Proti deveti je šlo, poletne stopinje so že plezale čez 25, ko sem pred domačo stolpnico v Ljubljani na treking kolo naložil dve torbi z vso potrebno opremo za neodvisno kolesarjenje. Neodvisno mi pomeni, da imam s seboj šotor, spalno vrečo, gorilnik s plinsko jeklenko, lonec, nekaj riža, kuskusa, konzerv tune, krekerjev in orehov. Kolo je 'klasično', torej brez električne baterije kot pomočnika v klancih – kljub dobrim 66 letom mi tak pomočnik pomeni 'goljufijo' pri kolesarjenju.

Pri svojih kolesarskih potikanjih izbiram manj prometne ceste, a ugotavljam, da kolesarjenje ni varno. Dvomim, da bo nova cestna zakonodaja, ki pri prehitevanju kolesarja terja 1,5 metra bočne razdalje, delovala v praksi. Pa saj tudi večina stranskih cest, ki jih iščemo kolesarji, ni dovolj široka. Zato se na slovenskih cestah kolesarji še dolgo ne bomo počutili varne tako kot na primer na španskih, kjer sem prekolesaril več kot 800 kilometrov znamenite romarske Jakobove poti. Ko španski vozniki dohitijo kolesarja, svojo hitrost zmanjšajo na kolesarjevo, nato pa na razdalji približno 30 metrov vozijo za njim, dokler nimajo pred seboj res preglednega dela ceste za prehitevanje. Tega izvedejo z rahlo pospešeno hitrostjo in res z vsaj 1,5 metra bočne razdalje.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Misijonar Friderik Baraga je Deželnemu muzeju za Kranjsko v Ljubljani leta 1837 podaril okoli petdeset različnih predmetov ljudstev Očipve in Otava z območja Velikih jezer v Severni Ameriki. Posebno mesto pripada veliki obredni pipi, ki spada med najstarejše in redko ohranjene primerke na svetu. Obredno sveto pipo ali pipo miru poznamo tudi pod imenom kalumet. Očipvejci so ji rekli opwagan. Star slovenski izraz pa je bil »mirna fajfa«.

Letos mineva 190 let, odkar se je Baraga iz rodne dežele Kranjske odpravil na prostrana območja Polnočne Amerike, kot se je takrat po slovensko imenovala Severna Amerika. Po dveh vmesnih misijonskih postajah je leta 1835 prišel v kraj La Pointe v zahodnem delu Gornjega jezera, kjer so živeli Očipvejci. Domačini so se pretežno ukvarjali z ribolovom in pridobivanjem javorovega sladkorja. Baraga se je kmalu ob prihodu lotil gradnje cerkve, ki jo je blagoslovil v čast sv. Jožefu.

Izraz superživila uporabljamo za rastline, ki zaradi svoje moči večkratno prekašajo navadna živila v vsakdanji prehrani. Ali to res morajo biti le rastline čudnih imen, ki prihajajo iz Latinske Amerike, Kitajske ali kakšnih puščavskih predelov?

Ne, eden izmed razlogov je predvsem ta, da se lahko z njimi veliko zasluži in da je v pravljične lastnosti nečesa, česar ne poznamo, lažje verjeti. Za prebivalce Peruja maca ni nič bolj eksotična, kot je za nas rdeča pesa. Afričani uživajo baobab tako kot mi krompir. Le pri nas se takšna živila prodajajo na grame, v kapsulah in po visokih cenah.

RAZSTAVE

Slovenska majolika

Vsi poznamo ročke za vino – majolike, naj so izdelki ljudskih lončarjev ali tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let preteklega stoletja do konca svojega obstoja leta 2008. Poslikane so bile z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za obletnice. Mnoge nove motive so tej tradicionalni obliki dodali v ljubljanski tovarni Dekor. Ročka za vino je dobila ime po keramični tehniki majolika, ki je poimenovana po španskem otoku Majorka. Kdo in kje so jo izpopolnili, pa izveste na razstavi izbranih primerkov majolike v Narodnem muzeju Metelkova – do 31. oktobra.

Od kraja Rače, v katerega zavijete z avtoceste 15 kilometrov pred Mariborom, pelje med Račke ribnike prijetna asfaltirana cesta, primerna zlasti za pešce in kolesarje, seveda pa tudi za avtomobile. Od Velikega ribnika do akumulacije Požeg je cesta ob ribnikih dolga 9 kilometrov. Vmes so usmerjevalne table. Veliki in Mali ribnik si je mogoče ogledati v poldrugi uri. Če pa se skozi nižinski gozd podate mimo manjših Turnovih ribnikov še do Požega, vam hoja utegne vzeti 4 ure. A potrpljenje bo poplačano! Dobro je imeti nepremočljivo obutev in nositi dolge hlače.

