Nekoč smo imeli …

Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno smo izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Da sta bila prodaja tovarne tujcem in posledično njeno zaprtje usodna napaka, se danes strinjajo vsi, prst pa upirajo v vrhove tedanje vlade, kmetijskega ministrstva in zadružne zveze.

Tovarna sladkorja Ormož (TSO) je uradno obratovala od januarja 1980 do 26. januarja 2007, nastala pa je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1949 so na osnovi planskega gospodarstva v Sloveniji posejali peso na 1080 hektarjih za potrebe tovarn sladkorja v Osijeku in Belem Manastirju. Po letu 1970 se je povpraševanje po sladkorju v Jugoslaviji močno povečalo, v Beogradu so prižgali zeleno luč za gradnjo novih tovarn in uvedli tako imenovani sladkorni dinar. Tedanjemu predsedniku slovenske vlade Andreju Marincu naj bi uspelo izboriti gradnjo tovarne tudi v Sloveniji.

Nekoč smo imeli podjetja: Toko Domžale

Marsikatera bralka v svoji omari še hrani torbico Toko. Mnoge so bile oblikovane tako sodobno in izdelane tako kakovostno, da so še danes modne. Tudi drugi izdelki Toka Domžale (aktovke, kovčki, denarnice, pasovi, torbe) so bili nekoč sinonim za kakovostne usnjene izdelke, podjetje pa je bilo eno najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih podjetij.

O ugledu tovarne govori tudi podatek, da jo je večkrat obiskal nekdanji predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito, v podjetju pa so imeli poseben oddelek, kjer so izdelovali izdelke za maršalat, kot so rekli – poleg torbic in kovčkov za poslovna darila še usnjene šatulje za medalje pa etuije za puške … Znano je, da je njegova žena Jovanka nosila Tokove torbice, podarjala jih je tudi kot darila ženam tujih diplomatov. 

Nikoli nisem dvomila o tem, da bom preživela taborišče, si nisem pa niti v sanjah predstavljala, da bom doživela tako visoko starost, pogosto ponovi Dana Klanšček Valič. Maja letos bo dopolnila 98 let. »Saj ne morem verjeti, da sem že tako stara,« reče med smehom. Prijetna gospa je najboljši dokaz za to, da so leta samo številke.

Vse njeno življenje je najtesneje povezano z gledališčem in igralci. Njen mož je bil Aleksander Valič, eden najbolj prepoznavnih igralcev svoje generacije, dobitnik Boršnikovega prstana. Njun sin Iztok je diplomiral iz režije in je bil dolgoletni vodja ustanove Španski borci ter ustanovitelj Gledališča za otroke in mlade (GOML), širša javnost pa ga bolj pozna kot igralca, nazadnje je zaigral v Usodnem vinu. Trenutno najbolj znana iz družine Valič pa sta njena vnuka: stand up komik Vid in dramski igralec Domen.

»Od nekdaj je veljalo, da vsaka vas potrebuje šolo in cerkev. Da pa kraj v resnici zaživi, potrebuje tovarno, da imajo ljudje delovna mesta, ter gostilno, da se imajo kje pogovarjati in zabavati, in nogometni klub, da se imajo o čem pogovarjati.«

S temi besedami je leta 2015 televizijski novinar Zvezdan Martič začel svoj dokumentarni film Kam so vse tovarne šle. V njem je prikazal usodo nekaterih nekdaj zelo uspešnih slovenskih tovarn, poznanih po vsej tedanji skupni državi Jugoslaviji, med katerimi so se mnoge uveljavile tudi na tujih trgih. Doma so pomenile ponos kraja, saj so dajale kruh tisočim delavcem in njihovim družinam. Vse po vrsti so bile tesno vpete v širše družbeno okolje, skrbele so ne le za svoje zaposlene in njihove družinske člane, temveč so aktivno sodelovale pri gradnji celotnega kraja, skrbele so za kulturna in športna društva, šole, vrtce, zdravstvene domove, stanovanja, podjetja so bila pomembni donatorji.

Zadnje mesece v medijih prebiramo žalostne zgodbe ostarelih prebivalcev Slovenije, ki jih je življenje izvrglo na rob družbe, kjer živijo (in hirajo, mnogi tudi stradajo) za štirimi stenami svojih pogosto mrzlih, vlažnih, podirajočih se hiš in stanovanj. Čeprav so vse življenje delali, na stara leta nimajo sredstev za dostojno preživetje ali se preprosto ne znajdejo v svetu, ki se zanje vse prehitro vrti. Zanje po navadi vedo le poštarji, kakšen sosed, trgovka na vasi, včasih socialni delavci.

V novembru ste pripravili »lunch pack« ali pakete toplega obroka, v katerih je ključek z družbenokritičnimi pesmimi ter izdelek starejšega človeka skupaj z njegovo zgodbo. Z desetimi evri, kolikor stane, ima ena oseba zagotovljene tri tople obroke. Ali vas je presenetilo, da ste tako hitro razprodali vseh tisoč paketkov?

Na zadnji pohod v letošnjem letu se bomo podali na Koroško. Tesno je povezan s pisateljem Prežihovim Vorancem, a tokrat ne bomo hodili po njegovih poteh, temveč po poti njegove žene in hčerk. 

