Udobna jopica

Na udobni jopici brez zapenjanja se prefinjeno dopolnjujeta eleganten kvačkani vzorec in preprosto pleten rebrasti vzorec. Jopica je primerna tako za vsakodnevno sproščeno oblačenje kot za slovesnejše priložnosti.

Velikosti: 38/40 in 46/48. Opisi za 46/48 so v oklepajih.

Potrebujemo: 650 (750) g volne; kvački št. 3 in 2,5; krožno pletilko št. 3,5.

Vzorci. – Kvačkani vzorec (kvačka št. 3): nasnutek je deljiv z 20 + 1 + 3 verižne petlje za obračanje. Kvačkamo po vzorčni risbi. Vsako vrsto začnemo z 1 oziroma s 3 verižnimi petljami, ki nadomestijo prvo gosto oziroma prvo šibično petljo. Nato kvačkamo petlje pred vzorčno enoto (VE), ponavljamo VE in zaključimo s petljami po VE. Kvačkamo od 1. do 8. vrste, nato ponavljamo od 3. do 8. vrste. Vzorec začnemo z vrsto na narobni strani. Rebrasti vzorec: nasnutek je deljiv s 4. Vrste na narobni strani: 1 krajna petlja, menjaje pletemo 2 levi in 2 desni petlji, končamo z 2 levima petljama in 1 krajno petljo. Vrste na licu: petlje pletemo kot leže.

Zajček

K pomladni ali velikonočni dekoraciji spadajo zajčki. Položimo jih k priboru ali pa razporedimo po mizi. Lahko pa jih navežemo na različno dolge nitke in jih nalepimo na lestenec.

Potrebujemo: kvačko št. 3 in prejo za kvačko št. 3, škarjice, šivanko za pletenine.

Kako naredimo: skvačkamo 5 verižnih petelj, ki jih sklenemo v krog s polgosto petljo. Naredimo 3 verižne petlje, nato vbadamo kvačko v krog in naredimo 5 šibičnih petelj. Potem naredimo 6 verižnih petelj in vbodemo v prvo verižno petljo ter naredimo polgosto petljo. Naprej kvačkamo tako, da kvačko vbadamo v krog. Naredimo 9 šibičnih petelj, nato krog sklenemo s polgosto petljo. Naredili smo telo z repkom. Zdaj začnemo kvačkati glavo. Naredimo 3 verižne petlje, nato pa v spodnjo polgosto petljo vbodemo dvakrat. Naredimo 2 šibični petlji. Za uho naredimo 8 verižnih petelj in ga zaključimo s polgosto petljo, nato naredimo še eno šibično petljo, ki jo vbodemo v vrat. Sledi drugo uho in še ena šibična petlja. Nato naredimo 3 verižne petlje in polgosto petljo, ki jo naredimo zadaj na vratu. Nitki zadelamo s šivanko za pletenine.

Trač ali Mnogo hrupa za nič

Novi muzikal, ki si ga lahko ogledate v Mestnem gledališču ljubljanskem, je navdihnila istoimenska Shakespearova komedija, libretist in korežiser Gašper Tič ji je dodal to, kar je značilno za sedanji čas. V mislih je imel rumene medije, ki živijo od tračev. Od angleške komedije je ohranil ljubezenske zaplete, hrepenenje, preizkušnje, spletke, obrekovanje, ki jih morajo zaljubljenci prestati, da si lahko skočijo v objem. Besedilo je duhovito, zabavno, in občinstvo dolgo ploska že med predstavo, za kar imajo veliko zaslug tudi odlični igralci: Uroš Smolej v vlogi župnika, Iva Krajnc Bagola – načitana hči, Tanja Ribič – njena mama in oštirka Maša, Gregor Čušin – oče in gostilničar ter vsi, ki igrajo, pojejo ter se odlično gibajo po odru. Avtor glasbe Davor Herceg s svojimi glasbeniki igra v živo, predstavo pa dopolnjujejo še odlični plesalci.

Že dolgo ni bilo za kako razstavo pri nas tako veliko zanimanja, kot je za razstavo Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem. Prostozidarstvo je bilo vedno pod strogim očesom javnosti, pogosto ga povezujejo s politiki, zarotniki, tistimi, ki bi radi vladali iz ozadja. Kritizirali, obtoževali in celo prepovedali so ga številni politični sistemi, fašizem, nacizem, komunizem, v novejšem času tudi islam, nenaklonjena mu je bila tudi Cerkev, saj je papež Klement XII. že leta 1738 obtožil prostozidarje krivoverstva, čeprav jih danes Cerkev ne napada več. Po padcu berlinskega zidu se je svobodni duh prostozidarstva vrnil v srednje in vzhodnoevropske države, tudi v Slovenijo. Ker pa je glavna lastnost prostozidarjev, kot poudarjajo sami, to, da delajo dobro, hkrati pa molčečnost, je razumljivo, da je sumov izjemno veliko, skrivnosti, ki burijo domišljijo, še več, zato bomo poskušali predstaviti gibanje, ki ima večstoletno zgodovino.

