Okusne sladke plodove malin lahko pridelamo na vsakem domačem vrtu. Izbiramo sorte z različnimi barvami, velikostjo plodov in časom zorenja. Sajenje in rez malin sta zelo enostavna. Tudi z oskrbo nimamo težav. 

 Sorte malin ločimo po barvi plodov in času zorenja. Najdebelejša je sorta radziejowa. Poznamo tudi sorto z najdaljšimi plodovi, to je sorta laszka. Rumene plodove ima golden queen, odlična je tudi malina bristol, ki ima črne plodove. Brez opore pa lahko gojimo sorto maline polana. Omenimo naj še japonsko vinsko malino, ki je sorodnica malin. Manjši plodovi se razvijejo na močnih in trnatih rozgah. Zori v poletnem času julija in avgusta.

V junijski številki Vzajemnosti smo že pisali o škodljivosti polžev za vrtove, njive in sadovnjake. Zaradi njih imamo manj pridelkov ali pa so objedeni in pogosto neprimerni za uporabo. Naš cilj je vrtičkarje in druge pridelovalce hrane ozaveščati o škodljivosti teh mehkužcev ter svetovati, kako jih odženemo oziroma preprečimo njihovo razmnoževanje.

Nastalo škodo na pridelkih (najedeni listi, pregriznjena stebla sadik, objedeni plodovi, pa tudi prazne grede, kjer so polži pojedli seme ali pa celo že nakaljeno seme in mlade rastlinice),  običajno pripisujemo drugim škodljivcem – krtom, strunam ali bramorjem. Marsikdo bo pomislil, pa saj je vseeno, kdo je kriv, škodo na vrtu imam, zato je popolnoma vseeno, kdo to počne. Pa ni čisto res. Če škodljivca poznamo, ga lahko tudi ustrezno odstranimo, preprečimo razvoj in naraščanje populacije, ki sčasoma postane neobvladljiva. Takrat pa je res potrebna močna kemija.

GREMO NA IZLET

V soboto, 4. novembra 2017

Vstopna mesta: Ljubljana in počivališče Lom, za odhode iz drugih krajev doplačilo: iz Kranja 10 evrov, Celja in Novega mesta 16 evrov (če bo najmanj 15 potnikov).

S parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani se bomo odpeljali ob 6. uri in se peljali po avtocesti proti Italiji. Prvi postanek bo v Sredipolju (Redipuglia), kjer si bomo ogledali spomenik, posvečen več kot 100.000 padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Po ogledu sledi vožnja v Gorico, kjer bo čas za sprehod po mestu. Nato se bomo peljali skozi Novo Gorico, po dolini Soče v Kanal. Po krajšem postanku bomo pot nadaljevali skozi Tolmin v Kobarid. Tam si bomo ogledali muzej 1. svetovne vojne, kjer je podrobno predstavljena 12.

Bela krajina je (med drugim) znana po belih brezah, belem platnu, iz katerega so narejene noše, in črni človeški ribici. Prav res pa obstaja tudi črni močeril, podvrsta človeške ribice, ki so ga do zdaj našli le na treh lokacijah v okolici Črnomlja. Večina nas je gotovo obiskala Postojnsko jamo in vsaj enkrat v življenju videla belo človeško ribico. Koliko med nami pa se lahko pohvali, da je videlo tudi črno? 

V primerjavi z bolj znano belo človeško ribico ima črna krajše noge, bolj zaobljeno glavo, več vretenc v hrbtenici trupa in dokaj dobro razvite oči, opazijo se kot drobni črni piki, obrobljeni z belim tankim obročem. Seveda pa je njena posebnost temno pigmentirana koža, ki je pravzaprav bolj temno vijoličasta kot črna. Ker s svojim temnim telesom in rdečimi škrgami spominja na črne parklje z rdečim jezikom, je biolog prof. dr. Boris Sket črnemu močerilu nadel strokovno ime Proteus anguinus parkelj. Enako kot beli tudi črni močerili lahko živijo celo do 100 let. Ker živijo na zelo omejenem prostoru, pa so črni močerili veliko bolj ogroženi zaradi onesnaževanja okolja.

Poslikajmo kamne

V počitniških dneh je pogosta zabava počitnikarjev nabiranje školjk, polžjih hišic ter kamnov vseh mogočih oblik in velikosti. Potem pa se pojavi vprašanje, kam z njimi.

Da ne bi kamni kar nekje obležali, jih poslikamo, da so lep spomin na počitniške dni. Iz njih naredimo tudi uporaben predmet, na primer prikupen obtežilnik za prt, da ga ne odnese poletni veter, ali priložnostno darilo.

