Dragi bralci in prijatelji, naše že 13. srečanje bo potekalo v Neumu v Hercegovini, ki je od Ploč in doline Neretve oddaljen približno 30 kilometrov. Pridružite se nam od četrtka, 1. junija, do nedelje, 4. junija 2017. 

Vabimo vas na veselo druženje, sprostitev, zanimive izlete po bližnji in daljni okolici, poučna predavanja in večerne zabave s plesom. Nastanjeni bomo v prenovljenem Grand hotelu Neum s štirimi zvezdicami, ki leži tik nad obalo. Vse sobe so zelo prostorne in z balkonom, obrnjenim na morsko stran. Hotel ima velik letno-zimski bazen, fitnes, velneški center in več dvoran za prireditve in druženja.

GREMO NA IZLET

V soboto, 10. junija 2017

Vstopna mesta: Ljubljana, ob zadostnem številu prijav odhod tudi iz Celja in Kranja.

Z Dolgega mosta v Ljubljani bomo odšli na pot ob 7. uri. Peljali se bomo po avtocesti proti Novi Gorici in Solkanu, ob poti so mogoči vstopi. Občudovali bomo lahko znamenit solkanski most, potem bomo pod obronki Sabotina nadaljevali pot v Goriška brda, ki jih krasijo vinogradi in nasadi češenj, marelic in breskev. Skozi Kojsko se bomo zapeljali v Gonjače in se povzpeli na 23 metrov visok razgledni stolp, od koder je lep razgled na Furlanijo, Julijske Alpe in Dolomite, vse do Jadranskega morja. Naslednja postaja bo briška vasica Šmartno, potem pa bomo nadaljevali v Dobrovo na praznik češenj. Sledita ogled vinske kleti Dobrovo in pokušina njihovih vin. Za doplačilo pa si boste lahko ogledali več kot 400 let staro graščino Gredič – prizorišče snemanja znane televizijske serije Ena žlahtna štorija. V Ljubljano se bomo vrnili v večernih urah.

Na avtomobilskem trgu smo zadnja leta dobili male terence: suve, crossoverje, križance … Pogosto so to avtomobili, za katere so marketinški strokovnjaki najprej razlagali, da so to vozila za mlade japije in podobne navdušence nad raznimi novodobnimi novotarijami. Sploh ker so to pogosto dizajnerski, drzni in nastopaški izdelki ostrih linij. A kot so presenečeno ugotovili prodajalci avtomobilov, so male suve vzljubili zlasti starejši.

Kaj je na njih tako všeč starejšim? Predvsem so to nekoliko višji avtomobili, v katere vstopamo pokončneje, kar je hrbtenici prijaznejše. Sedeži teh avtomobilov so tudi višje nameščeni, kolena so zato med vožnjo bolj pokrčena, ne tako iztegnjena, kar prav tako ugaja starejšim.

Mimoza že cveti

 Vejica nežno puhaste mimoze, povezane s pentljo, naznanja, da pomlad ni več daleč.

Vejico mimoze s pentljo (ali brez nje) lahko poljubno sestavimo v privlačne vzorce. Vezemo v križnem in linijskem vbodu na platno, na katerem lahko štejemo niti. Vezemo s 3 ali 5 nitkami deljive prejice čez 2 x 2 niti na blagu. Cvetove, liste in pentljo poudarimo z linijskim vbodom v ustrezni barvi. Izvezemo ga z dvojnimi sprednjimi vbodi.

Za vezenje mimoze potrebujemo prejice v rumeni in oranžni barvi ter tri odtenke zelene barve. Za vezenje pentlje pa potrebujemo svetlo in temno modro, svetlo in temno rdečo, svetlo in temno oranžno ter svetlo in temno zeleno prejico.

»O imenu vasi obstajata dve varianti,« mi pove Tone Šterban, rojen v Kuretnem blizu Laškega. Po prvi razlagi naj bi ime nastalo v času turških vpadov, ko so s kurjenjem (kuriti – Kuretno) kresov na razglednih vrhovih opozarjali na nevarnost. Druga možnost pa je, da so vas poimenovali po kokoših, kurah ...«

Na strmih bregovih med dolinama reke Savinje in Rečice so nekoč prevladovale zidanice, saj je bilo tu vinorodno območje. S pojavom trtne uši v 19. stoletju je žal večina vinogradov propadla. Kdo ve, morda pa je k manjšemu zanimanju za vino pripomogel tudi razvoj pivovarstva v bližnjem Laškem.

