Obvezno starostno zavarovanje kmetov je bilo v Republiki Sloveniji uveljavljeno 1. 1. 1972 z Zakonom o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK). Izvajali so ga v posebni samoupravni interesni skupnosti. 

Navedeni zakon je omejenemu krogu kmetov zagotavljal minimalno pokojnino za starost, po smrti osebe, izenačene z zavarovancem, pa njegovemu zakoncu, ko je dopolnil predpisano starost, družinsko pokojnino. Obe pokojnini sta bili enotni za vse upravičence in neodvisni od dolžine zavarovanja. Kmetje borci NOV pa so bili upravičeni tudi do varstvenega dodatka. Zavarovanje je temeljilo na načelih vzajemnosti in solidarnosti kmetov samih ter solidarnosti delavcev in drugih delovnih ljudi, izraženi s sofinanciranjem.

VRAČILO STROŠKOV POGREBA

Bralec Ciril se je obrnil na uredništvo z vprašanjem, zakaj država več ne vrača stroškov pogreba družinskih članov. Pred tremi meseci je poskrbel za pogreb očeta, ki ni imel prihrankov. Starša sta namreč ob preselitvi v dom starejših občanov prodala stanovanje in s tem denarjem doplačevala oskrbnino v domu. Kot je napisal bralec, nima najnižje pokojnine, vendar so pogrebni stroški visoki, ker je edinec, je moral vse stroške kriti sam. Poleg tega pa se tudi materi zdravstveno stanje hitro slabša in lahko se zgodi, da bo moral poskrbeti še za en pogreb v tem letu.

PACIENTOVA PRIVOLITEV V ZDRAVSTVENI POSEG

Bralca zanima, ali je za zdravstveni poseg (operacijo) vselej potrebna pacientova privolitev ali obstajajo kakšne izjeme na tem področju. Kot piše, so namreč njegovega očeta operirali na srcu, domnevno zaradi življenjske ogroženosti, čeprav svojci menijo, da bi lahko prav zaradi te operacije izgubil življenje.

Po pravilu je pacientova privolitev vselej potrebna, pri čemer zadošča, da je privolitev ustna, z dejanjem oziroma z ravnanjem, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da pomeni privolitev, oziroma pisna, kadar zakon to izrecno zahteva.

Te dni potekajo zbori naših društev upokojencev. To je priložnost, da med drugim spregovorimo tudi o uresničevanju zadnje pokojninske reforme, uveljavljene z ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 naprej. Nenehno poslušamo očitke svojih članov, da ZDUS oziroma PZDU premalo storita za ohranitev ter izboljševanje pravic upokojencev, še posebej pa na področju pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Takšni očitki niso povsem na mestu! Dejstvo je, da si tako organi ZDUS kot tudi vodstva PZDU aktivno prizadevajo za izboljšanje gmotnega in tudi družbenega položaja upokojencev, žal pa naše pobude in predlogi pri pristojnih prepogosto nimajo zadostne podpore.

PONOVNI VSTOP V ZAVAROVANJE

Bralec A. B. z Gorenjskega navaja, da se je leta 2010 starostno upokojil, leta 2014 se mu je ponudila priložnost za zaposlitev po 4 ure dnevno, zato mu zdaj poleg plače izplačujejo tudi polovico starostne pokojnine. Glede na spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju mu je delodajalec predlagal, da bi bil zaposlen le po dve uri dnevno oziroma 20 ur tedensko, saj se je tudi potreba po opravljanju njegovega dela zmanjšala. Zanima ga, kaj to pomeni zanj tako glede obdavčitve kot izplačevanja pokojnine.

DEDOVANJE PO SESTRIČNI

Bralka skrbi za sestrično, ki je v domu za starejše. Sestrična nima otrok, bratje in sestre so pokojni, ima pa veliko nečakov, ki nekako pričakujejo, da bodo po njej dedovali. Sestrična se je odločila, da bo vse svoje premoženje namenila bralki, zato jo zanima, ali lahko nečaki to izpodbijajo ali pa morda uveljavljajo nujne dedne deleže.