Ko se temperature dvignejo nad pet stopinj, žal oživijo tudi klopi, ki že težko čakajo na prve gostitelje. Klopi so tudi pri živalih prenašalci resnih bolezni, v naših krajih sta razširjeni predvsem borelioza in erlichioza. Psi so še posebej izpostavljeni okužbam, saj na sprehodu radi pokukajo za vsak grmiček in vtaknejo smrček v živo mejo, ker imajo višjo telesno temperaturo kot ljudje, pa jih imajo klopi še raje.

Znaki okužbe s klopnimi boleznimi so na začetku blage in precej neznačilne – utrujenost, pomanjkanje teka, včasih povišana temperatura ali blago šepanje … Če veterinar na osnovi klinične slike in rezultatov krvnih preiskav posumi na okužbo s klopnimi boleznimi, pošlje vzorce krvi na testiranje in v primeru potrjene okužbe predpiše terapijo – antibiotik, ki ga je treba jemati polne 4 tedne. Na srečo ga živali kar dobro prenašajo, izboljšanje počutja pa se po navadi pokaže že v nekaj dneh.

Tokratni pomladni zapis naj bo namenjen izključno kosmatincem ali velikonočnici, ki sta najbolj uveljavljeni imeni za rastlinski rod, ki je pri nas v naravi ogrožen, zato pa je dovolj možnosti za gojenje in občudovanje vrtnih različkov. Ti so vzgojeni v vrtnarijah, po svoji barvni in oblikovni pestrosti pa presegajo one s prvotnih rastišč. Le mimogrede naj omenimo, da nekateri rečejo velikonočnica tudi bergeniji, ki je pogosta trajnica naših vrtov in tudi cveti ob največjem spomladanskem krščanskem prazniku.

DOBRE STARE VIŽE

»Najpomembnejša odskočna deska pri igranju so ljudje, občinstvo. Če ustvariš skladbe, ki so jim všeč, ti je uspelo. Nam se je celo zgodilo, da so našo skladbo Skupaj za vedno poslušalci preimenovali v Žena, ob tebi sem srečen,« pravi Rudi Poljanšek, vodja Ansambla bratov Poljanšek iz Tuhinjske doline.

Rudi Poljanšek se spominja, da je bila harmonika včasih celo premoženje. S starejšim bratom Danilom sta imela srečo, da je bil oče krojač, in ko je nekemu vaškemu godcu naredil obleko, sta se namesto plačila dogovorila, da mu prinese harmoniko, saj je videl, da sta krojačeva sinova navdušena nad glasbo. In sta se res hitro naučila igrati pesem Na planincah in podobne ljudske napeve. Všeč sta jima bila ansambla Beneški fantje in Avsenik. Toliko sta igrala na harmoniko, da je oče nekega dne harmoniko vrgel v peč. A ko je Danilo začel delati pri nekem mizarju, si je kmalu kupil harmoniko. Rudi se spominja, da je bila rdeča in da je stala 13 tisočakov. In potem se je začelo zares ...

V času zategovanja pasov smo se navadili sami pridelati hrano in tako razbremeniti družinski proračun. Torej vrtnarimo z veseljem in pridelajmo čim več. Zato je zelo pomembno, da izberemo taka gnojila, ki rešijo vse probleme, nam lajšajo in poenostavijo delo in omogočijo dobro rast. Poleg tega naj bodo še cenovno ugodna, kakovostna in seveda bio. Ta beseda postaja zadnje čase pravi hit, čeprav resnici na ljubo ne vemo, kaj bi z njo. 

Ljudje nam pogosto postavljajo vprašanja. Ali je hrana še bio, če uporabim mineralno gnojilo? Če uporabim brikete, je pridelek še bio? Bodo rastline zdrave? Moram priznati, da so to res težka vprašanja, če želim odgovoriti argumentirano in na podlagi dejstev. Kje naj začnem? Najbolje pri stanju nič. Torej, če vrta ali njive nič ne gnojimo.

Čeprav je Ljubljančanka Erika Železnik že kot gimnazijka obiskovala slikarsko šolo, se je začela s slikarstvom resno ukvarjati šele pred dvajsetimi leti. Obiskovala je zasebne slikarske šole in tečaje, izpopolnjevala svoje znanje in odkrila, da ji umetnost res leži. Nekaj časa je kot samostojna ustvarjalka na področju kulture slikala na svilo ter oblikovala glino. Odkar je upokojena, veliko slika, našla je svoj slog, a se še vedno uči, zato se redno udeležuje slikarskih kolonij, ekstemporov in drugih srečanj. Je članica likovne sekcije Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher ter Društva likovnikov Ljubljana.