Izberemo poljubno velik kamen s kar se da gladko površino. Najprej ga operemo in posušimo. Na suho površino nato narišemo želeni motiv oziroma napišemo besedo ali krajši rek. Rišemo s tempera ali akrilnimi barvami. Pustimo stati kake tri ali štiri ure, da se barva dobro posuši. Kamen nato polakiramo ali ga popršimo kar z lakom za lase in pustimo, da se dobro posuši.

GREMO NA IZLET

Dva termina: v četrtek, 19. oktobra, in soboto, 28. oktobra 2017 (2 dni)

Vstopna mesta: Ljubljana, za odhod iz drugih krajev doplačilo: iz Kranja 10 evrov, Celja in Kopra 15 evrov in Maribora 20 evrov (če bo najmanj 15 potnikov). Na poti so vstopi mogoči še v Novem mestu in Metliki.

Prvi dan: S parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani bomo odšli ob 5. uri. Peljali se bomo mimo Novega mesta in Metlike po avtocesti v Dalmacijo. V hotel na Makarski riveri bomo prispeli zgodaj popoldne, sledita pijača dobrodošlice in nastanitev. Popoldne bo čas za sprehode ob morju, kopanje in sončenje. Za doplačilo bo na voljo tudi izlet z ladjo. Sledita večerja in prenočevanje.

V kamen vklesano

Ob dolgih in pustih novembrskih večerih je k nam prihajal Francelj. Z očetom sta sedela za pečjo in »tolkla slamo«, kot je rekla mati. S kmečko pametjo sta razmišljala o tem, ali bomo imeli čez petdeset let socializem ali kapitalizem; o demokraciji nista govorila, mogoče zanjo niti nista vedela. Seveda ni ostalo le pri tem, ampak sta svoje »kvantanje« vedno končala s služenjem vojaškega roka v Kraljevini Jugoslaviji davnega leta 1936.

Ob takih večerih sem, sedeč na klopi, zdolgočaseno bingljala z nogami ali pa ležala na peči, se delala, da spim, in pobirala »posluške«. Iz njunih ust sem prvič slišala besedo redov, kar je star izraz za vojaka v kraljevi vojski. Ta status so očetu določili z naborom, prav tako Franceljnu, sicer pa sta oba služila vojsko v Srbiji, moj oče v Beogradu, ki mu je obvezno rekel Belgrad.

Anglež Robert Harling je sredi osemdesetih napisal Jeklene magnolije, dramsko besedilo o ženskah, ki se srečujejo v frizerskem salonu in med njimi ni skrivnosti. Potem pride v njihovo mesto nova gospa, ki želi postati del njihove družbe … Ker kot moški ni poznal vseh odtenkov ženske duše, so slovenske »magnolije«, ki igrajo v novi postavitvi te predstave, besedilo malce prilagodile: sebi in času, v katerem živijo. Nove uprizoritve so se lotile amaterske igralke Univerze za tretje življenjsko obdobje, stare od 55 do 70 let, ki so v mladosti že igrale ali pa so si v tretjem življenjskem obdobju zaželele uresničiti svoje mladostne sanje in izkusiti čar odrskih luči.

Prav na koncu Šaleške doline in ob potoku Toplica nekako odmaknjeno leži Topolšica. Kraj z okoli tisoč prebivalci je zaslovel po zdravilišču. »Po enem izmed tolmačenj naj bi ime nastalo zaradi številnih visokih topolov, po drugem po toplih izvirih. Ali pa morda po kmetu Topličniku,« pravi Petra Lipičnik, predsednica krajevne skupnosti in Turističnega društva Topolšica – podeželje.

Izvir termalne vode je nekoč služil kot napajališče za živino. Že v 16. stoletju so uredili kopališče, o katerem govorijo zapisi v dnevniku ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je prišel leta 1617 v Šoštanj na obisk k cerkveni gosposki. Leta 1838 so pokrili bazen s slamnato streho in kasneje sezidali kopališko zgradbo ter uredili nekaj sob za goste. Kopanje je bilo precej drago in si ga je lahko privoščila le gospoda. Ob koncu 19. stoletja je bilo v okolici že več stavb in urejen park, kraj pa znan pod imenom Bad Topolschitz. V zdravilišču so bile na voljo zračne in sončne kopeli, uvajali so najsodobnejše metode zdravljenja, skrbeli pa so tudi za razvedrilo in izlete.

Mladinski hoteli (youth hostli) so v zadnjih desetletjih precej spremenili svojo podobo. Če so bili nekoč namenjeni predvsem šolarjem in mladim popotnikom, so danes v njih dobrodošli prav vsi, tudi najstarejši gostje, saj starostne omejitve praviloma ni več. Tovrstna prenočišča so konkurenčna cenejšim hotelom, vendar v njih za ceno prenočevanja dobite veliko več: ne le strehe nad glavo, temveč tudi prijetno druženje, spoznavanje lokalnih običajev in možnost udeležbe pri organiziranih dejavnostih.