Vandramo po Sloveniji

Do kraške reke Rašice pridemo z regionalne ceste Ljubljana–Kočevje pri vasi Rašica kmalu za Turjakom ali z juga kmalu po Velikih Laščah. Njen tok lahko spremljamo s ceste, ki z Rašice zavije proti Ponikvam in naprej v dobrepoljsko dolino. V vasi Ponikve zavijemo k cerkvi sv. Florijana in tam parkiramo. Desno se podamo na ponikovsko gmajno, kjer že po nekaj sto metrih pridemo na Brdavsovo, kjer reka skozi opuščeni mlin slikovito ponika.

Rašica v nadaljnjem toku več ne pride na površje, razen ob poplavah, ko udari iz nekaterih kraških jam na južnem robu dobrepoljske in struške doline, še posebno iz Podpeške jame. Okoli 25 kilometrov dolga reka je presekala kar nekaj dinarskih slemen in grebenov in utrla eno od dolinskih poti čez slovensko ozemlje, ki so jo s pridom uporabljali popotniki, vojaki, trgovci, tovorniki rude, lesa, oglja, apna, kmetijskih pridelkov in soli, romarji ter tudi plenilske horde. Še kočevska železnica si je leta 1893 proti kočevskemu koncu tu poiskala najmanj zoprne ovinke, klance in useke.

Leto Josipa Ipavca

Šentjurska občina ob 100. obletnici smrti skladatelja in zdravnika Josipa Ipavca (1873–1921), rojenega v Šentjurju, pripravlja številne dogodke. Ob kulturnem prazniku so predstavili knjigo Slovenski Mozart Igorja Grdine, ki jo je izdala založba Beletrina, sozaložnica je bila občina. Ipavec se je uveljavil kot skladatelj samospevov in orgelskih skladb, bil je avtor prvega slovenskega baleta Možiček. Komična opera Princesa Vrtoglavka pa je bila krstno uprizorjena šele leta 1997.
V Ipavčevem centru Šentjur bo aprila potekal dogodek Hugo Wolf in Josip Ipavec, takrat bodo v občini zasadili tudi jablano bogatinko, ki jo je vzgojil njegov oče Gustav. Dogodki in simpozij si bodo sledili do konca letošnjega Ipavčevega leta, oktobra bo na primer dvodnevni znanstveni simpozij s koncertom samospevov družine Ipavec in sodobno plesno variacijo baleta Možiček.

Iz koška ročnih del

Vesela družba

Veselo druščino s kokljo, piščančki in zajčki, ki prinašajo velikonočne pirhe, bomo s šivanko in pisanimi prejicami hitro 'naslikali' na bel prt, ki že dolgo pozabljen leži na dnu omare.

Ljubke živalce prerišemo na svileni papir. Na prt ali manjši prtiček jih na želeno mesto prerišemo tako, da med blago in svileni papir vložimo kopirni papir za tkanine.

Za vezenje potrebujemo prejice v poljubnih odtenkih rjave, zelene, rdeče, rumene, modre in črne barve. Vezemo s tremi nitkami deljive prejice v izbranih barvah. Večje ploskve vezemo s ploskim, polnim ali sprednjim vbodom. Oči vezemo z vozličastim vbodom s trinitno črno prejico, zajčkove brke pa s stičnim vbodom z 1 nitko črne deljive prejice.

Sedežne garniture so v mnogih dnevnih sobah v obliki kotne garniture. Ta zasede veliko prostora, poleg tega se na njej ne moremo vsi udobno namestiti. Zato se ob menjavi raje odločimo za ločena kavča ali počivalnik. Predvsem pa se pred nakupom prepričajmo, da sta počivalnik in kavč res udobna in uporabna.

Čeprav morda menimo, da bi v dnevno sobo nekako umestili kotni sedežni sestav, se vprašajmo, kaj bomo s tem pridobili. Izgubimo prostor v kotu, ki bi ga sicer izrabili za kakšno mizico, morda stoječo svetilko ali pa bi dva kavča dodatno razmaknili in dobili več prostora. Če izberemo dvosed in trosed, imamo verjetno dovolj sedežnih mest za družino in goste. Primerneje je namreč, da obiskovalcem ponudimo sedenje na kavču, domači pa sedijo nasproti ali s strani na drugem kavču.

Rastline nam bogatijo vsakdanje življenje. Če jih imate radi, verjamem, da že živite v zeleni džungli. Sicer pa si jo lahko z malo ustvarjalnega duha naredite kar sami. Zelenje nas ob negovanju sprošča in preusmerja negativne misli od stresnega vsakdana.

