Komplet za vnučko

Za pleten top potrebujemo malo bombažne preje, za krilce pa tisto babičino bombažno srajco, ki že dolgo sameva v kotu omare, vnučki pa je zelo všeč.

Top 

Velikosti: 6 do 8 let (116–128).

Potrebujemo: 200 g bombažne preje, primerne za pletilke št. 3,5, kvačko št. 3.

Vzorci. Osnovni vzorec na 24 petljah: pletemo po vzorčni risbi. Narisane so vrste na licu dela, v vrstah na narobni strani pletemo petlje, kot leže, ovoje popletemo levo. Vzorčno enoto ponavljamo po širini in 10 vrst v višino. Mali pikoti: spodnji rob majice, vratni in rokavna izreza obkvačkamo z enim krogom gostih petelj. V drugem krogu kvačkamo *3 verižne petlje, 1 verižno petljo v prvo verižno petljo, 1 gosto petljo prejšnjega kroga preskočimo, ponavljamo od *.

Cerkvenjak v Slovenskih goricah se zadnja leta uspešno prebija iz turistične anonimnosti. Od leta 1998 je samostojna občina z 2139 prebivalci, prej so bili del občine Lenart. Okno v svet jim predstavlja ugodna lega ob avtocesti med Lenartom, Ptujem, Ljutomerom in Gornjo Radgono.

V občini deluje kar 25 društev, med najbolj aktivne spadajo društvo vinogradnikov in ljubiteljev vin, ki skrbi tudi za potomko stare vinske trte, pa društvo kmečkih deklet in žena, društvi Vincar in Krdebač, čebelarsko društvo, Aeroklub Sršen, ki ima celo svojo pristajalno stezo za lahka letala, in še mnoga druga. Pri društvu vinogradnikov delujejo tudi vinske kraljice, ki so v svojem dveletnem mandatu glavne promotorke kraja, turizma, vina in kulinarike.

Ljudje smo prilagodljivi in se lahko znajdemo v vsaki situaciji, poskušamo najti v njej najboljše, kar lahko. Prav nič ni narobe, če to poletje dopustovanje ne kot običajno, morda bo še bolj zanimivo. Obenem pa si poskušajmo popestriti življenje v poletnih dneh in večerih doma. Tudi če nimamo hiše in vrta, imamo verjetno vsaj balkon, morda celo teraso, na kateri si že lahko ustvarimo prijeten kotiček za preživljanje prostih trenutkov na prostem. Ob večerih, ko pade mrak in ni več tako vroče, pa to lahko postane prostor, kjer radi posedimo. Morda v družbi s prijatelji ali družino, lahko pa tudi v dvoje ali sami s knjigo ali glasbo.

Belo krajino je vsak otrok, ki ni od tam, najprej spoznal iz pesmic Otona Župančiča, ki je vse življenje ostal ponosni Belokranjec. Potem smo na televiziji videli, da so tam drugačne ljudske noše, bele in z rdečim pasom, slišali spevno, nežno glasbo za uho, spoznavali posebne ljudske plese in prelepo reko Kolpo. Dovolj razlogov, da si zaželimo spoznati to pokrajino in njene prijetne prebivalce. Veliko doživetij ponuja Krajinski park Kolpa.

Površina parka je nekaj čez 43 kvadratnih kilometrov, obsega območje ob mejni reki Kolpi v občini Črnomelj od Starega trga do Fučkovcev. Lepota pokrajine, za katero so značilni praprot, bele breze in brin, je izjemna. Pa čista in topla reka Kolpa, primerna za kopanje, zanimiva pa zato, ker v njej živi veliko vrst rib (popisali so jih 39), nekatere živijo samo tukaj. Del krajinskega parka je edini strogi naravni rezervat Hrastova loza, pravzaprav bukov gozd, v katerem gnezdi največja slovenska kolonija čapelj.

Lent 2020 bo!

Ne glede na stiske, organizacijske težave in nove pogoje festivalskega poletja, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji kulturnih dogodkov, so se prizadevni organizatorji Festivala Lent odločili, da ta bo, in spet vabijo v družbo pod zvezdnatim nebom, med pisane luči, zvoke in ritme. Njihova prednost je več manjših prizorišč, nekaterih na prostem, kjer bo mogoče uživati v glasbenih, gledaliških, folklornih prireditvah domačih in tujih umetnikov. (datum naknadno)

Če si želimo mirnega in aktivnega oddiha, raziskovanja in pohajkovanja v pristni naravi, bo Jezersko zagotovo prava izbira. V vročih poletnih dneh se lahko osvežimo v slovitem Planšarskem jezeru, obiščemo slapove in izvire, se napijemo edinstvene jezerske slatine, se do sitega naužijemo pogledov na okoliške gore, tistim z gorniško žilico pa kraj ponuja odlično izhodišče za bližnje vršace. Lahko se odločite za enodnevni izlet ali pa za večdnevno bivanje, možnosti so raznovrstne.

