Nekoč smo imeli …

Ko so ljudje z nastopom koronakrize začeli množično povpraševati po obraznih maskah, so se na družbenih omrežjih pojavile ideje, da bi jih znale zašiti šivilje iz nekdanjih paradnih slovenskih tekstilnih podjetij. Med prvimi so se dela lotile nekdanje zaposlene v Elkroju iz Nazarij. Znanje so očitno uspešno prenesle tudi na mlajše, ki so se dela lotile resno, in že prve dni karantene je bilo mogoče na spletu naročiti pralne maske. Marsikdo izmed nas je ob tem ponovno nostalgično pomislili, kaj vse smo nekoč znali izdelati doma in kam neki se je izgubilo dragoceno znanje ljudi, ko so izgubili službe.

Nekoč smo imeli

Imeti Tomosov moped je v drugi polovici preteklega stoletja za mladino po vsej Jugoslaviji pomenilo nekaj nujnega, pomenilo je biti v koraku s časom, biti približek zaželene zahodne potrošniške družbe, pa naj je bil to znameniti colibri ali kasnejši avtomatiki vseh mogočih oznak. Mopedi so bili sinonim za gibanje, veselje, brezskrbnost in glasbo …

Zato ni čudno, da je Tomosova menza v Kopru postala prostor, v katerem so potekali prvi rokovski koncerti na obali, prvega je imela tam leta 1971 skupina Bumerang. V Kopru, na stičišču vsaj treh različnih narodov in kultur, so nastajale najboljše slovenske glasbene skupine z najboljšimi glasbeniki in pisci besedil, pomembne in popularne po vsej tedanji skupni domovini.

Domžale bodo v soboto, 16. maja, že četrtič zavzeli citrarji iz vse Slovenije. Lani se jih je na prireditvi Citranje na trgu zbralo 120, letos jih pričakujejo še več, glasba bo vse dopoldne odmevala po različnih delih mesta, točno opoldne pa bodo zaigrali še vsi skupaj.

Idejo za prireditev Citranje na trgu je dala domača citrarska skupina Notice, ki jo vodi Boža Bauer in je gonilna sila prireditve. »Nekoč so imeli v Domžalah citre pri vsaki hiši, ohranile so se kot ljudsko glasbilo, v mnogih domovih jih še imajo. Sama sem nanje začela igrati po upokojitvi, s prijateljico Betko Kralj sva se na vaje vozili v Velenje, saj tukaj v bližini nismo imeli učitelja. Potem sem v Domžale pripeljala profesorja Petra Napreta, najbolj prepoznavno ime med citrarji, in tako smo pred sedmimi leti pri Lipi, univerzi za tretje življenjsko obdobje, nastale Notice. Ime smo dobile zato, ker smo na začetku vse preveč gledale v note in premalo inštrumente,« med smehom pove sogovornica. 

Nekoč smo imeli …

Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno smo izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Da sta bila prodaja tovarne tujcem in posledično njeno zaprtje usodna napaka, se danes strinjajo vsi, prst pa upirajo v vrhove tedanje vlade, kmetijskega ministrstva in zadružne zveze.

Tovarna sladkorja Ormož (TSO) je uradno obratovala od januarja 1980 do 26. januarja 2007, nastala pa je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1949 so na osnovi planskega gospodarstva v Sloveniji posejali peso na 1080 hektarjih za potrebe tovarn sladkorja v Osijeku in Belem Manastirju. Po letu 1970 se je povpraševanje po sladkorju v Jugoslaviji močno povečalo, v Beogradu so prižgali zeleno luč za gradnjo novih tovarn in uvedli tako imenovani sladkorni dinar. Tedanjemu predsedniku slovenske vlade Andreju Marincu naj bi uspelo izboriti gradnjo tovarne tudi v Sloveniji.

Nekoč smo imeli podjetja: Toko Domžale

Marsikatera bralka v svoji omari še hrani torbico Toko. Mnoge so bile oblikovane tako sodobno in izdelane tako kakovostno, da so še danes modne. Tudi drugi izdelki Toka Domžale (aktovke, kovčki, denarnice, pasovi, torbe) so bili nekoč sinonim za kakovostne usnjene izdelke, podjetje pa je bilo eno najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih podjetij.

O ugledu tovarne govori tudi podatek, da jo je večkrat obiskal nekdanji predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito, v podjetju pa so imeli poseben oddelek, kjer so izdelovali izdelke za maršalat, kot so rekli – poleg torbic in kovčkov za poslovna darila še usnjene šatulje za medalje pa etuije za puške … Znano je, da je njegova žena Jovanka nosila Tokove torbice, podarjala jih je tudi kot darila ženam tujih diplomatov. 

Nikoli nisem dvomila o tem, da bom preživela taborišče, si nisem pa niti v sanjah predstavljala, da bom doživela tako visoko starost, pogosto ponovi Dana Klanšček Valič. Maja letos bo dopolnila 98 let. »Saj ne morem verjeti, da sem že tako stara,« reče med smehom. Prijetna gospa je najboljši dokaz za to, da so leta samo številke.

