Po svetu kar tekmujejo, kako bi sodobnosti dodali pridih starih časov. Tako so v trendu retro način oblačenja, retro opremljanje bivalnih prostorov, retro lokali ipd. Sem seveda spada velik del zbirateljstva in ne nazadnje tudi oldtajmerji, starodobna vozila, ki jih je v Sloveniji po nekaterih ocenah že skoraj 10.000. Velika večina jih je v zasebni lasti. Nekateri zbiratelji razpolagajo z omembe vrednimi zbirkami, pravega načina ustrezne muzejske predstavitve pa zanje – razen pogojno zbirke v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri – praktično nimamo.

Švicarska prestolnica je – z eno besedo – ljubka. Je namreč ravno prav velika, da se niti podeželanka iz Slovenije v njej ne more izgubiti. Je dovolj mirna, da tu ne boste iskali pobega od ponorelega sveta, in nadvse očarljiva, za kar skrbijo srednjeveške silhuete mesta. Za nameček so v Bernu, ki je zraslo na rečnem polotoku slikovite reke Aare, vse znamenitosti tako blizu druga druge, da vam še na tramvaj ni treba skočiti.

Tu očitno vladajo posebne energije, zaradi katerih je genialni Albert Einstein prišel do svojih največjih znanstvenih teorij in zaradi česar boste v verjetno edini evropski prestolnici naleteli na medvede v središču mesta. Prav medved je osrednji simbol Berna, ki obiskovalcem mesta s slabimi 134.000 prebivalci prekriža pot tako rekoč na vsakem koraku: nanj boste naleteli na mestnem grbu, zastavah in tukajšnjih vodnih fontanah, prav tako kot tudi v medvedjem parku, ki je od strogega mestnega jedra oddaljen le nekaj minut hoje.

Kolo z električnim motorjem kot pomožno silo pogosteje videvamo na panoramskih cestah že vsaj štiri leta. Spomin takoj potegne na tiste čase v petdesetih letih, ko so premožnejši ali pa tisti iznajdljivejši v okvir delavskega »bicikla« vtaknili bencinski motorček, da ni bilo treba do nezavesti pritiskati na pedale. Zgodovina se torej ponavlja. Le da so današnji »bicikli« veliko bolj vznemirljivi.

Naj takoj povem, da nisem kolesar. Ker pa me je zanimalo, kako naporna ali lažja je vožnja z e-kolesom, sem se opremil z merilnikom srčnega utripa, se oblekel v slojih, na glavo poveznil čelado in zapeljal na cesto.

Največ sobnih lončnic kupimo marca. Malo zaradi praznikov, ki jih je v tem mesecu kar nekaj, malo pa tudi zato, ker si želimo priklicati pomlad. Pri izbiranju pomislimo na to, da lahko nekatere med njimi selimo iz notranjih prostorov na prosto. Seveda šele takrat, ko ne bo več nevarnosti pozebe. Uporabne so za kombiniranje z balkonskim cvetjem, zasaditve v visečih košarah ali pa rastejo samostojno v zanimivem okrasnem loncu.

Ena izmed takih je Tradescantia zebrina ali kar tradeskantija. Zimzelena rastlina prihaja k nam iz tropskih predelov Južne Amerike. Ima podolgovate zašiljene pisane zelene, srebrne ali vinsko rdeče obarvane liste. Je izredno nezahtevna za vzgojo. Če ne storimo prevelike napake v oskrbi, da jo na primer pozabimo zaliti ali jo celo preveč zalijemo, rastlina skoraj nima bolezni in škodljivcev. Uspeva kjer koli, celo na mestih brez prave svetlobe. Med rastjo se poganjki prevesijo čez cvetlično posodo, zato jo postavljamo na mesta, kjer bo njena rast prišla še posebej lepo do izraza. Na pokritih terasah jo posadimo v viseče košare, v cvetlična korita pa spredaj, da se lahko poganjki svobodno prevesijo.

V lanskem letu smo testirali več sort krompirja. Ugotovili smo, da je zelo dobro saditi zgodnje sorte, ki imajo manj težav z boleznimi, zelo uporabne so tudi sorte, ki so odporne proti krompirjevi plesni. Ne pozabite še na krompir, ki se dobro skladišči in počaka do novega pridelka. Teh sedem sort bo zagotovo dobro uspevalo tudi na vašem vrtu.

 Najbolj zgodnja sorta krompirja v Sloveniji je sorta arrow, ki jo pobiramo že dobrih 60 dni po sajenju. Priporočam saditev debelih gomoljev, ker ima rastlina več energije za začetno rast. Sorta la strada zelo hitro polni gomolje in ima močno cimo. To sorto pobiramo kakšen teden za najzgodnejšimi sortami, če so temperature dovolj visoke. Dobro raste tudi v slabših tleh, presenečeni boste, da dobro rodi v ilovnatih tleh, torej ne samo v lahkih in srednje težkih. Odgovarja ji celo primorska zemlja, ki je bolj rdeča in težka.

RAZSTAVE

Srbski modernizem 1880–1950

V novem krilu Narodne galerije je na ogled 86 slik in 38 kipov 38 protagonistov zgodnjega likovnega modernizma v Srbiji in Galerije Srbske matice v Novem Sadu. »Izbrali smo najboljše avtorje, ki celostno ilustrirajo srbsko umetnost tistega časa,« je povedala Tijana Palkovljević Bugarski, vodja srbske galerije in kustosinja izbora. V ospredju so srbski umetniki, ki so živeli v času, ko so padale meje, ko so pogledovali v srednjeevropska umetnostna središča in Pariz, Sankt Peterburg.

Dobre stare viže          

Svoja zgodnja otroška leta je Cita Galič preživela v kraju Marija Reka, s starši in z mlajšo sestro pa je od svojega četrtega leta in tja do poroke živela v Trbovljah, kjer je obiskovala osnovno ter nižjo glasbeno šolo za citre in klavir. Šolanje je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. In tako se je že v svojih rosnih letih glasbi zapisala za vedno.  

»V Mariji Reki sem se že zelo zgodaj srečala z domačimi vižami in napevi in tudi zaradi njih sem še danes tesno povezana s tem krajem. Bila sem tudi pobudnica ustanovitve in prva predsednica tamkajšnjega kulturnega društva ter voditeljica skupine ljudskih pevcev,« se spominja glasbenica, ki je bila tudi gonilna sila kulturne prireditve Pod Reško planino veselo živimo. Leta 1968 je nastopila v oddajah Veseli tobogan in Prvi aplavz, kar sedem let pa je vodila radijsko oddajo z ljudsko glasbo Pojemo in godemo na radiu Goldi v Preboldu.