Znano je, da rastline čistijo in izboljšujejo zrak v notranjih prostorih, poleg tega tudi zelo ugodno vplivajo na počutje ljudi. Sobivanje s sobnimi rastlinami je še posebej dobrodošlo v pustih zimskih dneh, ko se je težko odpraviti v naravo. V prostor vnašajo estetiko, dinamičnost in domačnost. Zeleno okolje pomirja in sprošča, prav tako skrb zanje, kar je zadosten razlog, da z lončnico razveselimo sebe in tudi prijatelje.

Izbira sobnih rastlin ni tako zahtevna, kot se zdi na prvi pogled, saj rastline veliko povedo o sebi že s svojim videzom. Tiste z mesnatimi listi so na primer sposobne vzdržati dalj časa brez vode, ker imajo v njih zalogo. Pisanolistne rastline potrebujejo več svetlobe, da obdržijo barvitost.

 

BIK

Nekoliko nemirni vstopate v novo leto, ker se zavedate zunanjih dejavnikov in notranjega stanja ugodja. Prilagajanje časovnim zahtevam, vstajanje ob uri zaradi obveznosti, trud in delo so v nasprotju z uživanjem na zabavi ali v intimnem okolju, ko se čas ustavi. Spomladi se boste dobro počutili v svoji koži, upoštevali boste svoje potrebe in se naučili dogovarjati z ljudmi o sodelovanju in skupnih dejavnostih. Poleti boste doživljali ponos; ste nekdo, ki ima svoje mesto v okolju. Moči boste obnovili do jeseni, ko boste projekt čez ovire pripeljali do cilja. Gradite pristne odnose.

GREMO NA IZLET

V soboto, 17. marca 2018

Vstopna mesta: Ljubljana, na Lomu, v Postojni, Ajdovščini in na Fernetičih, za odhode iz drugih krajev doplačilo: iz Kranja 10 evrov, iz Celja in Novega mesta 14 evrov (če bo najmanj 15 potnikov).

Odhod avtobusa s parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani bo ob 6. uri. Peljali se bomo po avtocesti do mejnega prehoda Vrtojba in naprej po Italiji mimo Benetk, Padove in Verone do Gardskega jezera. Južni del jezera spominja na morsko obalo, saj je tu mediteransko podnebje, jezero je široko, obala pa nizka. Najprej se bomo ustavili v letovišču Peschiera del Garda. Za manjše doplačilo se bomo lahko z ladjo zapeljali mimo letovišč Lazise in Bardolino do letovišča Garda. Drugi se bodo v Gardo pripeljali z avtobusom.

 Izginjajoče kulture – razstava fotografij 

Na razstavi v Jakčevem paviljonu Dolenjskega muzeja v Novem mestu si lahko do srede marca ogledate portrete staroselcev iz težko dostopnih delov porečja reke Omo v Etiopiji ter iz Arunačal Pradeša in Nagalanda, zadnjih kotičkov divjine v Indiji. Posameznice in posameznike sta Arne Hodalič in Katja Bidovec želela prikazati, kot bi bili posneti v pravem fotografskem studiu, čeprav sta jih fotografirala na odmaknjenih območjih in v zelo težkih razmerah. Fotografije so lepe in zanimive, kar ni čudno, če vemo, da je Hodalič tudi urednik fotografije pri reviji National Geographic Slovenija, Katja Bidovec pa prejemnica nagrade Hanna Hardta za izstopajoče dosežke študentov medijskih in komunikacijskih študij.

Ana Cajnko: Demenca, moja učiteljica

Založba Forma 7, 22,90 evra

Ana Cajnko je tudi zaradi svoje izkušnje s pokojno mamo, ki je imela demenco, pred leti ustanovila društvo RESje, katerega cilj je osebam z demenco in njihovim svojcem izboljšati življenje ter zmanjšati stigmo na področju demence.

V knjigi piše o tem, kako je mama počasi drsela v svoj svet in kako so njeno bolezen spremljali – in sprejemali – njeni bližnji pa tudi zdravstveno osebje in negovalno osebje, ko je živela v domu starejših občanov. Zapisala je tudi pretresljive zgodbe o psihičnem nasilju, posmehovanju, ukazovanju, zasmehovanju ali ignoriranju oseb z demenco. Takega ravnanja v družbi ne smemo dopustiti, za pravice starejših in spoštljivejše ravnanje z osebami z demenco se moramo boriti tisti, ki se lahko, pravi avtorica. In to tudi počne.

Dragi naši bralci in prijatelji,

kot smo vam že namignili v decembrski Vzajemnosti, bo naše 14. srečanje na Lošinju, na otoku vitalnosti in tisočerih vonjev in okusov, kot mu pravijo domačini. Lošinj je zaradi izjemno blagega sredozemskega podnebja, veliko vrst rastlinja, borovega gozda, morske vode in številnih sprehajalnih poti že več kot 120 let znan kot klimatsko zdravilišče, ki zelo ugodno vpliva na dihalne organe, kožo in splošno počutje.