Vse njeno življenje je najtesneje povezano z gledališčem in igralci. Njen mož je bil Aleksander Valič, eden najbolj prepoznavnih igralcev svoje generacije, dobitnik Boršnikovega prstana. Njun sin Iztok je diplomiral iz režije in je bil dolgoletni vodja ustanove Španski borci ter ustanovitelj Gledališča za otroke in mlade (GOML), širša javnost pa ga bolj pozna kot igralca, nazadnje je zaigral v Usodnem vinu. Trenutno najbolj znana iz družine Valič pa sta njena vnuka: stand up komik Vid in dramski igralec Domen.

»Od nekdaj je veljalo, da vsaka vas potrebuje šolo in cerkev. Da pa kraj v resnici zaživi, potrebuje tovarno, da imajo ljudje delovna mesta, ter gostilno, da se imajo kje pogovarjati in zabavati, in nogometni klub, da se imajo o čem pogovarjati.«

S temi besedami je leta 2015 televizijski novinar Zvezdan Martič začel svoj dokumentarni film Kam so vse tovarne šle. V njem je prikazal usodo nekaterih nekdaj zelo uspešnih slovenskih tovarn, poznanih po vsej tedanji skupni državi Jugoslaviji, med katerimi so se mnoge uveljavile tudi na tujih trgih. Doma so pomenile ponos kraja, saj so dajale kruh tisočim delavcem in njihovim družinam. Vse po vrsti so bile tesno vpete v širše družbeno okolje, skrbele so ne le za svoje zaposlene in njihove družinske člane, temveč so aktivno sodelovale pri gradnji celotnega kraja, skrbele so za kulturna in športna društva, šole, vrtce, zdravstvene domove, stanovanja, podjetja so bila pomembni donatorji.

Zadnje mesece v medijih prebiramo žalostne zgodbe ostarelih prebivalcev Slovenije, ki jih je življenje izvrglo na rob družbe, kjer živijo (in hirajo, mnogi tudi stradajo) za štirimi stenami svojih pogosto mrzlih, vlažnih, podirajočih se hiš in stanovanj. Čeprav so vse življenje delali, na stara leta nimajo sredstev za dostojno preživetje ali se preprosto ne znajdejo v svetu, ki se zanje vse prehitro vrti. Zanje po navadi vedo le poštarji, kakšen sosed, trgovka na vasi, včasih socialni delavci.

V novembru ste pripravili »lunch pack« ali pakete toplega obroka, v katerih je ključek z družbenokritičnimi pesmimi ter izdelek starejšega človeka skupaj z njegovo zgodbo. Z desetimi evri, kolikor stane, ima ena oseba zagotovljene tri tople obroke. Ali vas je presenetilo, da ste tako hitro razprodali vseh tisoč paketkov?

Na zadnji pohod v letošnjem letu se bomo podali na Koroško. Tesno je povezan s pisateljem Prežihovim Vorancem, a tokrat ne bomo hodili po njegovih poteh, temveč po poti njegove žene in hčerk. 

Tako se glasi del zapisa resnične zgodbe o pogumni ženski, ki se je na srečanje s svojim možem odpravila čez zasnežene hribe skupaj z dvema hčerkicama, da bi se družina po skoraj treh letih končno spet srečala in skupaj preživela božič: »Mrzla decembrska noč leta 1932. Skozi temno noč božičnega večera se med gorskima gmotama Olševe in Pece v sneg odeti in neposeljeni pokrajini opotekajo tri drobne postave. Mati s hčerkama se v okrilju teme trudi prebiti iz Slovenije na avstrijsko Koroško v Železno Kaplo. Z nadčloveškimi napori ju mati bolj vleče kot nese s seboj. Štirinajst ur traja trpljenje in na preizkušnji je ženska in otroška moč in vse to v želji, da bi se končno po dveh letih srečali z možem in očetom. Zaman. Le nekaj trenutkov pred prihodom ga policija aretira in srečanja ni.«

 Sto žensk, prebivalk v domovih za starejše, je sodelovalo v raziskavi o svojem intimnem in spolnem življenju. Čeprav so jih zaznamovale enake politične razmere in družbene okoliščine, so njihove izkušnje zelo različne.

Sociolog profesor doktor Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto leto raziskuje področje človekove spolnosti. O sociologiji spolnosti še vedno predava na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Po upokojitvi se je lotil raziskovanja spolnega življenja žensk, rojenih pred drugo svetovno vojno, med njo in tik po njej. Gre za generacijo, ki je odraščala, se poročala in si ustvarjala družine v drugi polovici preteklega stoletja, v času socializma in pred spolno revolucijo. »To je generacija, ki odhaja, zato so njihova pričevanja o tem, kako so doživljali spolnost v svojem mladostniškem, zrelem in danes starejšem obdobju, zelo pomembna. Ljudje danes živijo dlje, so v boljšem zdravstvenem stanju, zato predvidevamo, da so dalj časa spolno aktivni,« pravi dr. Bernik. Za raziskavo se je odločil, ko je ugotovil, da sociološke raziskave na starejši generaciji o tem vprašanju še nimamo in da je pravzaprav zadnja priložnost, da o tem kaj izvemo.