Potovanje z dvignjenim palcem je tradicionalna metoda potovanja, ki je najcenejša, vznemirljiva, a tudi utrujajoča. Marsikdo ima tovrstne izkušnje vsaj iz mladosti. A kaže, da se je tudi na tem področju zadnje desetletje marsikaj spremenilo.

Avtostoparjev ob cestah skoraj ni več videti, k čemur je najbolj pripomogla sodobna tehnologija. Pojavili so se brezplačni spletni portali oziroma mobilne aplikacije, namenjene koordiniranju med lastniki vozil in iskalci prevozov, ki so namenjeni v isto smer in so pripravljeni deliti stroške za gorivo. To možnost pogosto izberejo tisti, ki želijo potovati ekonomično in odgovornejše do okolja. Med uporabniki so tako dijaki in študenti kot tudi zaposleni in upokojenci. Deljenje prevoza je hkrati tudi ena izmed potovalnih alternativ, ki jo v mnogih državah spodbujajo, da bi zmanjšali količino vozil na cestah ter razbremenili okolje.

Blagoslovljena je z enakomernimi letnimi temperaturami, ki se gibljejo okrog prijetnih 20 stopinj Celzija, bujnim in nadvse raznolikim rastlinstvom, med katerim so nekaj posebnega eksotični cvetovi, ter izjemno razgibanimi 741 kvadratnimi kilometri površine dramatičnih kontrastov in slikovitih podob. Če k naštetemu dodate še turistični potencial, ki prispeva kar 20-odstotni delež bruto družbenega proizvoda regije, ni težko ugotoviti, zakaj se toliko evropskih upokojencev – največ je britanskih, nemških in skandinavskih – v zimskih mesecih »preseli« na Madeiro.      

Na rodovitni planoti nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke leži nekaj slikovitih vasi, ki so na prvi pogled kar malo pozabljene zaradi bližine veliko bolj znanega Bleda. Med njimi je še posebno zanimiv kraj Ribno, ki se je ugnezdil pod Ribensko goro.

V nekoč izrazito kmečki vasi je le nekaj kmečkih hiš. Živine je samo še za vzorec, vodni mlini ne meljejo več, žage so se ustavile ... V vasi živi okoli 600 prebivalcev. Hitro me podučijo, da so tod doma Ribnani, tudi Ribnjani, nikakor pa ne Ribenčani. Vas je menda dobila ime po ribah, ki jih je bilo v tolmunih bližnje reke od nekdaj obilo. Tlačani so nekoč z njimi oskrbovali blejsko gospostvo na gradu, nad ribami pa se še vedno navdušujejo ribiči od blizu in daleč.

Grobove še vedno največkrat krasijo krizanteme, čeprav se v ospredje že prebijajo tudi druge kombinacije cvetočih in strukturnih rastlin. Med zasaditvami pa s prvega mesta še nobena rastlina ni izpodrinila mačehe.

A možnosti je veliko več. Pri ureditvah grobov v zadnjih letih opažamo, da je razvoj napredoval s kulturo urejanja vrtov. K temu so zagotovo pripomogli cvetličarji in vrtnarji, ki s svojimi nasveti in vsakoletnim izobraževanjem širijo nove trende in rešitve. Pri ureditvi groba ne pozabite na lastno kreativnost in kakšno zamisel poiščite že prej. V septembru obiščite cvetličarno ali vrtni center, kjer že zelo zgodaj predstavijo različne idejne rešitve. Ne pozabite tudi na sprehod po pokopališču, kjer zagotovo zasledite ureditev, ki vam bo všeč. Ob urejanju domačega groba se spomnite na to idejno zasnovo in jo preoblikujte po lastni želji.

Kolumbova hči Alma M. Karlin

Cankarjev dom in Pokrajinski muzej Celje sta pripravila zanimivo razstavo o Almi M. Karlin, popotnici in avtorici številnih knjig. Spoznali boste njeno življenje, dela in videli številne predmete iz njene bogate zbirke, med drugim tudi skrivnosten kipec, ki ga je znamenita Celjanka prejela spomladi 1920 v Peruju, kjer je začela osemletno potovanje okoli sveta. Pripisovala mu je posebne moči ter velik pomen, ga poimenovala Skrivnostni, kasneje pa je postal osrednji junak njenega romana Malik. Razstavo je pripravila kustosinja Barbara Trnovec, etnologinja in kulturna antropologinja. Ogledate si jo lahko v galeriji Cankarjevega doma do 14. januarja, ob njej bo več predavanj, kjer bomo spoznavali Almo kot teozofinjo in pisateljico.