Če vam je ideja všeč, poiščite primeren prostor za zeleni kotiček. Pri razporejanju rastlin upoštevajte primerno svetel prostor. V mešanih zasaditvah pa pazite, da so jim skupni življenjski pogoji, v katerih bodo dobro uspevali. Pri ustvarjanju sobne džungle cvetoče rastline kombiniramo z zelenimi lončnicami, da poudarimo cvetove.

 Stare sorte jablan, hrušk in češenj so del kulturne krajine in nostalgija našega otroštva. Sadni vrt bo vesel, če ga oplemenitite tudi s katero od novosti.

Lahko smo veseli, da je naša dežela primerna za gojenje sadnega drevja. Na potovanju po svetu hitro spoznamo, da živimo v malem sadnem raju. Zato je treba poskrbeti, da nam bodo domača jabolka, češnje in hruške še vedno na razpolago. Ne pozabimo na travniške sadovnjake in visokodebelna drevesa, ki ponekod izginjajo. Prav ta drevesa so jedro starih sort, ki jih želimo ohraniti v naši kulturni krajini.

Rokodelsko sekcijo smo v Društvu upokojencev Podgorica - Šentjakob ustanovili leta 2011 in letos slavimo okrogli jubilej. Pobudnica Joži Kos, ki je tudi vodja sekcije, se je že prej učila izdelave različnih izdelkov v Dnevnih centrih aktivnosti v Ljubljani.

Prvima dvema članicama so se po dveh letih pridružile še štiri rokodelke, ki se ukvarjajo s kvačkanjem, pletenjem, klekljanjem, šivanjem, oblikovanjem gline in oblikovanjem fimo mase. Vsaka članica sama ustvarja doma po svojem navdihu, vsak drugi torek v mesecu pa se dobimo na ustvarjalnem srečanju, se pogovorimo o materialih in načinu izdelave. Občasno na teh srečanjih predstavimo izdelavo izdelkov, ki se jih je posamezna članica naučila izdelovati na različnih delavnicah v okviru Zdusa, DCA in drugje. Srečanja imamo v večnamenskih prostorih MOL v Podgorici Šentjakob, kjer tudi ustvarjamo. Izdelke tudi razstavljamo, in sicer vsako leto na dnevu odprtih vrat PGD Podgorica - Šentjakob in v Četrtni skupnosti Črnuče na prireditvi Sosed sosedu. Več let smo sodelovale na Festivalu za 3. življenjsko obdobje v Ljubljani in tudi na prvih Dnevih medgeneracijskega sožitja ZDUS.

Nenehno spreminjanje modnih smernic za pomlad, poletje, jesen in zimo pomeni nenehno proizvajanje in kupovanje novih in novih oblačil. In metanje v smeti »starih«, morda le lanskih oblačil, ki so večinoma še kot nova.

O tem sem se prepričal, ko sem z nekaj prijatelji in prijatelji od prijateljev organiziral zbiralno akcijo oblačil za ljudi, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih oblačil. Moja dnevna soba se je v tednu dni do vrha napolnila s kartonastimi škatlami, kamor sem razvrščal podarjena oblačila. Večina oblačil je bila zelo dobro ohranjena, dobra tretjina pa je bila tudi priznanih modnih znamk in visoke kakovosti, ki se je ne bi branili niti modni sladokusci.

Obisk Beljaka (Villach) mnogi Slovenci povezujejo predvsem z nakupi. Vendar pa je drugo največje mesto avstrijske Koroške skupaj z okolico več kot dobrodošel cilj za enodnevni izlet ali celo krajše počitnice.

Za spremembo se lahko do Beljaka zapeljemo prek slikovitega Korenskega sedla. Pot ni dosti daljša kot vožnja skozi predor Karavanke, se pa na ta način izognemo plačilu predornine in nakupu avstrijske avtocestne vinjete. Vlaki zaradi nadgradnje karavanškega predora, ki naj bi bila končana v drugi polovici prihodnjega leta, do Beljaka trenutno ne vozijo, a nadomestili so jih z redno avtobusno povezavo iz Ljubljane in Jesenic.

Dobre stare viže

Ivanka Slak svoje otroštvo opisuje kot skromno in lepo. Bila je srečen otrok, le igrač morda ni imela toliko, kolikor so jih imeli drugi otroci. Rojena je bila v kraju Sv. Helena, danes so to Javorje, nedaleč od Slivnice pri Celju. Na domačiji še vedno živi njen nečak. Ivanka, ki se je tedaj pisala Gaber, je imela tri sestre. Še mlada je odšla od doma, leta 1955 pa je v Ljubljani dobila službo v podjetju Saturnus, kjer je bila strojepiska in je obračunavala tudi osebne dohodke.