NASVET MESECA:

Laktozna intoleranca je presnovna motnja zaradi pomanjkanje encima laktaza. Če ga je količinsko premalo, nepopolno prebavljamo mlečni sladkor - laktozo. Bolezen - razen v redkih primerov - ni nevarna, a ima vrsto zoprnih simptomov, ki zahtevajo omejitve pri izbiri hrane.

Velika večina otrok takoj po rojstvu razvije izločanje encima laktaza, zato se laktoza v materinem mleku razgradi na glukozo in galaktozo. Z rastjo otrok potrebuje več energije; materino mleko ni več dovolj, zato njihovo prehrano postopno dopolnjujemo z zelenjavo, sadjem, ribami in mesom... S tem se sčasoma v črevesju zmanjša količina laktoze in posledično encima laktaza, vendar ne pri vseh ljudeh enako. Pri nekaterih se delovanje encima zmanjša do te mere, da jim povzroča težave – imajo  laktozno intoleranco. O sekundarni laktozni intoleranci govorimo, če je posledica črevesnih bolezni: celiakije, Chronove bolezeni, akutnega gastroenteritisa ali uničene črevesne sluznice po kemoterapiji in podobno. Zelo redka je genetsko pogojena primarna laktozna intoleranca, ki prizadene že otroke.

Prednovoletni čas je za vsakogar prav posebno doživetje in je še vse kaj drugega, kot zgolj prestop v novo leto, temveč je tudi preživljanje skupnih dogodkov, druženje, obisk prireditev … Prav je, da ta doživetja poudarimo tudi z izbranimi oblačili.

Ta so lahko zelo posebna, unikatna, lahko pa iz povsem vsakdanje obleke naredimo nekaj posebnega. Pomembneje, kot izbrati drago oblačilo, je izbrati tako, v katerem se boste dobro počutile in ki se vam bo kar najbolje prilegalo. Upoštevati morate, da ima v zrelih letih pomembno vlogo tudi prava mera estetike. Dovolj kritično je treba oceniti, kakšen model bo za vas najbolj primeren, kako pokriti najbolj izpostavljene dele telesa. Tudi izbira barv, ki jih nosite, je zelo pomembna, saj obraz ujeme njihov odsev in od tega je odvisno, ali boste v teh oblačilih videti bolj mladostne.

Medtem ko so bili pred desetletji veselice, sprehajališča, kavarne, telovadišča in različna druga zbirališča idealni kraji za spoznavanje med mladimi in tudi starejšimi, je dandanes partnerja teže najti. To še posebej velja za starejšega človeku, ki je bodisi razvezan ali pa vdovec, vdova.

Težko je že celo za mlade. Potem ko končajo srednjo šolo ali študij na univerzi, ko torej prenehajo obiskovati kraje, ki jih obiskujejo njihovi vrstniki, se namreč zanje močno zoži krog družabnega življenja. »V diskoteke hodijo štirinajstletniki, veselic pa v taki obliki, kot so bile včasih, ni več. Moški stojijo ob »šanku«, ženske pa plešejo med sabo,« se slikovito, a žal kot odsev stvarnosti, izrazi ena od samskih sogovornic. Za starejše je torej še teže. Ti pravijo takole: »Na planinske izlete, v kino in v gledališča hodijo samo pari in če si sam, se počutiš bedno.« Verjetno res, še posebej zdaj, ko prihaja čas, ki je poleg valentinovega verjetno najbolj osovražen pri samskih, to pa je veseli december, ko na vsakem vogalu poudarjamo družinsko ozračje; a na drugi strani vendarle ne smemo pozabiti na tiste, ki so osamljeni in nimajo nikogar.

Naša naročnica Jerneja Miklič iz Brezja pri Grosuplju je bila včasih rdečelasa, po zadnji bolezni pa je pustila rasti sive lase. Čeprav so ji domači prigovarjali, da ji pristajajo, je že nekaj časa sanjala o drugačni barvi. Zaradi želje po spremembi se je tudi prijavila na polepšanje z Vzajemnostjo.

Gospa Jerneja je močna in optimistična ženska, ki je zmagala že v treh bitkah z rakom. Prvič so ji ga odkrili po naključju, ko so jo članice društva revmatologov povabile na preventivni pregled dojk. Sledil je šok, toda gospa Jerneja se ni dala. Po operaciji je zaživela normalno življenje. Kot stranski učinek zdravljenja pa se ji je po nekaj letih pojavil rak na maternici. Po operaciji, ko so ji odstranili rodila, se je spet postavila na noge. V tem času je dobila tudi vnuke, ki jih ima neizmerno rada.