Jezersko je za vse, ki si želijo napolniti baterije in se naužiti neokrnjene narave. Je kraj, kjer lahko zares začutimo pristni stik z naravo in samimi sabo, in to le po približno uri vožnje iz Ljubljane. In še pomembna posebnost, ki je bodo veseli romantiki po duši: po 23. uri v kraju ugasne vsa javna razsvetljava, nad nami pa se razpne mogočno zvezdno nebo. 

Slovenci imamo radi glasbo, radi jo poslušamo in radi pojemo. Pogosto se šalimo, da so trije Slovenci zbor, če se izgubimo v tujini, gremo enostavno v tamkajšnjo operno hišo, kjer bo gotovo kak slovenski pevec, ki nam bo pomagal. Podatki o zborovskih pevcih pri nas so veličastni: 64.000 ljudi poje v pevskih zborih, pevci so povezani v 1800 kulturnih društvih, zbori delujejo v 786 župnijah, imamo 1178 otroških in mladinskih pevskih zborov, 1340 zborovodij, ki posredujejo pevsko znanje in prinašajo ljubezen do petja med pevce. Kaj se bo dogajalo z njimi v novi stvarnosti po koroni?

Tam, kjer Sava na vsej svoji skoraj tisočkilometrski poti od izvira do izliva v Donavo naredi največji rečni okljuk, leži vas Šemačina. Tako se je imenovala v času, ko je Primož Trubar služboval dober streljal stran prek Save, saj je »v Loki per Radočaju farmošter bil«. Odločno je bil proti gradnji cerkve na Šemačini in je pred 442 leti v svoji pridigi Proti zidavi cerkva zapisal: »Za tiga volo so mene hoteli ti farmani na Šemačini bíti, de sem od nih moral pobegniti.«

Toda Šemačina, danes Šmarčna, vas, ki leži na veliki ravnici dobrih 180 metrov nad morjem, zaradi Trubarjevega pridiganja ni ostala brez cerkve. Še celo zelo intenzivno se ves čas ukvarjajo z njo. Najprej so postavili kužno znamenje, kasneje manjšo kapelo, dogradili 16 metrov visok zvonik, ob vrnitvi iz izgnanstva pa izpolnili zaobljubo in obnovili in dogradili kapelico. Pred sedmimi leti so domačini na svoje stroške postavili novo cerkev Marije pomočnice. Poslikal jo je umetnik Bojan Sumrak iz sosednjih Radeč. V Marijo, ki jo je upodobil v cerkvi, se je tako zelo vživel, da ga je spremljala kar naprej in ga celo pozdravljala na vsakodnevnih sprehodih po Radečah. Dokler ni zgrožen spoznal, da je Marijo oblikoval po svoji znanki. Zaprl se je v cerkev, izbrisal slikarijo in narisal novo, anonimno Marijo.

Dobre stare viže

»Tota korona pa je res brez bontona! Prišla je iz totega Vuhana in je celi svet ogrozila, jaz samo upam, da jo bo poletna vročina dokončno ubila, in nas folk pa končno iz bajt vun pustila. V resnici je korona peta kolona, ki te zvije, zašije, ti za ovratnik diha in tvoja pljuča prepiha. Korone, to je najvažnejše, še nihče videl ni, poznamo jo pa vsi! Korona gre rada v družbo s svojo okužbo. In prav nobenih korona ne špara …« je pred nekaj tedni povedal Jaka Šraufciger na naši osrednji televiziji.

Trstenke so poleg žvegle, bršljanovega lista in lončenega basa eno izmed štirih ljudskih glasbil, značilnih za Haloze. Ohranile so se po zaslugi Janeza Jerenca, po rodu iz Podlehnika, izdelovanja in tudi igranja nanje pa ga je naučil očim. Njegova mama se je namreč poročila s Francem Laporškom iz Jablovca, ki je bil znan izdelovalec trstenk. Nanje je igral po vsej takratni Jugoslaviji in tudi v Avstriji in na Madžarskem. Fantiča je spodbujal, pri 15 letih mu je uspelo narediti take, da je bil očim z njimi zadovoljen. Nato je odšel v srednjo gozdarsko šolo v Postojni in potem v vojsko. Hotel je postati mizar, a je dobil službo gozdarja, ki jo je vzljubil in ostal v njej do upokojitve. Vmes se je poročil, dobil dva prekrasna otroka in začel graditi hišo. Na trstenke ali orglice, kot jim pravijo Haložani, ni pomislil trideset let, dokler se ni včlanil v Turistično društvo Podlehnik. Tam so ga nagovarjali, da jih je začel ponovno izdelovati.