Poslikajmo kamne

V počitniških dneh je pogosta zabava počitnikarjev nabiranje školjk, polžjih hišic ter kamnov vseh mogočih oblik in velikosti. Potem pa se pojavi vprašanje, kam z njimi.

Da ne bi kamni kar nekje obležali, jih poslikamo, da so lep spomin na počitniške dni. Iz njih naredimo tudi uporaben predmet, na primer prikupen obtežilnik za prt, da ga ne odnese poletni veter, ali priložnostno darilo.

Izberemo poljubno velik kamen s kar se da gladko površino. Najprej ga operemo in posušimo. Na suho površino nato narišemo želeni motiv oziroma napišemo besedo ali krajši rek. Rišemo s tempera ali akrilnimi barvami. Pustimo stati kake tri ali štiri ure, da se barva dobro posuši. Kamen nato polakiramo ali ga popršimo kar z lakom za lase in pustimo, da se dobro posuši.

GREMO NA IZLET

Dva termina: v četrtek, 19. oktobra, in soboto, 28. oktobra 2017 (2 dni)

Vstopna mesta: Ljubljana, za odhod iz drugih krajev doplačilo: iz Kranja 10 evrov, Celja in Kopra 15 evrov in Maribora 20 evrov (če bo najmanj 15 potnikov). Na poti so vstopi mogoči še v Novem mestu in Metliki.

Prvi dan: S parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani bomo odšli ob 5. uri. Peljali se bomo mimo Novega mesta in Metlike po avtocesti v Dalmacijo. V hotel na Makarski riveri bomo prispeli zgodaj popoldne, sledita pijača dobrodošlice in nastanitev. Popoldne bo čas za sprehode ob morju, kopanje in sončenje. Za doplačilo bo na voljo tudi izlet z ladjo. Sledita večerja in prenočevanje.

V kamen vklesano

Ob dolgih in pustih novembrskih večerih je k nam prihajal Francelj. Z očetom sta sedela za pečjo in »tolkla slamo«, kot je rekla mati. S kmečko pametjo sta razmišljala o tem, ali bomo imeli čez petdeset let socializem ali kapitalizem; o demokraciji nista govorila, mogoče zanjo niti nista vedela. Seveda ni ostalo le pri tem, ampak sta svoje »kvantanje« vedno končala s služenjem vojaškega roka v Kraljevini Jugoslaviji davnega leta 1936.

Ob takih večerih sem, sedeč na klopi, zdolgočaseno bingljala z nogami ali pa ležala na peči, se delala, da spim, in pobirala »posluške«. Iz njunih ust sem prvič slišala besedo redov, kar je star izraz za vojaka v kraljevi vojski. Ta status so očetu določili z naborom, prav tako Franceljnu, sicer pa sta oba služila vojsko v Srbiji, moj oče v Beogradu, ki mu je obvezno rekel Belgrad.

Anglež Robert Harling je sredi osemdesetih napisal Jeklene magnolije, dramsko besedilo o ženskah, ki se srečujejo v frizerskem salonu in med njimi ni skrivnosti. Potem pride v njihovo mesto nova gospa, ki želi postati del njihove družbe … Ker kot moški ni poznal vseh odtenkov ženske duše, so slovenske »magnolije«, ki igrajo v novi postavitvi te predstave, besedilo malce prilagodile: sebi in času, v katerem živijo. Nove uprizoritve so se lotile amaterske igralke Univerze za tretje življenjsko obdobje, stare od 55 do 70 let, ki so v mladosti že igrale ali pa so si v tretjem življenjskem obdobju zaželele uresničiti svoje mladostne sanje in izkusiti čar odrskih luči.

Prav na koncu Šaleške doline in ob potoku Toplica nekako odmaknjeno leži Topolšica. Kraj z okoli tisoč prebivalci je zaslovel po zdravilišču. »Po enem izmed tolmačenj naj bi ime nastalo zaradi številnih visokih topolov, po drugem po toplih izvirih. Ali pa morda po kmetu Topličniku,« pravi Petra Lipičnik, predsednica krajevne skupnosti in Turističnega društva Topolšica – podeželje.