Nujni dediči so v prvi vrsti zapustnikovi potomci, torej otroci, vnuki, pravnuki ter zapustnikovi posvojenci in njihovi potomci. Kot posvojenci se štejejo le tisti otroci, ki so bili dejansko pravno posvojeni, se pravi, da je bila glede posvojitve izdana odločba. Poleg njih so nujni dediči še starši zapustnika in zakonec oziroma zunajzakonski partner. Zakonec je dedič in tako tudi nujni dedič le, če zakonska zveza traja do smrti zapustnika. Bivši zakonci zato niso dediči in tako tudi ne nujni dediči. Dedki in babice ter bratje in sestre zapustnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

Manifest za ohranitev javnega zdravstvenega sistema

Po posvetih med upokojenkami in upokojenci je ZDUS oblikoval zahteve, da starejši dejavno sodelujejo pri nastajanju zdravstvene reforme in da v Sloveniji nadaljujemo razvoj javnega zdravstvenega sistema. ZDUS želi pridobiti čim širšo podporo med članicami in člani ter v vsej družbi. Le tako bo pripomogel k čim bolj solidarnemu, pravičnemu, dostopnemu in kakovostnemu javnemu zdravstvenemu sistemu po meri ljudi in za ljudi.

Zahteve ZDUS so:

Obdržati in razvijati moramo javni zdravstveni sistem, ki mora temeljiti na vrednotah solidarnosti, enakosti, pravičnosti financiranja, kakovosti in varnosti ter biti enako dostopen vsem prebivalkam in prebivalcem Slovenije ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Sredstva za financiranje javnega zdravstvenega sistema mora upravljati samo ena zavarovalnica z enim samim obveznim zdravstvenim zavarovanjem, ki se polni iz več virov (prispevki, proračun, davki, trošarine …), kar najbolj ustreza majhnemu številu prebivalcev in njihovi finančni...

Pogoji, ki so jih morale izpolnjevati ženske, da so lahko pridobile pravico do katere od pokojnin v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kakršne so določali predpisi, veljavni v preteklih obdobjih, so se razlikovali od pogojev, določenih za moške. Razlike so se nanašale tako na predpisane starosti kot tudi na nekatere zahtevane dolžine pokojninske dobe. V teh primerih je bila starost za ženske nižja, pokojninska doba pa krajša. Obstajale pa so tudi razlike v višini odstotkov, določenih za odmero nekaterih pokojnin za sicer enako dolgo pokojninsko dobo. Oboje so bile pogojene z zgodovinskim razvojem sistema in njegovimi temelji ter vlogo žensk v družbi.

SOLIDARNOSTNA POMOČ

Naročnica, stara 52 let, sprašuje, ali ji zaradi triletnega neprekinjenega bolniškega dopusta pripada pravica do solidarnostne pomoči, koliko časa lahko največ traja bolniški dopust in ali je varovana pred morebitno odpovedjo delovnega razmerja. Zanima jo še, kako je s pravico do letnega dopusta in regresa. Delavka še pojasni, da je v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno, da jo poleg zakona o delovnih razmerjih zavezuje tudi panožna kolektivna pogodba.

Pravica do solidarnostne pomoči ni zakonska pravica, ampak jo običajno urejajo kolektivne pogodbe. Po vpogledu v relevanten člen panožne kolektivne pogodbe ugotavljam, da pravica do solidarnostne pomoči sicer pripada delavcu tudi v primeru bolezni, zaradi katere je odsoten več kot šest mesecev, toda le na predlog sindikata. Pogajalec na strani delavcev ob sprejemanju te kolektivne pogodbe je bil sindikat, ki si je izboril določene ugodnosti za svoje člane. Ali sindikat predlaga izplačilo solidarnostne pomoči tudi za nečlane, je bolj malo verjetno, potreben bi bil vpogled v interne akte sindikata, ki za uveljavitev pravic iz naslova članstva po vsej verjetnosti določajo tudi minimalno predhodno obdobje članstva.

SPREJETI SEBE

Naši naročniki in predvsem naročnice pogosto pokličejo za nasvet v skrbi za svoje bližnje, otroke in vnuke. Vidijo, da nekaj ni v redu, ne znajo ali pa ne smejo pomagati, kar jih pogosto pripelje v stisko. Na primer, kako vnukinji, ki odrašča in sklepa, da jo bodo drugi sprejemali le, če bo lepa in vitka, ali vnuku, ki se začne izčrpavati s telesno vadbo in je vedno bolj obseden s tem, kako je videti, pomagati, da bi se boljše počutila v svoji koži in se začela sprejemati takšna, kot sta, in se ne obremenjevala le zaradi zunanjega videza.