»Glavno mesto Curaçaa, Willemstad, je prikupno, takoj te zanese v Amsterdam. Če posije sonce, te zanese v Benetke. Mesto samo je lepa kulisa. To je mesto mojih sanj, je bil moj prvi vtis. Holandske hiše so kot pravljica. Sama skladišča, petrolejske cisterne, naftovodi se križajo v vseh smereh.« Za uvod sem si izposodila besede Mirana Ogrina iz leta 1969, ker je ravno tako na otok priplul z ladjo – on na svoji poti okoli sveta, jaz pa več kot 40 let kasneje s potniško ladjo, na kateri sem službovala. Zanimivo je, kako ljudje podobno vidijo ali doživijo nekatere kraje.

 47. teden slovenske drame

Začne se 27. marca, na svetovni dan gledališča, v Prešernovem gledališču Kranj. Nova selektorica TSD Tea Rogelj je v tekmovalni program uvrstila osem, v spremljevalni program pa šest predstav. Pri svojem izboru je zasledovala merilo kompleksnosti uprizoritve in njene dovršenosti, ob tem pa se je ravnala po pravilu festivala, ki ji omogoča strnjen pregled najučinkovitejših uprizoritev ter tudi odmev pri občinstvu ter kritiški javnosti. »Kot gledališka kritičarka opažam, da uprizoritve pogosto izhajajo iz družbenoangažiranih idej, a jih izvajalci vse prevečkrat ne izpeljejo do konca. Sredi procesa zastanejo, kot da so se utrudili,« ugotavlja selektorica, ki pogreša tudi več uprizoritev del slovenskih dramskih klasikov, vse pogostejši pa so avtorski projekti. Tri gledališča iz Srbije, Hrvaške in Češke bodo dopolnila ponudbo slovenskih gledališč iz domovine in zamejstva.

Puščobnih in v sivino dolgočasja zamotanih prispevkov gotovo ne berete radi. Zato naj bo vrtnarjenje barvito in aktualno. Torej letnemu času primerni namigi morda le padejo na rodovitna tla. Tokrat se razglejmo med poletnimi astrami ali nebinami, ki so nekoč tudi v strokovnih krogih veljale kot Aster sinensis, potem pa so ugotovili, da je to sicer ena sama botanična vrsta, ki spada v rod drugačnega imena. Zdaj bo čas, da posejemo njihovo seme.

Poletne astre že dolgo zavzemajo pomembno mesto na slovenskih vrtovih. Zgodovinski viri so si edini, da so v Evropi zacvetele prvič okoli leta 1730. Kot prvotne divje rastline prihajajo z Daljnega vzhoda in v botaničnem poimenovanju imajo po pravici temu primeren vrstni prilastek. Kot običajne travniške rastline jih najdemo v Koreji in severovzhodni Kitajski, tudi v botanično izredno bogatih pokrajinah, kot sta Sečuan in Yunnan. Menda pa jih v tistih krajih tudi na vrtovih gojijo že dobrih 2000 let.

Gledališčniki živijo svoje življenje pozno v noč, predstavljam si, da je tako tudi s prevajalci, ki tuhtajo in iščejo besede, s katerimi bi kaj povedali lepše, najlepše, in če kdo v svojem delu uspešno združuje oboje, je to Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka in književna prevajalka, ki sooblikuje kulturno življenje v Radovljici že več kot 40 let. Luna ji sije osrečujoče svetlo. Bila je strokovna svetovalka za gledališko dejavnost v rojstni Radovljici in Kranju, direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah tudi takrat, ko jim je padel strop na glavo, pa se je kot levinja borila za to, da ne bi 'padlo' še gledališče, ker ima že desetletja veliko navdušenih in zvestih obiskovalcev, in Linhartove dvorane v rojstnem mestu ter umetniška vodja tamkajšnjega Linhartovega odra. Čeprav veliko dela, ji ni nikoli bilo žal časa za družino, dobro glasbo, kuho, recepte nesebično deli z drugimi in jih objavlja v več medijih.