»Vsak človek po svoje doživlja demenco. Lahko rečem, da te bolezni niti dva bolnika ne doživljata enako,« je povzel Škot Henry Rankin, nekoč policist, zdaj predsednik škotske delovne skupine bolnikov z demenco, ko je opisoval svoje življenje po postavljeni diagnozi. Bil je tudi govornik na 24. konferenci Alzheimer Europe v Glasgowu, ki se je je udeležilo 800 delegatov in delegatk iz 39 držav, tudi iz Slovenije. Hkrati je eden od štiridesetih bolnikov, ki so od lani zelo dejavni na teh srečanjih in zahtevajo, da nihče ne odloča o njih brez njih, zahtevajo pa tudi samostojnost in dostojanstvo!

V hladnejših dneh notranjo toploto najhitreje dvignemo z nekaj pravilnimi vdihi in izdihi. Če je dihanje povezano še z enostavnimi in učinkovitimi gibi, telo še razgibamo in okrepimo. Naj poudarim, da so vaje kar se da enostavne, za optimalen učinek potrebujete le tri do pet minut.

Tokratne vaje lahko naredite kot samostojno kratko vadbo. Primerne so tudi za ogrevanje pred drugimi aktivnostmi in kot zaključek težje vadbe. Za najboljši učinek pa se je treba pravilno naučiti vsakega položaja in nato vse položaje med seboj tudi povezati. Za začetek je dovolj en krog ponavljanj, kasneje pa poskusite povezati tri kroge.

 Jetrna pašteta - Koprivni fritati - Vanilijeva krema

Jetrna pašteta

Za 2 kozarčka po 300 g potrebujemo:

350g piščančjih (ali kunčjih) jeter

150 g masla (75 g za pašteto, 75 g za preliv)

1 manjšo čebulo

2 vejici timijana, majaron

75 ml žgane pijače ali aromatičnega posladkega/sladkega belega vina

75 ml sladke smetane

pol žličke soli, poper

po želji strok česna, ingver, muškatni orešček, klinčke in pehtran

Dolenjska pristavljenka - Žinof

Dolenjska pristavljenka 

Dolenjska pristavljenka: tako se imenuje zato, ker jo pristavijo že zjutraj in pustijo, da se kuha do kosila.

Potrebujemo: 20 dag kolerabe, 25 dag korenja, 25 dag krompirja, 10 dag fižola, 8 dag masti, čebulo, lovor, peteršilj, ponekod dodajo tudi gobe.

Kolerabo, korenje in krompir olupimo in narežemo na manjše rezine. Vse skupaj damo v kozico ali lonec, dodamo še fižol in začimbe in kuhamo več ur. Pristavljenko zabelimo dvakrat: ko zavre, jo zabelimo z mastjo, preden jo serviramo pa še z ocvirki.

Vsi vemo, da se je najlepše družiti ob polni mizi jedače in pijače. Tedaj nas rado zapelje, da pojemo in popijemo preveč. Na srečo telo hitro reagira na pretirano prehranjevanje in nas opozori na nevarnost, zato se po navadi ne zgodi kaj hujšega. Zato vsekakor prisluhnimo telesu!

Pri pretiravanju, ne samo decembrskem, se toksini v telesu kopičijo hitreje, kot jih je telo sposobno izločiti. Tudi brez zdravnika lahko opazimo znamenja zastrupljanja telesa, to pa so glavobol, omedlevica, alergije, prebavne težave, kolcanje, izpuščaji, solzne ali srbeče oči, lepljive veke, nespečnost, zamašen nos, zvonjenje v ušesih, napadi kašlja in obilno nastajanje sluzi, prekomerno znojenje, tudi nepravilen srčni ritem, okorelost udov, težave pri sprejemanju odločitev, jecljanje in zatikanje pri govorjenju, nihanje razpoloženja, napadalnost in podobno.

Med prazniki in v mrzlih zimskih dnevih radi posežemo po kalorični hrani in slaščicah, saj nam izboljšajo razpoloženje. Kratki dnevi in pomanjkanje svetlobe namreč zmanjšajo sintezo t.i. hormona sreče serotonina v naših možganih, kar vpliva na naše počutje in povzroča nastanek zimske depresije s pomanjkanjem energije, slabim razpoloženjem in povečano potrebo po hrani, bogati z ogljikovimi hidrati in maščobami.

Najbolje bomo poskrbeli za dobro razpoloženje, če bomo izkoristili vsak sončen dan za sprehod na svežem zraku in če bomo tudi sicer poskrbeli za čim več gibanja, kar stimulira sintezo hormona dobrega razpoloženja serotonina. Tudi različne dejavnosti, ki nas sproščajo (branje knjig, poslušanje glasbe ipd) ter druženje s prijatelji (tudi s psi) bodo izboljšale naše splošno počutje in preprečile prenajedanje.