Oba rada slikata. Samo za svojo dušo ali kakšno platno tudi prodata? »Včasih sva že prodala kakšno, zadnje čase pa nič, ljudje imajo bolj malo denarja. Največkrat slike pokloniva za rojstne dneve. Sva pa tudi v kar petih slikarskih društvih, večkrat se podamo na slikarske poti po Sloveniji, skočimo tudi v Avstrijo,» opiše delček življenja dveh upokojencev Ivanka Kraševec.

Ivan Prešern - Žan in Ivanka Kraševec sta postala par, ko se je tudi Ivanka pridružila Alpskemu kvintetu. Zdaj, ko sta upokojena, pa ju druži tudi slikarstvo. Že na pogled sta srečen par. »Rada rečem, da gre mimo vsakega človeka enkrat sreča, le pravi čas moraš iztegniti roko. Še danes komaj verjamem, da sem skupaj z nekom, ki mi v življenju ni izrekel žal besede, ki me je vedno pripravljen poslušati ali me v vsakem trenutku potolažiti,« pravi pevka, ki je komaj 16-letna zapustila domačo Metliko in se podala iz šiviljskega v glasbeni svet.

Dolga in hladna zima, ki je daleč pod povprečnimi temperaturami, se počasi poslavlja, vendar pa še ni rekla zadnje besede. Zemlja je na površini že odtajana, a v globini bo ostala pomrznjena kar še precej časa v marcu. Zmrzal jo bo še dolgo hladila. Posledično bomo morali upoštevati nekaj drugačnih osnovnih pristopov pri delu na vrtu in negi okrasnih rastlin, tudi sadno drevje in grmičevje bomo sadili kasneje.

Tisti, ki boste pohiteli z vrtnimi opravili, dobro spremljajte posajene in posejane rastline, da ne bi odmrle zaradi hladne zemlje. Zgodi se tudi, da predolgo kalijo, na plan pa pokuka le malo kalčkov, druge so že pojedli škodljivci in ptice. Torej prezgodnje delo, čeprav nas vabi že zelo toplo sonce, ni nikoli dobro, razen če upoštevamo navedene pristope.

Statistika kaže: če na določenem odseku znižamo povprečno hitrost za samo en kilometer na uro, se to kaže v zmanjšanju števila prometnih nesreč za dva odstotka. Kot eno najučinkovitejših pripomočkov za umirjanje prometa pa se že 70 let kaže radarski merilec hitrosti.

Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, kot dober primer učinkovitosti radarja navaja Dolenjsko cesto v Ljubljani. Tam so bile pred leti redno prisotne radarske kontrole in učinek je ostal. Pri omejitvi hitrosti 60 kilometrov na uro in štiripasovnici se danes praktično vsi vozniki držijo predpisane omejitve, podobno je pri Lavrici in seveda še marsikje po Sloveniji. Da je torej radar učinkovit, je nedvomno.

GREMO NA IZLET

V soboto, 22. aprila 2017

Vstopna mesta: Ljubljana (Dolgi most), Lom, Ravbarkomanda, Vipava, Ajdovščina, Vrtojba. Ob zadostnem številu prijav odhod tudi iz Kranja, Celja in Novega mesta.

Iz Ljubljane bomo odšli ob 6. uri, peljali se bomo po avtocesti proti Italiji in naprej mimo Benetk do Padove. Sledijo postanek za ogled mogočne cerkve sv. Antona Padovanskega in kipa Gattamelata, sprehod do univerze iz leta 1222 in ogled mestnega središča s tremi trgi: Piazza delle Erbe, Piaza dei Signori in Piazza della Fruta. Po ogledu bo nekaj prostega časa za samostojne oglede ali nakupovanje na stojnicah na trgu Prato della valle.

Dragi naši bralci in prijatelji! Številni ste že pohiteli s prijavami, naj pa za vse tiste, ki se še odločate, ponovimo, da bo naše že 13. srečanje potekalo v nekoliko manj znanem biseru Jadranske obale – v Neumu v Hercegovini, ki je od Ploč in doline Neretve oddaljen približno 30 kilometrov, od Dubrovnika pa samo 70 kilometrov. Vabimo vas na veselo druženje, sprostitev, zanimive izlete po bližnji in daljni okolici, poučna predavanja in večerne zabave s plesom. 