Vabljeni v našo veselo družbo od nedelje, 27. maja, do srede, 30. maja 2018.

Pred šestimi leti so se Belokranjci osvobodili, ker jih je oblast v Ljubljani zanemarjala in ker ljubijo svobodo. Osvobodili so se, da bi zaščitili svojo prijaznost, svoj nasmeh in svoje srce na dlani. Osvobodili so se, ker si zaupajo. Obiščite jih in se prepričajte, da je pri njih veselje nekaj svetlobnih let pred žalostjo, nezadovoljstvom, depresijo. Toda – pozor. Za vstop na Svobodno belokranjsko ozemlje (SBO) boste potrebovali pasoš, kot pravijo Beli Kranjci potnemu listu.

Kmalu potem ko boste na Vahti prekobalili Gorjance, ga bodo od vas zahtevali na Jugorju v gostilni Petra Badovinca, v prvi stavbi na belokranjski strani, predelani v carinarnico. Z njim boste na svojem potepu po deželi med Kolpo in Gorjanci deležni popustov v gostilnah, na domačijah, ki se ukvarjajo s turizmom, pri vinarjih, v trgovinah in pri drugih ponudnikih svojih izdelkov ali storitev. K pasošu spada tudi samolepilna vinojeta za uveljavljanje petdesetodstotnih popustov na vseh brezplačnih parkirnih prostorih v Beli krajini. Strogi carinik Peter Badovinac vam bo postregel s tekočim vizumom, imenovanim karampampuli, za spomin pa si boste lahko kupili protokolarno vino metliček, ki vam ga ob naročilu za pogasitev žeje v gostilni sicer postrežejo z belimi rokavicami na rokah.

 Nekoč se je skozi Vipavsko dolino s kočijo namenila princesa. Na Notranjskem se je peljala skozi zasneženo pokrajino in zaspala. Ko se je po nekaj urah zbudila v prikupni dolini, snega ni bilo več. »O, zeleno!« se je navdušila. Tako je kraj menda dobil ime – Ozeljan.

Z legendo me je seznanila Tina Simonič, predsednica Turističnega društva Ozeljan-Šmihel. Društvo deluje šele poldrugo desetletje, a v tem času jim je uspelo obuditi stare običaje in z različnimi prireditvami poživiti dogajanje v vasici, ki je na prvi pogled nevpadljiva, in njeni okolici. Najbolj znana je julijska prireditev Praznik polente. Polenta iz koruznega zdroba, zabeljena s pršutom, je namreč avtohtona ozeljanska jed. Nekoč je bila za preprosto prebivalstvo glavna jed, v novih preoblekah pa postaja sodobna kulinarična specialiteta. Na prireditvi se prijavljene skupine pomerijo v pripravi polente po lastnem receptu, jedi pa nato razdelijo med obiskovalce. Leta 2014 so pravo ozeljansko polento skuhali celo na Triglavu.

Pravijo, da so latinski pregovori polni modrosti. Tudi Nomen est omen. Vendar za književnico Zvezdano Majhen to enostavno ne velja. Ni majhna po velikosti, njen opus pa je velikanski: 52 knjig za otroke, osem knjig za odrasle, je avtorica vseh besedil na 16 zgoščenkah za otroke in odrasle, na mnogih udeležena skupaj z drugimi avtorji, in avtorica libreta muzikala Čarobno drevo. Napisala je scenarije za 12 kratkih filmov pod skupnim naslovom Harmonija Evrope. Poleg literarnih del ima v državnem registru ZAMP (Združenje avtorjev Slovenije) prijavljenih 150 strokovnih člankov, objavljenih v različnih revijah …

Slovaška je velika za več kot dve Sloveniji in ima skoraj trikrat toliko prebivalcev. Po razdružitvi z mlajšo in manjšo sestro Češko leta 1993 jih je čakala podobna pot kot nas, vključno z draginjo, ki je po mnenju marsikoga prišla z uvedbo evra. A kljub vsemu je spoznavanje države – razen prestolnice Bratislave – še vedno cenovno ugodno.

Zadnji obisk sem začel na precej neobičajnem koncu – v delu Slovaške, ki je stisnjen med Poljsko, Madžarsko in Ukrajino. Na meji me je presenetila policijska kontrola, a videti je bilo, da so tam bolj naključno. Potni list so le ošvrknili s pogledom in se takoj nasmehnili: »Slovenija, kaj? V nogometu vam pa zadnje čase ne gre najbolje!« Lahko sem samo prikimal, saj so se zadnja srečanja z našo reprezentanco večkrat končala s slovaško zmago ... Nogomet je na Slovaškem zelo priljubljen, a vseeno še zdaleč ne tako zelo kot hokej.