Tako se glasi del zapisa resnične zgodbe o pogumni ženski, ki se je na srečanje s svojim možem odpravila čez zasnežene hribe skupaj z dvema hčerkicama, da bi se družina po skoraj treh letih končno spet srečala in skupaj preživela božič: »Mrzla decembrska noč leta 1932. Skozi temno noč božičnega večera se med gorskima gmotama Olševe in Pece v sneg odeti in neposeljeni pokrajini opotekajo tri drobne postave. Mati s hčerkama se v okrilju teme trudi prebiti iz Slovenije na avstrijsko Koroško v Železno Kaplo. Z nadčloveškimi napori ju mati bolj vleče kot nese s seboj. Štirinajst ur traja trpljenje in na preizkušnji je ženska in otroška moč in vse to v želji, da bi se končno po dveh letih srečali z možem in očetom. Zaman. Le nekaj trenutkov pred prihodom ga policija aretira in srečanja ni.«

 Sto žensk, prebivalk v domovih za starejše, je sodelovalo v raziskavi o svojem intimnem in spolnem življenju. Čeprav so jih zaznamovale enake politične razmere in družbene okoliščine, so njihove izkušnje zelo različne.

Sociolog profesor doktor Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto leto raziskuje področje človekove spolnosti. O sociologiji spolnosti še vedno predava na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Po upokojitvi se je lotil raziskovanja spolnega življenja žensk, rojenih pred drugo svetovno vojno, med njo in tik po njej. Gre za generacijo, ki je odraščala, se poročala in si ustvarjala družine v drugi polovici preteklega stoletja, v času socializma in pred spolno revolucijo. »To je generacija, ki odhaja, zato so njihova pričevanja o tem, kako so doživljali spolnost v svojem mladostniškem, zrelem in danes starejšem obdobju, zelo pomembna. Ljudje danes živijo dlje, so v boljšem zdravstvenem stanju, zato predvidevamo, da so dalj časa spolno aktivni,« pravi dr. Bernik. Za raziskavo se je odločil, ko je ugotovil, da sociološke raziskave na starejši generaciji o tem vprašanju še nimamo in da je pravzaprav zadnja priložnost, da o tem kaj izvemo. 

V mesecu novembru, ko bo iz mošta nastajalo vino, poteka tradicionalni pohod po poteh Matije Vertovca, utemeljitelja slovenskega vinogradništva.

Krožni pohod vodi po vipavskih gričih skozi vipavske vasi, kjer je delal in živel duhovnik Matija Vertovec, strokovni pisec in učitelj vipavskih vinogradnikov. Prvi je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu, leta 1844 je izdal znamenito strokovno knjigo Vinoreja.

Pohod, ki je tradicionalno prvo nedeljo po martinovem, velja za enega najbolj obiskanih in veselih, obišče ga veliko udeležencev, ki so deležni raznolike in bogate kulinarične ponudbe ob poti. Tokrat bo v nedeljo, 17. novembra, začel se bo med 7. in 9. uro kot običajno pri mogočnem hrastu pod vasjo Ustje, južno od Ajdovščine. Iz vasi Ustje poteka pot skozi Dolenje in Planino, kjer je Matija Vertovec služboval, do Šmarij, kjer je bil rojen, ter nazaj skozi Vrtovče in Tevče na izhodišče na Ustjah. V cerkvah na Planini in Šmarjah na ta dan potekata jutranja in dopoldanska maša. Pred spomenikom Matiji Vertovcu v Šmarjah je po maši vselej slovesnost v počastitev tega pomembnega moža, ki je močno vplival na razvoj vinogradništva v Sloveniji, posebej v Vipavski dolini.

Ljubljančanka Dušanka Plemeniti je najboljši dokaz za to, da za športno dejavnost in delo na sebi ni nikoli prepozno in se je celo v tekmovalni šport mogoče vključiti tudi takrat, ko se znajdeš med tako imenovano srebrno generacijo.

Pred šestimi leti se je upokojila, vendar ni imela nobenega načrta za čas, ko bo ostala doma. Vso delovno dobo je prebila v trgovini, kjer se je, kot pravi, zelo dobro počutila. Predvsem zato, ker so bili sodelavci in sodelavke med seboj tudi prijatelji in so si vedno pomagali. Poleg naporne službe v izmeni je bila njen svet njena družina. Ker je mož večino časa delal v tujini, sta bila skrb za dom in vzgoja dveh otrok bolj ali manj na njenih ramenih. Potem pa še skrb za ostarela starša. In čeprav je v pokoj odšla že precej utrujena, se je znašla v vakuumu. Mož je še vedno delal, ona pa je imela nenadoma na razpolago ogromno časa, ki ga je preživljala doma ob dobri in predvsem preobilni hrani, ob gledanju televizije, reševanju križank … In začeli so se nabirati kilogrami.

Čeprav Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca poznamo kot pisatelja s Koroškega, rojen je bil leta 1893 v Podgori pri Kotljah, pa v njegov spomin že leta pripravljajo pohod na Dolenjskem.

Pred drugo svetovno vojno je namreč živel v teh krajih, svoje bivanje in popotovanje pa je opisal v potopisu, ki je prvič izšel leta 1945, zadnja izdaja pa je iz leta 2007, izdala pa ga je Občina Mokronog - Trebelno. V potopisu Od Mokronoga do Pijane gore je Voranc zapisal: »Hodil sem morda po najlepših krajih sveta, po krajih, ki so po svoji legi, po svojem modrem nebu in po svojih prečudovitih barvah najlepši na Slovenskem.«