V daljni preteklosti se človek nikoli ni prehranjeval samo z rastlinsko hrano, nasprotno, takrat je bil v veliki meri mesojed, odvisno predvsem od tega, kaj je ujel, naj je bil to medved ali postrv. Šele mnogo kasneje je spoznal žita, stročnice in poleg jagodičja iz gozda drugo rastlinsko hrano, s katero si je svoj izbor hrane nekoliko razširil.

S stoletji se je tako prehrana uravnovesila bolj na stran rastlin. Iz tega časa poznamo težka obdobja lakote in hudega pomanjkanja, predvsem zaradi hudo enolične prehrane. Danes imamo na voljo praktično vse, česar si zaželimo. Pomanjkanje hranil ni več odvisno od naravnih danosti, temveč le od osebnih odločitev in denarja. Ker postajamo odvisni od sladkorja, sladkih živil, paketkov narezanih zrezkov brez kosti, zaradi lagodnosti pa tudi od predelanih živil in vnaprej (delno) pripravljenih obrokov, je naša prehrana velikokrat precej revnejša s hranili kot nekoč, a nasprotno bogatejša s kalorijami. V ogledalu potem vidimo podbradek, trebušček, ki visi čez pas, hlače so v pasu vsako leto ožje. Zdravnik pri pregledu opozarja na »zanimivo« krvno sliko in svetuje dieto brez maščob, z manj mesa in veliko več solate, sicer si bomo pridelali celoten spisek civilizacijskih bolezni.

Sladkorna bolezen je posledica delnega ali popolnega pomanjkanja hormona inzulina, ki ga izločajo celice trebušne slinavke. V telesu je prisoten kot prosta spojina ali vezan v kompleks.

Za presnovo ogljikovih hidratov skrbi prosti inzulin. Vezan v kompleks, ki ga je veliko zlasti zjutraj na tešče, je neaktiven. Ko se po zajtrku poveča sladkor v krvi, se vezani inzulin sprosti, da lahko steče presnova. Inzulin pomaga glukozi pri vstopu v celice. Kadar inzulina ni dovolj, naraste količina glukoze v krvi, da bi večja koncentracija lahko prodrla v celico. 

Klemen Likar, samostojni arhitekt z državnimi pooblastili in terapevt Tesla metamorfoze, pojasni, da je to naravna metoda zdravljenja z zdravilnimi energijami, med katerimi so tudi valovi z zdravilnimi frekvencami, ki jih je odkril Nikola Tesla.

»Vse bolj prihajajo na dan informacije, da je bil Nikola Tesla globoko duhoven človek in je veliko raziskoval tudi v tej smeri. To potrjuje tudi njegov stavek, ki pravi, da tistega dne, ko bo znanost začela proučevati nematerialno, bo v enem desetletju napredovala bolj kot v vseh prejšnjih stoletjih obstoja.« Klemen Likar poudari, da terapevti niso zdravilci, ampak le vmesni člen v pretoku in zgoščevanju teh energij, ki sprožijo samozdravljenje. 

Oblačila, tudi kopalke, velikokrat kupimo tako, da izberemo tiste, ki so nam všeč, in ne tistih, ki bi najbolje pristajale naši postavi. Vsega res ne moremo skriti, lahko pa najdemo model, ki nam bo odlično pristajal, dajal ustrezno oporo in v katerem se bomo dobro počutili.

Najprej preglejte kopalke, ki jih imate v omari že od lani ali predlani. Ali so še uporabne, dovolj velike, prožne, barva še ni obledela? Zapišite proizvajalca in velikost (prsni obseg in globino košarice), da bo izbor lažji. Najenostavnejše je najprej pomeriti kopalke proizvajalca, s katerimi imate dobre izkušnje.

                                  

Nič ni lepšega kot sončen dan. Sončna svetloba izboljša razpoloženje in koristi zdravju, saj nas oskrbi z vitaminom D. Ko pa je sonca preveč, je treba kožo pred njim zaščititi.

Zdravniki že desetletja opozarjajo, da sončenje koži ne koristi in da porjavela koža ni zdrava. Še posebno nujna je zaščita, če smo se v preteklih desetletjih veliko sončili, ker se z leti poškodbe kopičijo. Pojavijo se lahko predrakava obolenja in različne vrste kožnega raka. Pa tudi če ostane koža zdrava, je zaradi izpostavljanja soncu videti bolj postarana, kot bi lahko bila.