V zadnjem času se v javnosti znova veliko govori o težavah domov za ostarele. Številni so bojda tik pred finančnim zlomom, še bolj skrb vzbujajoče pa je, da si čedalje več uporabnikov sploh ne more privoščiti plačevanja domske oskrbe. Marsikaj naj bi uredil zakon o dolgotrajni oskrbi, na katerega pa letijo številne kritike, saj naj bi bil preveč neživljenjski, predvsem zaradi neupoštevanja možnosti financiranja številnih rešitev, ki jih ponuja.

A poglejmo si raje sedanjost. Trenutno je neizpodbitno dejstvo, da si številni uporabniki enostavno ne morejo privoščiti plačevanja domske oskrbe. Cene domov so glede na višino razpoložljivega dohodka povprečnega uporabnika enostavno previsoke.

S slikovito lego med morjem in Alpami je italijansko jezero Maggiore že od nekdaj privlačilo najbogatejše. Starodavna letovišča skušajo ohraniti nekdanji blišč z nekaj zgodovinskimi hoteli. Jezero je iz osrednje Slovenije oddaljeno dobrih petsto kilometrov, kar je predaleč za enodnevni izlet, pa čeprav je avtocestna povezava dobra. Zato je vredno razmisliti vsaj o eni prenočitvi.

Najbolj znan hotel ob jezeru je razkošni Grand Hotel Des Iles Borromees v mestecu Stresa. A za mnogo dostopnejšo ceno najdete zasebna prenočišča. Hotel pa lahko spoznavate vsaj v njegovi restavraciji ali baru. Njegovi začetki segajo v leto 1861, ko je arhitekt Antonio Polli s prestižno zgradbo ustvaril temelje razvoja Strese kot mondenega letoviškega kraja. Hotel je postal znan med aristokrati in bogataši vse Evrope. Tudi zaradi idilične lokacije ob jezeru in prelaza Simplon, čez katerega je bilo mogoče priti v Švico in mimo Ženeve vse do Pariza. 

V vinorodnih predelih severovzhodne Slovenije, pa tudi po drugih vinogradniških krajih, je klopotec prvi znanilec prihajajoče jeseni. Vinogradniki ga postavijo v svoje vinograde, po domače gorice, z namenom, da odganja ptiče.

Klopotec je mehanska naprava, narejena iz več vrst lesa, ki ga uporabljajo za strašenje oziroma preganjanje škorcev iz vinogradov, ko zori grozdje. Postavljen je na visokem lesenem drogu, kjer je izpostavljen pretočnosti vetra, saj mu ta služi kot pogonsko sredstvo za delovanje – ropotanje. Postavljanje klopotcev je še posebej razširjeno v Halozah, Prlekiji in Slovenskih goricah, kjer pa postavljajo dva tipa klopotcev. Razlika med njimi je v tem, da ima haloški za delovanje v vetrnici tri pare kril, medtem ko imajo klopotci, ki stojijo v slovenskogoriških in tudi prleških vinogradih, samo dva para kril.

Štirikolesnik (izvorno imenovan ATV ali Quad) je zanimiva kreacija. Videti je kot traktorček, kombiniran z motociklom. Torej: štiri kolesa z grobimi balonastimi pnevmatikami, na sredinski osi sta postavljena sedež in krmilo, kot pri motociklu. Voznik ga enako tudi zajaha. Ker ima štiri kolesa, naj bi bil tudi stabilnejši in varnejši od motocikla. Kar pa ni čisto res. ATV je lahko zelo nepredvidljiv, zato je lahko na asfaltu nevaren.

Prvi štirikolesniki, ki so bili od daleč videti kot traktorček s krmilom motocikla, so v Slovenijo prišli okoli leta 1995. Imeli so jih lovci v gozdovih, na kmetijah, le redko pa v prometu, saj jih ni bilo mogoče registrirati.

Iz Kopra do Vanganela vodi lepo urejena cesta, prijazna tudi do kolesarjev. Z nje se tu in tam desno odcepijo strme ceste do vasi, ki se stiskajo pod Pomjanskim hrbtom. Med njimi ena vodi v Manžan in po nekaj strmih klancih se pojavi najstarejši del strnjene vasi. Tu se pretežno kamnite hiše oklepajo ceste, ki sili v hrib. Vse do zadnje, pri kateri je mogoče pustiti avto. Ali pa nadaljevati pot po razritem in strmem kolovozu vse do Pomjana.

»Od tod naprej se le redki upajo podati z avtomobilom. Nekoč pa je bila to glavna povezava s Pomjanom,« mi pove prijazen starejši gospod iz zadnje hiše v vasi. »Teh časov se ne spomnim, saj nisem iz teh krajev. Tako kot marsikdo, ki živi v starem delu vasi. Večina domačinov se je zaradi težkih življenjskih razmer preselila v dolino nekaj kilometrov nižje. Temu zaselku pravimo Škarpa.«