Izvir termalne vode je nekoč služil kot napajališče za živino. Že v 16. stoletju so uredili kopališče, o katerem govorijo zapisi v dnevniku ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je prišel leta 1617 v Šoštanj na obisk k cerkveni gosposki. Leta 1838 so pokrili bazen s slamnato streho in kasneje sezidali kopališko zgradbo ter uredili nekaj sob za goste. Kopanje je bilo precej drago in si ga je lahko privoščila le gospoda. Ob koncu 19. stoletja je bilo v okolici že več stavb in urejen park, kraj pa znan pod imenom Bad Topolschitz. V zdravilišču so bile na voljo zračne in sončne kopeli, uvajali so najsodobnejše metode zdravljenja, skrbeli pa so tudi za razvedrilo in izlete.

Mladinski hoteli (youth hostli) so v zadnjih desetletjih precej spremenili svojo podobo. Če so bili nekoč namenjeni predvsem šolarjem in mladim popotnikom, so danes v njih dobrodošli prav vsi, tudi najstarejši gostje, saj starostne omejitve praviloma ni več. Tovrstna prenočišča so konkurenčna cenejšim hotelom, vendar v njih za ceno prenočevanja dobite veliko več: ne le strehe nad glavo, temveč tudi prijetno druženje, spoznavanje lokalnih običajev in možnost udeležbe pri organiziranih dejavnostih.

Torba za na plažo

Da bomo imeli kam spraviti vse drobnarije, ki jih nujno potrebujemo na plaži, si izdelajmo prav posebno torbo.

Potrebujemo: dva zavitka preje v obliki traku – Ribbon XLL, Funny bag (oba tkana trakova sta široka po 6 mm), pletilke št. 7, škarje, šivanko in sukanec v enakem odtenku.

Na vzorčku pletiva sklepamo, kako veliko torbo bomo naredili. Pisana preja Funny bag je zelo raztegljiva, to moramo upoštevati pri načrtovanju.

Nasnujemo 72 petelj in pletemo v krogu. Pletemo dve desni vrsti, nato eno levo. Naprej pletemo same desne vrste, a vmes delamo črte zelene barve. Ko pisanega traku zmanjka, delamo samo z zeleno.

 V naravnem rezervatu Škocjanski zatok pri Kopru je muzej na prostem, kjer lahko odkrivamo biotsko pestrost sredozemskega mokrišča. Razprostira se med gričem Srmin, koprskim pristaniščem, starim koprskim mestnim jedrom in avtocesto ter železniško progo Koper–Kozina. Rezervat, ki so ga obnovili pred dvema letoma in spada med območja Natura 2000, upravlja Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.

Škocjanski zatok je obsežno sredozemsko mokrišče in največje polslano močvirje v Sloveniji, saj zavzema skoraj tri četrtine površine od skupnih 122 hektarjev. Tukajšnji svet je skrbno prilagojen življenju ptic, rib in drugih vrst bitij, ki jim prija življenje na otočkih, poraslih s trstičjem. Med rastlinami so pomembne tudi slanuše, rastline, ki so prilagojene na sol v zraku in tleh in uspevajo le še v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah.

Bienale oblikovanja (do 29. oktobra)

25. BIO, ki sta ga zasnovali kustosinji Angela Rui in Maja Vardjan, prinaša svež pristop, »nove strategije za turizem, trženje in predstavitev znamenitosti, pridelavo hrane ter razvoj in rast novih dejavnosti, ki so jih oblikovalci razvili s skupnim raziskovanjem ter sodelovanjem z lokalnimi organizacijami in podjetji. Z delom na terenu so mobilizirali širok krog ljudi pri iskanju priložnosti, po katerih kličejo spremenjena demografska, podnebna in ekonomska realnost,« je povedal Matevž Čelik, direktor BIO in MAO.