V časih, ko avtocesta še ni peljala naravnost do Primorske, je bilo potovanje po Notranjski nekoliko bolj ovinkasto. Ovinkasta pot po strmem klancu pri Kačjih ridah nad Planino je bila stoletja dolgo ovira enemu izmed glavnih notranjskih izvoznih izdelkov: ladijskim jamborjem. Z več deset metrov dolgim tramovjem je bilo od nekdaj nemogoče premagati neposredno pot do Postojne.

Od tam naprej pa se podnebje spremeni in na Krasu je v revnih gozdovih iluzorno pričakovati kakovosten stavbni les. Prav zaradi potrebe po prevozu ladijskega lesa je tako skozi vas Studeno do Postojne že stoletja zgrajena Jamborna pot. Pot, ki vodi precej naokoli, a skorajda ne pozna ostrih ovinkov.

Vasico, na prvi pogled poimenovano po volkovih, sem našel na Krasu. A domačini me hitro poučijo, da se morda ne imenuje po mesojedih živalih in da ne premorejo gradu. Vsaj srednjeveškega ne. Ime Volčji Grad je bilo prvič omenjeno leta 1337, sicer sprva kot Voucigra, Voucigrat in Volcigrad. Po lokalni legendi naj bi se v vasi zdravila oglejska grofica Marija, ki je v zahvalo za ozdravitev dala obnoviti takratno cerkev. Grofica se je pisala Volcija in iz njenega priimka naj bi se oblikovalo tudi ime vasi. Zanimivo je, da je ta priimek vklesan na dve tisočletji star rimski nagrobnik, ki je vzidan v severno steno cerkve sv. Janeza Krstnika.

Ko smo se s Švedskega odpravljali še na obisk Norveške, smo prečkali mejo v hriboviti in redko naseljeni pokrajini narodnega parka Fulufjallet. Sredi poletja je bilo v gozdovih polno borovnic in malin, brusnice so se šele začenjale barvati rdeče. Tu in tam pa nam je dan popestril še kakšen jurček. Bil sem v dvomih, ali je prosto nabiranje gozdnih sadežev sploh dovoljeno. »Brez skrbi!« nas potolaži norveška družina med srečanjem v gozdu. »Dokler ne delate škode na drevju in ne pretiravate s količino nabranih gob, je vse v redu. Pa ne preganjajte trolov, bajeslovnih škratov!« so se pošalili.

Miroslav Košuta je eden tistih zamejskih ustvarjalcev, ki nikoli ne pozabi spomniti, da je Slovencem v prejšnjem stoletju meje postavila tuja diplomacija, ne da bi se menila za zgodovinsko in narodnostno pripadnost prebivalcev. Kot je že v študentskih letih zapisal v svoji pesmi Zmajski most, še vedno opominja: Tam za Gorico, tam so naše meje, tam za Celovcem, tam je naša kri ... Čeprav živijo v drugi državi, je za zamejske Slovence značilno več narodne zavesti, kot je je najti pri marsikaterem prebivalcu naše lastne države. Kajti za svoj materni jezik in svoj obstoj so se morali vedno boriti.

Preprosta

Saj je res napisala, da je preprosta, toda da je tako zelo preprosta! Ne, to mu res ni šlo v račun, ko je končno le vstopil v prostor, za katerega ni vedel, kako bi ga poimenoval. Ni bila ne kuhinja niti soba in tudi spalnica ne. Prej kombinacija vseh treh. Sedela je na nečem, čemur bi se včasih lahko reklo fotelj, zdaj pa je bil bolj podoben razdrapanemu naslonjaču. Pravokotna miza, postavljena sredi prostora, je bila prekrita z ultrapasom, na njem ni bilo ne prta niti rož, samo nekaj reklamnih letakov. Niti vstala ni, ko ji je podal roko.