob letošnjem obisku smo od enega izmed štirih ljudi, ki skušajo na otoku s skromno ponudbo kaj iztržiti od obiskovalcev, slišali, da se premika, sredstva za postopno ureditev otoka naj bi prišla iz Evropske unije.

Septembra vas vabimo na glasbeno obarvan pohod, ki poteka v spomin na godbenika in ljudskega godca Ivana Ulaga – Vrhovskega Anzeka in povezuje občini Laško in Štore.

Po Anzekovi poti iz Laškega na Svetino se bodo 7. septembra pohodniki od vsepovsod odpravili že trinajstič. Pohod, ki spada v sklop pohodov Po laških poteh, pripravlja Etno odbor Jureta Krašovca Možnar iz Laškega v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Svetina, ki spada v občino Štore.

Na Svetini se ob krajevnem prazniku tako spominjajo znanega ljudskega godca in kapelnika več godb na pihala. Ivan Ulaga (1919–1995), po domače Vrhovski Anzek,  je bil med drugo svetovno vojno partizan v Kozjanskem odredu, kasneje pa kapelnik vojaške godbe 14. divizije. Veljal je za izjemno naravno talentiranega muzikanta, ki je dobro poznal note in je znanje prenašal tudi na mlajše rodove. Njegovo zgodbo je v knjigi zapisal pokojni novinar Jure Krašovec.

V številnih televizijskih nanizankah glavni junaki – policijski forenziki v eni uri rešijo še tako zapleten zločin. Forenzike imamo tudi pri nas, le da nikoli ne bodo postali televizijske zvezde. Pred desetletji je bilo zelo moderno »prebirati« značaj človeka iz njegove pisave, kar počnejo grafologi. Forenzična grafologija je veda o proučevanju pisave in s tem se je nekoč z veliko predanostjo in žarom ukvarjal 88-letni Vinko Brodarič, ki vsako jutro začne s telovadbo, nato pa spije kavo s skupino prijateljev v svojem priljubljenem lokalu.

»Vedela sem, da bom napisala knjigo, ko se bom upokojila,« začne pogovor Mira Smrkolj, upokojena učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Domžale, kjer je bila zaposlena kar 37 let. Četudi je vmes končala študij pedagogike, je ostala na istem delovnem mestu, ker je, preprosto povedano, zelo rada delala z otroki.

Maja je v samozaložbi izšla njena knjižica Med ljudmi, v kateri je zbrala 42 kratkih zgodb, ki so v obrisih nastajale skoraj vse njeno življenje. V zgodbe je prelila lastna doživetja, spomine, dogodke iz otroštva, vaške dogodke in pojave. Njene zgodbe so kratke, lahkotne, nekatere hudomušne, ker ima rada humor, pravi. Seveda knjiga ni njeno prvo srečanje s pisano besedo. Že kot učiteljica je z učenci sodelovala pri številnih šolskih projektih in rezultat enega je bila knjižica Prazniki s prijaznimi možmi, ki je izšla leta 1995.

Da bi zanimivo muzejsko dejavnost približali vsem generacijam, so v Narodnem muzeju v Ljubljani za starejše oblikovali poseben program, ki upošteva tako raznolikost zanimanj kot tudi posebnosti tega življenjskega obdobja. S starostjo se mnogi ljudje, ki so bili nekdaj redni obiskovalci, iz različnih vzrokov v muzej več ne odpravijo sami, mnogi slabše slišijo, težko stojijo, se težko gibajo ...

Program so v Narodnem muzeju poimenovali: Muzej za starejše – Mi k vam, vi k nam. Kot pravijo, je namen programa večplasten: udeleženci ponovno obudijo svoja vedenja o preteklosti, se naučijo nekaj novega in spoznajo posamezne zaklade dediščine, ki so nam jo zapustili prednamci. Ne nazadnje pa kakovostno preživijo čas.

Poletje je idealen čas za daljše pohode, zato tokrat predstavljamo Jakobovo pot ali slovenski camino. Od slovitega španskega camina, ki ga je prehodilo tudi veliko naših bralcev, se razlikuje po tem, da hodimo po domačem ozemlju, po bolj ali manj znanih poteh in po etapah. In če je utrujenost prevelika, je vrnitev domov enostavna.

Tudi med Slovenci zelo priljubljena Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do katedrale Santiago de Compostela. Cerkev stoji v Galiciji na severozahodu Španije in je bila poleg Rima in Jeruzalema nekdaj največje krščansko romarsko svetišče. Slovenska Jakobova pot ima tri veje, speljana je prek dvajsetih. Popotnike vodijo oznake rumene barve z vrisano školjko, kolesarska pot ima v školjki še kolo, v križiščih pa pomagajo izbrati pravo pot smerne table v dveh velikostih z napisom Jakobova pot in s stilno rumeno školjko na modri podlagi in z znakom slovenskega društva prijateljev poti sv. Jakoba ter silhueto romarja s popotno palico.