Celiakija je avtoimuna bolezen, ki je dedna. Bolezen zdravniki najpogosteje potrdijo že v zgodnjem otroštvu, v zadnjem času pa se pojavlja tudi pri mladostnikih in odraslih, celo v pozni starosti, izzovejo pa jo močan stres, težja operacija, porod, virusna okužba.

Bolnikov je danes presenetljivo veliko, menda že eden na sto prebivalcev, številni pa se za odpoved glutenu v prehrani odločijo zaradi želje po boljšem počutju. Celiakijo namreč povzroča protein gluten. Točno tisti, zaradi katerega se zrak v kruhu ujame v sredici, ki je zato rahla in puhasta … Človek je od davnih dni pravzaprav užival pretežno ajdo, proso in koruzo, povsem nesporna žita brez glutena, danes pa v največji meri pšenico, ki je glavni vir glutena.

Sanela Banović, dr. med., mlada zdravnica gastroenterološkega oddelka UKC Ljubljana, meni, da je skrb za lastno zdravje v glavah ljudi še vedno vrednotena kot luksuz. Sebe moramo imeti radi, saj imamo šele potem lahko radi tudi druge. Veliko bolj kot materialne dobrine nas lahko osrečijo drobne pozornosti, oddih, doživetja ipd., ki jih namenimo sami sebi. Moramo se naučiti sprostiti, ko naše telo to zahteva. To je biblija dobrega zdravja in počutja. Zelo preprosto je.

Statistike kažejo, da se vse več Slovencev, tudi starejših, spopada s psihičnimi stiskami.

Oko ni samo ogledalo duše. Naša šarenica je namreč kot odprta knjiga, na kateri je zapisano skoraj vse, kar smo doživeli v povezavi z zdravjem, kar smo podedovali po prednikih, pa tudi bolezni, ki se lahko pojavijo.

Iridiologija je že več kot 5000 let stara veda. V Sloveniji je sicer malo znana in še manj priznana, čeprav je že leta 1926 delovala šola geomatike in iridiologije v Slovenski Bistrici. V svetu je doživela velik razvoj po drugi svetovni vojni, vodilna pri tem pa sta bili Rusija in Nemčija, v Sloveniji pa je žal razvoj te vede za daljši čas zamrl. O iridiologiji smo se pogovarjali z mag. Sergejem Kajumovom, nevrologom, iridiologom in homeopatom, ki opozarja, da iridiologija zahteva veliko medicinskega znanja in klinične prakse. Naš sogovornik je po rodu iz Estonije, iridiologijo pa je študiral v Moskvi in Nemčiji. V Sloveniji je od leta 1998 in ima svojo ordinacijo za alternativno medicino. Je tudi avtor knjige Čudež iridodiagnostike, ki je izšla leta 2012 in v kateri predstavlja to metodo in tudi mnoge primere uspešnega zdravljena.

Razgibavanje s palicami je primerno za vsakogar, in to kjer koli in v katerem koli letnem času. Palice naravnajte na ustrezno višino, da vam bodo v oporo in pomoč. Previsoke lahko povečajo napetost v ramenih, prenizke pa preprečijo iztegnitev tako rok kot hrbtenice ob poravnavi.

Prijem palic pa je drugačen kot pri klasičnem smučanju ali teku. Če dobro pogledate fotografije prve povezane vaje, boste opazili, da so palice bolj kot opora in pomagajo pri vzdrževanju ravnotežja. Pri drugi in tretji vaji pa je prijem močnejši in prilagojen gibalnim sposobnostim in moči posameznika.

Francoska dokumentarna oddaja Holesterol – velika prevara?, ki so jo pred kratkim predvajali na nacionalni televiziji, je vzbudila nemalo pozornosti. Zdravniki, po večini evropski, a tudi kakšen ameriški, so dokazovali, da je bila teza o škodljivosti holesterola, ki jo je pred desetletji lansiral ameriški fiziolog Ancel Keys in jo je pozneje sprejela tudi evropska uradna medicina, plod manipulacij. Zniževanje holesterola z zdravili naj bi bilo pogosto nesmiselno. Škodljivejši za žile naj bi bil kalcij, od živil pa naj bi bil nevarnejši sladkor kot maščobe.

Leto začenjamo z intenzivnim dvigovanjem telesne temperature, povečevanjem gibljivosti, moči in ravnotežja. Predstavljene vaje lahko naredimo tudi z navadnimi palicami, brez njih, ob opori drevesa, stola ali mize, če ste dobro trenirani, lahko tudi v paru. Pri tem upoštevajte svoje telesne zmogljivosti in jim prilagodite vaje.

V hladnejših mesecih se je treba do toplega ogreti pred vsako delovno ali rekreativno dejavnostjo in se po zaključku gibanja takoj zelo toplo obleči, da vsa toplota ostane v telesu. Še posebej je to pomembno za vse s težavami s hrbtenico in sklepi.

O sirih težko pišem brez čustev. Vedno mi misli zaplavajo v zgodnjo mladost, ko nam je sir pomenil bogastvo; pa ne v finančnem pomenu, marveč zaradi razkošja okusov, ki so bili v njem, ter vzajemno neizrečenih čustev hvaležnosti in darovanja, kar je bil sir moje tete Zofe. Danes vem, da so sirarji in sirarke prav posebni ljudje. In moja teta je to še danes v svoji visoki starosti tam sredi pašnikov in košenih trat v Gozdu nad Colom. Leta ji ne dopuščajo več, da bi sirarila, zato je spomin na njen sir iz svežega polnega mleka še toliko žlahtnejši.