Igra vzorcev

Razveselimo vnučko z udobnim puloverjem, na katerem se igrivo prepletajo različni vzorci.

Velikost: 6 let.

Potrebujemo: 250 g svetlo modre volne; pletilke št. 3,5 in 4; pomožno pletilko št. 4.

Vzorci. Patentni vzorec 2/2: menjaje pletemo 2 desni in 2 levi petlji. Gladke desne petlje: v vrstah na licu desne petlje, v vrstah na narobni strani leve petlje. Kodrasti vzorec: v vseh vrstah desne petlje. Rižev vzorec – 1. vrsta: 1 desna petlja, *1 leva petlja, 1 desna petlja*, ponavljamo od * do *. Ponavljamo 1. vrsto (vzorec se zamakne za 1 petljo). Vzorec kite: pletemo na nasnutku, deljivim z 12 + 3 petlje. 1., 3., 7., 9., 11., 13., 15. in 17. vrsta: *3 leve petlje, 9 desnih petelj*, ponavljamo od * do *, 3 leve petlje. 2. in vse sode vrste: petlje pletemo, kot leže. 5. vrsta: *3 leve petlje, 9 petelj križamo desno (5 petelj odložimo na pomožno pletilko za pletenje, 4 desne petlje, desno pletemo petlje na pomožni pletilki)*, ponavljamo od * do *, 3 leve petlje. 19. vrsta: ponavljamo od 1. vrste.

Mačehe s cvetovi, velikimi kot dlan, z dišečimi srednje velikimi cvetovi in drobnocvetne ter miniaturne mačehe spremenijo vrtnarije v jesenskem času v barvite cvetoče oaze. Takšne palete pisanih barv ne najdemo pri veliko rastlinah. Med njimi pa so posebnosti, s katerimi lahko popestrimo jesenske nasade.

Mačeha je izredno skromna rastlina, ki ne potrebuje veliko oskrbe in cveti najdlje v letu. Zasajanja se lahko lotimo že sredi septembra. Ne glede na sorto, ki jo bomo izbrali, posadimo mačehe v dobro odceden in hranljiv kakovosten substrat. Tako bodo imele dovolj časa, da bodo razvile močan koreninski sistem, ki jim bo omogočal, da bodo dobro prezimile. Tudi strah, da bodo ravno takrat, ko bomo na primer urejali grobove za prvi november, ostale brez cvetja, je odveč. Če jih boste občasno pognojili in ob suhih zimah dobro zalili, bodo dolgo cvetele. Prve sadike sadimo že konec avgusta, in ko se bo sredi maja prihodnje leto začela vročina, jih bomo stežka zamenjali za poletne cvetlice.

Igralska kariera gledališkega, filmskega in televizijskega igralca Alojza Sveteta je morda čisto naključno tekla v treh mestih, ki smo jim včasih rekli braniki slovenske kulture, v Trstu, Mariboru in Ljubljani. Povsod se je uveljavil, postal ljubljenec občinstva in tudi strokovnjaki so prepoznali njegov igralski zanos, celostno razumevanje zahtevnih dramskih predlog, občudovali njegovo milino notranje bolečine, včasih trpkost, drugič njegovo prefinjeno komiko, kot so zapisali ob podelitvah številnih nagrad. Naj omenimo le Župančičevo, Borštnikovo, Glaserjevo. Gledaliških, filmskih in televizijskih vlog v številnih nanizankah je toliko, da jih ne gre naštevati.

Dobre stare viže

Minilo je 32 let, odkar je ansambel domače glasbe s Senovega v Posavju posnel svoje prve skladbe. »Dolgo je že tega! Takrat smo člani ansambla čutili nekakšno potrebo, da naredimo nekaj za naš kraj, za našo glasbo, ponudila se nam je priložnost in tako je nastala naša prva kaseta z naslovom Na Dolenjsko,« se spominja vodja skupine in pevec Drago Gošek.

Ducat skladb se je znašlo na kaseti, za glasbo in besedila pa sta v največji meri poskrbela člana ansambla harmonikar Janez Kozole in pevec Tone Gorenc. V skupini vedno nasmejanih veseljakov sta bila še kitarist Drago Kukovičič in basist Vinko Kozole. Tako so ob spremljavi glasbenega tria negovali štiriglasno petje.