Zaslužna profesorica Univerze v Mariboru, ambasadorka Slovenskega narodnega gledališča Maribor in dobitnica Glazerjeve nagrade dr. Manica Špendal je prejemnica letošnje Mantuanijeve nagrade, najvišjega strokovnega priznanja muzikologov, ki jo Slovensko muzikološko društvo podeljuje za življenjsko delo na področju muzikologije. »Nagrada je priznanje mestu in njegovi glasbeni kulturi,« pojasni skromno. Vendar pa je njena življenjska pot izjemno pestra, zato jo predstavljamo.

S svojim več kot štiridesetletnim raziskovalnim, znanstvenim, publicističnim in pedagoškim delom je bistveno prispevala k uveljavljanju slovenske muzikologije, glasbe in kulturne zgodovine doma in na tujem. Njena odlika je, da ni ostala zaprta v svojem znanstvenem kabinetu, ampak se je pogumno izpostavila s pisanjem ocen opernih predstav, urejanjem operno-gledališkega lista, dokazovanjem, da Maribor ni bil nikdar glasbena provinca. Prizadevala si je, da na mariborski operni oder umestijo dela slovenskih skladateljev. Raziskovala je življenje in delo skladatelja Huga Wolfa v Mariboru, se zavzemala, da bi mu postavili spominsko ploščo, kar ji je tudi uspelo. Ob ogromnih uspehih pa je doživela tudi kakšno grenko razočaranje.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Zgodovina metliškega obrtništva in trgovine sega prav gotovo v čas nastanka takratnega Novega trga in pozneje mesta, ki je kmalu po pridobitvi mestnih privilegijev (1365) prevzelo pokrajinsko ime Metlika. Obrtniki so svoje izdelke sprva prodajali na domu in tudi kot krošnjarji od vrat do vrat v bližnjih in oddaljenih krajih. Z uveljavitvijo trških in mestnih privilegijev so ob plačani mitnini prodajali na sejmih.

Mestni obrtniki so bili že zgodaj združeni v cerkveno Bratovščino sv. Rešnjega telesa (1444). V boju za večji zaslužek so nastopali proti kmečkemu obrtništvu in tovorništvu, ki ga je zaradi lastnih koristi – pobiranja mitnin – podpiralo plemstvo. Metličani so že leta 1492 pod pretvezo turške nevarnosti dosegli, da se je povsem legalen sejem iz hribovske Bojanje vasi preselil v Metliko. Mestu so poskušali priboriti izključno pravico do prostora, kjer potekata trgovina in obrtniška dejavnost.

Vse to se nanaša na lepe in zanimive rožice, o katerih tokrat po vrtnarsko kramljamo. Razen ene so po svoji botanični pripadnosti vse košarnice, kar izdaja že videz njihovih socvetij. Vse pa so tudi bodičaste, kar moramo pač vzeti v zakup in se s tem ob vseh drugih dobrih lastnostih že vnaprej sprijazniti.

Vsi gospodinjci bi morali začeti s solato in regratom, nadaljevati s koristnostjo sončnic in njim sorodnega topinamburja. Ljubitelji cvetja se bodo spomnili na astre (družina se po njih imenuje Asteraceae), dalije in ivanjščice. Poljedelci bi pomislili na trdoživost plevelnega osata, enega izmed 62 rodov omenjene družine v slovenski flori. Gospodarsko koristnost, ki se končuje na krožniku, in dekorativno vrednost za vrtno in cvetličarsko rabo pa združuje artičoka, ki je tudi del te druščine.

Po navadi rečemo: Neca Falk, to je tista, ki prepeva o mačku Muriju in muci Maci, ima dolge, valovite rdeče lase, saj jo poznamo. Pa jo res? Njen pevski opus je veliko bolj barvit. Začel se je s popevkami v sedemdesetih letih, nadaljeval z rokovskimi pesmimi v osemdesetih in sega vse do kantavtorske ustvarjalnosti v devetdesetih letih in dlje. Tudi če bi hotela, ne more pobegniti prepoznavnosti, a pravzaprav niti noče, ker je ponosna na tisto, kar je naredila v svoji dolgoletni karieri.

Stare igrače

Vrtavko poznamo predvsem kot otroško igračo, toda nekoč je bila tudi sveti predmet. Vrtavke so arheologi našli po vsem svetu, njihov nastanek pa sega v sivo davnino, saj so z njimi prižgali ogenj. Ko so jo hitro zavrteli, se je konica, kjer je trenje veliko, zelo razgrela in lahko vnetljiv material se je vnel. Vrtavka pa je bila tudi skrivnosten sveti predmet, saj se vrti okoli osi enako, kot se na nebu vrtijo nebesna telesa. Zato so jo stara ljudstva uporabljala za prerokovanje in pri igrah na srečo. Še zdaj poznamo družabne igre, pri katerih se igra začne z vrtavko.

 Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Izziv za babice šivilje – leopard za vnukinjo

Nekateri ne samo v otroštvu, ampak še v pozni starosti zamenjujejo vzorca leoparda in tigra. In kako že predšolsko deklico naučiti razlikovati ti dve živali? Tako, da ji zašijemo zabavno krilce – leoparda!

V sodobnem načinu kmetovanja ali vrtnarjenja se proti škodljivcem na rastlinah borimo tudi z uporabo fitofarmacevtskih sredstev (FFS), kar bi lahko »prevedli« kot sredstva za varstvo rastlin, v pogovornem jeziku pa jim pogosto rečemo tudi pesticidi ali pa kar škropiva. Čeprav jih uporabljamo pri pridelavi hrane, številna izmed njih niso povsem nedolžna. 

Prav nasprotno, imajo celo škodljiv vpliv na okolje, živali in rastline. Skrbi nas zlasti negativen učinek, ki ga imajo ta sredstva na opraševalce, kot so medonosne čebele, čmrlji in divje čebele. Določena sredstva so lahko namreč ob nepravilni uporabi ali skladiščenju zanje smrtna. Spomnimo se, kako je pred nekaj leti pred čebeljimi panji na določenih območjih ležalo na milijone mrtvih čebel. Pri divjih opraševalcih takšni pomori niso tako odmevni, saj jih zaradi majhnega števila živali, ki živijo razmeroma skrito v našem okolju, večinoma ne opazimo.