Domači ali tuji petelinčki ne bi smeli manjkati v pomladni cvetlični povorki. V obsežnem botaničnem rodu so najbolj priljubljeni tisti z gomoljčki in jih na vrtu gojimo kot trajnice. Njihovo mesto je v mirnem kotičku pod okrasnim grmovjem, kjer zgodaj oznanjajo pomlad, a poletje prespijo, saj z vsem zelenjem izginejo, še preden ozeleni listje nad njimi.

Vse vrtne lepotice imajo svoje poreklo v samoniklem rastlinju in mnoge »divje« rastline so prav uporabne kar brez žlahtniteljskih izboljšav. To bi lahko rekli tudi za dve vrsti petelinčkov iz slovenskega rastlinstva. V cvetenju obe opazimo predvsem v bukovih gozdovih in na vlažnem travnatem obrobju v beli različici in v bledovijoličasto-rožnatih odtenkih. To pestrost ustvarjata dve vrsti: votli in čvrsti petelinček, ki ju na prvi pogled nestrokovnjak ne bi razločil. Bistvo je skrito očem: eni imajo v tleh votle gomolje, drugi polne in čvrste.

Poletni meseci so gotovo najprimernejši čas, da se lotimo pospravljanja tistih prostorov, kjer je največ krame, ki jo tja odlagamo, ko stvari ne potrebujemo več. To so verjetno klet, shramba, podstrešje pa tudi garaža. A običajno ravno takrat, ko nekaj nujno iščemo, tega med kupi odložene navlake nikakor ne najdemo. Zakaj pa ne bi prostora temeljiteje pospravili in stvari smiselno uredili, da jih bomo lažje našli in bodo dostopnejše?

Verjetno niste med tistimi, ki shranjujejo vsak košček embalaže ali odrabljene stvari, ker bi morda še kdaj prišle prav, imate pa gotovo – tako kot vsi – množico občasno ali sezonsko uporabljenih stvari, ki jih je treba nekam pospraviti. Gotovo so to sezonska športna oprema in obutev, kovčki, potovalke, razna redko uporabljena kuhinjska oprema, posoda, strojčki in podobno. Potem pa radi shranjujemo še stara oblačila, igrače, škatle s spomini na pretekle dni, odsluženo pohištvo in druge bolj ali manj uporabne, a odrabljene stvari.

Dobre stare viže

»Česa tako odmevnega, kot je pesem Čebelar, bržčas ne bom več napisal, nastala je na hitro in si nisem nikdar predstavljal, da bo postala takšna uspešnica in priljubljena tudi med današnjo mladino. Lahko samo rečem, hvala, Lojze, da si mi dal priložnost.«

Se spominja svojega velikega prijatelja Lojzeta Slaka voditelj, pevec in pisec besedil Slavko Podboj. Doma je sicer iz Žužemberka v Suhi krajini, v Trebnjem, kamor je prišel kot štipendist občine, pa živi že 42 let. Življenje je tam živahno, mesto je na stičišču pomembnih prometnih poti. Obkrožali so ga ljudje, s katerimi je bil v službi pa tudi v trebanjski telovadnici, kjer so igrali košarko. Bil je med ustanovitelji trebanjskega košarkarskega kluba, ki je kasneje igral tudi v prvi slovenski ligi. Bil je član prvega mešanega pevskega zbora podjetja Trimo, kasneje pa so sestavili še Trebanjski oktet, katerega vodja je bil kar 30 let. Bil pa je tudi predsednik novomeške ribiške družine in predsednik zveze, tako da mu nikdar ni bilo dolgčas.

Nemčija se ponaša s številnimi obnovljenimi zgodovinskimi mesti. Na prav poseben način jih je mogoče spoznavati z obiskom različnih tematsko povezanih poti, ki povezujejo več krajev in celo zveznih dežel. Ena izmed najbolj znanih in obiskanih je Romantična cesta na Bavarskem. Leta 1950 so tako poimenovali 350 km dolgo cestno povezavo med mestoma Füssen in Würzburg.

Füssen, nekdaj poletna rezidenca augsburških škofov, je prav prijetno mestece za začetek raziskovanja tematske poti. Baročno mestno središče z benediktinskim samostanom se dviguje nad reko Lech v bližini jezera Foggensee. Nekoč je bila tu pomembna rimska postojanka, v srednjem veku pa so bili domači obrtniki znani po izdelovanju lutenj. Zgodovinsko mestno središče z gradom, poslikanimi pročelji, gostinskimi lokali in obilico domiselno založenih trgovin me je prepričalo, da sem v mestu tudi prespal. K ogledu pa me je vabil tudi bližnji grad Neuschwanstein. Zgradil ga je kralj Ludvik II. Bavarski (1845–1886), ki je zanj zapravil celo družinsko bogastvo. Na njegove načrte sta najbolj vplivala skladatelj Richard Wagner in francoski kralj Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj. Grajska zunanjost je služila za navdih celo Waltu Disneyju, saj je animirana podoba postala zaščitni znak družbe. Grad je tako zelo oblegan, da je za ogled potrebna rezervacija.

Le dober kilometer stran od avtoceste se skriva prikupna dolina, ki jo zaznamuje potok Drtijščica. K njemu se spušča gruča hiš, na drug strani potoka pa se dviguje gozdnata vzpetina, vrh katere se je nekoč šopiril grad. Vas leži na robu občine Moravče, o čemer priča tudi ime: Vinje pri Moravčah.

»Vas se je do leta 1955 imenovala Svinje,« mi pove domačin Ciril Jamšek. »Ime je menda nastalo, ker so graščaki iz bližnje graščine Rožek v dolini gojili prašiče. Ker se je domačinom zdelo ime poniževalno, so odvzeli črko S in nastale so Vinje,« pravi Ciril, ko mi z balkona svoje hiše odstira skrivnosti doline.

»Igral sem na številnih ohcetih, in ko sem prišel domov, sem otrokom prinesel cel kup sladkarij, od tort do kremšnit, nato pa sem iz vseh žepov potegnil zmečkane bankovce, ki jih je žena potem lepo zlikala,« se spominja svojih mladih let harmonikar Janez Gradišnik.  

Rodil se je avgusta 1929 v Javorniku, ki je danes v občini Štore, na srednje veliki kmetiji, po domače so ji rekli na Slemenih. Ko so bili otroci še majhni, se je oče tako hudo ponesrečil v rudniku Trobendol nad Laškim, da je popolnoma oslepel in bil invalidsko upokojen. Janez je začel hoditi v šolo na Svetino nad Štorami, ko je bil star šest let. »V tistih časih smo otroci po šoli morali delati doma na kmetiji, tako da za domače naloge skoraj ni bilo časa. Ob nedeljah pa smo obvezno šli k maši v cerkev Šentrupert nad Laškim, tudi do tja je bilo uro hoda,« se spominja kar težavnih otroških let. Posebej hudo pa je bilo pozimi. »Otroci se nismo veselili snega, če ga je zapadlo veliko, je bilo treba gaziti do šole, bili smo tudi slabo oblečeni, v šoli ni bilo malice. V poletnem času pa sem moral zjutraj vstati že ob peti uri, da sem do sedmih napasel živino, nekaj pojedel in tekel v šolo,« doda.