Janez Bogataj: Ni ga tiča čez prašiča!

Kultura kolin na Slovenskem

Založba Rokus Klett, 69 evrov

Koline odstirajo pogled v zgodovinski razvoj človekovega razmerja do domačih živali in zadovoljevanja temeljnih prehranskih potreb, je zapisal avtor bogato ilustrirane monografije. V njej podrobno opisuje posebnosti in različnosti kolin (ali fureža) v vseh kotičkih Slovenije, primerja šege, navade in običaje ter jedi, ki so jih pripravljali ob tem domačem prazniku, pomembnem za vsako hišo. Dodal je še slovar poimenovanj za jedi in izdelke na kolinah, posebej zanimivo pa je branje pesmi, pregovorov in odlomkov iz različnih pisnih dokumentov, ki so skozi stoletja opisovali in tudi opevali koline.

V soboto, 10. februarja 2018 (2 dni)                              

Vstopna mesta: Celje, Ljubljana in ob poti, če bo najmanj 15 potnikov, pa tudi iz Maribora in Novega mesta (doplačilo 15 evrov).

Prvi dan: Odhod ob 6.30 izpred dvorane Zlatorog v Celju in ob 7.30 z Dolgega mosta v Ljubljani. Vožnja po avtocesti do Divače, sledi ogled pršutarne Lokev na Krasu, kjer bo tudi pokušina suhomesnatih izdelkov. Vožnjo bomo nadaljevali do Kopra, si ogledali mesto in nato nadaljevali ob obali na Hrvaško. V zgodnjih popoldanskih urah nastanitev v hotelu ali vilah v Umagu. Popoldne bo prosto za sprehod ob morju in kopanje v bazenu. Večerja in prenočevanje.

 »Moji lubi Slovenci!« S tem nagovorom nas je Primož Trubar prvi krstil za narod. Kajti slovenski narod je v 16. stoletju imel ozemlje, a so mu vladali drugi. Imel je tudi zgodovino, ki so jo prav tako usmerjali drugi, čisto zares je imel svoj jezik, ki pa je veljal za barbarskega. Trubar in drugi vidni slovenski protestanti pa so takratno slovenščino povzdignili v knjižni jezik in ji določili normo. Tako je bilo mogoče uresničiti še eno Trubarjevo misel: »Stati inu obstati.«

Če so Brižinski spomeniki (9. stoletje) najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku, je Trubarjevo revolucionarno delo druga noga, da lahko naš narod pokončno stoji in hodi. O Trubarju in protestantizmu, ki letos zaznamuje 500. obletnico, smo se pogovarjali z dr. Danielom Brkičem, teologom, pastorjem evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu in univerzitetnim profesorjem.

Če se iz Maribora do Ptuja odpravite po manj prometni cesti, ki spremlja levi breg Drave, boste na pol poti vrh gozdnatega hriba uzrli graščino. Pravzaprav njene ostanke, ki pa so vseeno videti mogočni. To je grad Vurberk, ob vznožju hriba pa je raztreseno istoimensko naselje z okoli petsto prebivalci.

Ime gradu menda izvira iz legende o velikem zmaju, ki je v davnini pustošil po teh krajih. Na zmaja namiguje grajski naziv iz leta 1244 – Wurmberch (Zmajev hrib). Wurm v nemščini pomeni črv ali pravljična kača, lahko tudi zmaj. Berch oziroma berg pa hrib oziroma gora. Kar dva zmaja najdemo tudi na grbu vurberške gospode. Tu pa je še pripoved o štajerskem vitezu Kresniku. Ta je svoje kraljestvo ščitil pred kačjo kraljico, ki je prihajala iz močvirja na drugi strani Drave. V boju jo je premagal in priklenil v globokem grajskem studencu, kjer je menda še danes ...

Marca, za svoj rojstni dan, sem odpotovala v Indonezijo in obiskala nekaj otokov. Malo me je bilo strah zaradi oddaljenosti (kar 17 ur vožnje z letalom), predvsem pa sem se bala, kako bom prenašala ekvatorialno podnebje, za katero so značilne visoke temperature in vlažnost. A bilo mi je všeč in še bi šla tja.

Najprej sem bila na otoku Bali v kraju Kuta. Očarale so me dolge peščene plaže z visokimi in dolgimi valovi Tihega oceana. Idealni so za deskarje, ki so večinoma mladi turisti iz Evrope, Azije in Avstralije. Z rdečimi zastavicami je na plažah označeno, kje smejo deskati. Kopalci v morju sploh ne morejo plavati, saj jim voda sega le do kolen, zato večinoma le hodijo. Rifi ali koralni grebeni, kjer se začne globoko morsko dno, so zelo nevarni, pa še močni morski tokovi te lahko odnesejo. Poleg tega je morje precej umazano. Na obalah Balija je ogromno plastike, ki je zlasti vidna, ko je oseka. Resda smeti pobirajo in jih zlagajo v kupe, a jih po ves teden ne odpeljejo s plaž. Mrčesa sicer ni, ker območje dezinficirajo, a so smeti vseeno zelo moteče.

»Če v Ljubljani vidite polomljena drevesa, poškodovane klopi v parku, razbite luči javne razsvetljave, porisane fasade, uničeno ograjo na mostu, luknje na javnih površinah za pešce, prevrnjene smetnjake ali odpadke, nametane po ulicah in cestah, avtomobile, parkirane na zelenicah ali celo na otroških igriščih, itd., potem vse to fotografirajte in o svojih opažanjih obvestite zelene nadzornike. Mi vedno čim prej ukrepamo,« svetuje arhitekt Janez Koželj, podžupan in predsednik Društva zelenih nadzornikov Ljubljane.

Srednjeveška Ljubljana

Nedavne arheološke raziskave v središču prestolnice so odgovorile na prenekatero vprašanje glede urbanega razvoja Ljubljane v srednjem veku, njene začetke pa premaknile v čas okoli leta 1000. Izjemna odkritja je posebej poudaril avtor razstave in muzejski arheolog Martin Horvat. Lesene posode na Stritarjevi ulici, najdba usnjarskih izdelkov z današnje Krojaške ulice, presenetljiva najdba vitezovega groba, ki pomeni enkratno priložnost vpogleda v osebno zgodbo mladega moškega viteškega stanu, do reformacije v Ljubljani so zanimivosti z razstave, ki bo na ogled od 14. 11. do 2. 5. 2018 v Mestnem muzeju Ljubljana. Od 16. do 18. novembra pa bo v Ljubljani potekala 3. mednarodna arheološka konferenca Arheološki pogledi na srednjeveško urbanost.