Adaptogeni in imunoregulatorji so v določenih rastlinah ali kombinacijah le-teh; visoko jih ceni sibirska fitomedicina. Toda imamo jih tudi na naših tleh, saj so adaptogeni, ki so odlična podpora našemu imunskemu sistemu oziroma našemu organizmu sploh, še zlasti limone, smrekovi vršički in trpotec.

Marija Ana Kolman  priporoča dnevno uživanje le-teh. Čeprav je poznavalka sibirske fitomedicine, pa najprej prisega na naše domače rastline: »Okolje, kjer smo se rodili, nam ponuja vse, kar potrebujemo. Zato je naša narava tudi naša najboljša lekarna.« Na podlagi izkušenj pravi, da adaptogeni okrepijo organizem in ga zaščitijo pred mnogimi težavami, tudi pred respiratornimi in celo onkološkimi boleznimi. Uživanje adaptogenov in imunostimulatorjev zelo priporoča tudi dr. Sergej V.

Hrano konzerviramo na različne načine: posušimo, zamrznemo, vložimo v sol, olje, kis ali sladkor in večino od tega pasteriziramo. Lahko pa pozabimo na štedilnik in na pomoč pokličemo koristne bakterije. Pripravila sem dva preprosta recepta za prvi stik s fermentiranjem za domačo rabo, ki naj vam služita kot osnova številnim naslednjim. Postopek ni nikakršna novotarija, človek fermentira hrano že stoletja.

Fermentiranja hrane se gotovo lotimo zaradi zdravja. Namreč armada živih mlečnokislinskih bakterij v samo eni žlici jogurta je prav gotovo zametek še večje v našem prebavnem traktu, s katero živimo v sožitju. Tako spodbujamo delovanje imunskega sistema, da se lažje in učinkovitejše bori proti škodljivim mikroorganizmom, in podpiramo tvorbo nekaterih vitaminov v telesu. Vsekakor je izkoristek hranil iz živil tako boljši, mnogi poročajo o koristih še pri uravnavanju krvnega sladkorja. Ker večino večjih molekul hranil predelajo bakterije, je takšna hrana lažje prebavljiva in hranila dostopnejša.

Holesterol je maščobi podobna snov, ki naravno nastaja predvsem v jetrih, v telo pa ga vnašamo tudi s hrano živalskega izvora. Holesterol telo nujno potrebuje, saj je pomemben sestavni del vseh celičnih membran in sodeluje pri izdelavi nekaterih hormonov.

Ker holesterol v vodi ni topen, se po krvi prenaša vezan z beljakovinami v delcih, imenovanih lipoproteini. Deli se na lipoproteine velike gostote (HDL), ki odstranjujejo holesterol s sten žil, zato jim rečemo tudi varovalni oziroma dobri holesterol, in lipoproteine majhne gostote (LDL), ki svoj holesterolni tovor odlagajo na stene žil in jih s tem ožijo, tako imenovani slabi, škodljivi holesterol.

 ZDRAVJE PSIHOLOGIJA 

Smrt bližnje osebe je eno najtežjih doživetij v življenju. Vsak izmed nas se na izgubo odziva drugače, odvisno od tega, kako pomemben nam je bil umrli. Četudi vsi strokovnjaki poudarjajo, da je žalovanje zelo osebno čustvo, ki ga vsakdo doživlja na svoj način, pa ostaja temeljna resnica, da so to trenutki, ko žalujoči ob sebi potrebuje podporo družinskih članov, sorodnikov, prijateljev …

Umiranje, smrt, pogreb in žalovanje se v sodobnem svetu vse bolj umikajo v neko zasebno sfero, žalost in jok postajata znak šibkosti. Ne želimo videti žalostnega obraza, ne želimo ob sebi žalosti, vse pogosteje slišimo, »ne hodim na pogrebe«. Smrt se je prenesla v bolnišnice in domove za starejše, saj svojci pogosto nimajo ne možnosti ne znanja, da bi sami negovali hudo bolnega človeka. Ljudje umirajo bolj ali manj sami, svojci imajo na razpolago le nekaj trenutkov za slovo, marsikje niti tega več ne.