V starejših letih, ko postane koža na nogah bolj suha in hitreje razpoka, nohti pa bolj lomljivi in noge večkrat težke in utrujene, stopala potrebujejo več nege. Še posebno v sezoni, ko sezujemo škornje in težke zimske čevlje. Pripravimo si naravno domačo nego s tistim, kar najdemo v kuhinjskih omaricah.

V starejših letih so boleča stopala pogosta težava. Mehke blazinice na podplatih se stanjšajo, stopala pa nekoliko razširijo. Hoja postane utrujajoča. Pogosteje se pojavijo otiščanci, koža na petah se odebeli in razpoka. Razpokana stopala pa niso le estetski problem, saj so razpoke odlično vstopno mesto in gojišče za glivice. V starejših letih se tudi upočasni krvni obtok, zato se ranice na stopalih celijo počasneje. Sladkorna bolezen stanje še poslabša. Pomembna je redna preventivna nega stopal.

Okuženi klopi z ugrizom prenašajo na človeka kar 10 nalezljivih bolezni, najpogostejši sta klopni meningoencefalitis in borelija. V naravi bodimo pozorni nanje, saj so aktivni od pomladi do jeseni, ko je temperatura nad 8 stopinj.

Klopni meningitis oziroma meningoencefalitis je virusno vnetje možganskih ovojnic, ki se pojavi dva do tri tedne po ugrizu okuženega klopa. Bolezenski znaki nastopijo v dveh fazah. V času od 1 do 8 dni po ugrizu nastopijo glavoboli, povišana telesna temperatura, bolečine v trebuhu in mišicah, driska ali bruhanje. Nato nekaj dni (tudi do dvajset) bolnik ne občuti nikakršnih bolezenskih simptomov; v drugi fazi bolezni pa se pojavijo visoka temperatura, glavobol, lahko tudi nezavest, kar so znaki prizadetosti možganskih ovojnic ali celo možganov. Bolezen lahko pusti trajne posledice v obliki glavobolov, motenj koncentracije in preobčutljivosti za sončenje, povzroči lahko celo smrt.

Branjevke na tržnici pravijo, da sta meseca marec in april za prodajo sadja in zelenjave najbolj nadležna. Kislega zelja in repe smo že siti, potem nam, če sledimo sezoni, korenje, koleraba, zelena in podobna zelenjava vsekakor že gledajo iz ušes, radiča in endivije je le še za vzorec … Ne pravimo zaman temu času post, ko naj bi bila na mizi le enostavna in enolična hrana. A vseeno lahko skuhamo odlične jedi iz sestavin, ki so nam na voljo. Nekaj sem jih izbrala za vas.

Ker z brezmesnih jedilnikov črtamo meso, primanjkljaj beljakovin nadomestimo z jajci, mlečnimi izdelki, ribami in stročnicami, nekaj beljakovin imajo tudi žita.

Zaradi pešanja, obnemoglosti ali bolezni družinskega člana je nujna prilagoditev domačega okolja, saj mu omogoča varnost in neodvisnost, boljše počutje in tudi lažje negovanje. Še posebno je to pomembno, kadar oseba živi sama. Najpogosteje so potrebne prilagoditve v sobi in kopalnici.

Starostnik večino časa preživi v svoji sobi, zato je pomembna njena opremljenost, urejenost in lega. Soba naj bo v bližini kopalnice in stranišča. Če je mogoče, naj ima razgled na okolico. Pomemben del opreme je postelja. Kadar je starostnik težko gibljiv ali negibljiv, mu priskrbimo negovalno posteljo in jo namestimo v sobi tako, da je dostopna s treh strani. Za večjo varnost, lažje gibanje in negovanje so koristni posteljni dodatki, kot so stranski varovalni posteljni ograjici, trapez, nosilec za urinsko steklenico in urinsko vrečko.

Staranje je naraven fiziološki proces, na katerega pa lahko vplivamo z načinom življenja. Poleg vzdrževanja mladostnega videza je pomembno tudi vzdrževanje telesne in mentalne kondicije z aktivnim življenjem in vzdrževanjem socialnih stikov, kar dokazano varuje pred številnimi boleznimi. Priporočljive so redne, a prilagojene športne dejavnosti ali preprosti sprehodi. Zelo ugodno vpliva učenje tujega jezika ali novih veščin. Na našo kondicijo in zdravje v zrelih letih lahko ugodno vpliva skrb za hišnega ljubljenčka, ki poskrbi za gibanje, ukvarjanje s psom ali mačko in božanje njihove dlake pa sproži v nas izločanje hormonov, ki vplivajo na dobro počutje in zmanjšujejo možnost depresivnih razpoloženj.

Oseba z demenco je čustveno občutljivejša in ranljivejša, zato je pomembno, kako se ji približamo in na kakšen način z njo komuniciramo, da njene stiske ne poglobimo. V začetku se še zaveda primanjkljajev, a si zaradi poškodovanih možganov ne more pomagati. Moten je kratkoročni spomin, spremenita se njeno razumevanje in doživljanje okolja, počuti se ogroženo, postane nezaupljiva, lahko sumničava ali jezna, kar vpliva na spremenjeno izražanje čustev. Vse to vpliva tudi na komunikacijo.

K osebi z demenco pristopimo tako, da nas vidi, jo pozdravimo in ogovorimo. Pri pogovoru se z obrazom obrnemo k njej in vedno vzpostavimo očesni stik. Pozornost in spoštljiv odnos pokažemo s pogledom, nasmehom, dotikom, ki zmanjša strah in jo pomiri. Vedno se ji predstavimo. Tudi v domačem okolju povemo, kdo smo, in ji ponavljamo imena domačih oseb, ki so v njeni bližini. Vedno ji predstavimo obiskovalca, čeprav je to ožji sorodnik in menimo, da bi ga moral prepoznati. Osebe z demenco ne sprašujemo »Ali me poznate?« in »Ali veste, kdo je prišel k vam na obisk?«, ker mogoče tisti trenutek obiskovalca takoj ne prepozna ali se ne spomni njegovega imena. Pravilen način je, da na primer rečemo: »Prišla vas je obiskat vaša sestra Angelca.«