Fotografije iz minulih dni.

Dekle na fotografiji je Rozalija Pugelj, Kusova iz Kosez pri Ilirski Bistrici, ko je pred poroko služila v Trstu (okoli leta 1938). Na fotografiji je oblečena v narodno nošo. Fotografijo nam je poslala v objavo njena vnukinja Sabina Pugelj.

  

 Okoli leta 1950 so v Čepljah pri Vranskem takole ročno obirali hmelj; čas so si krajšali s petjem in tekmovali so, kdo bo več nabral, se spominja Milka Ružič, ki hrani fotografijo.

 Jerinovo hišo v Metliki, v kateri je bilo šiviljstvo, je 10. julija 1944 požgal okupator. Prva z leve je Marija Brodarič, mama Andreja Brodariča, ki nam je poslal fotografijo. Tudi njihova hiša je takrat pogorela.

Prva svetovna vojna in soška fronta, zle slutnje, pa vera, trpljenje in upanje … vse to se je prepletalo v Posočju, kjer »kmetje še vedno na poljih naletijo na kako človeško kost ali pa na kos vojaške menažke …,« pripoveduje gostinec in slikar Martin Berginc. »Zato smo tudi v našem gostišču eno od sob posvetili spominu na tiste čase,« še doda. Na stenah so njegove slike – poleg portreta očeta tudi slike Soče in hribov v vseh letnih časih - pa pozornost pritegneta dve osrednji sliki ruskega avtorja, in to portret cesarja Franca Jožefa ter »soškega leva«, generala Svetozarja Borojevića, ki je z dvanajsto soško bitko omogočil prodor avstroogrske vojske vse do reke Piave.

Sorodniki Marjete Dajčman so bili pravi pustolovci. Teta Neža je živela v Afriki, mamina sestrična, ki je bila svetovna prvakinja v plavanju, v Ameriki; stric Jože pa je bil pravi Robinzon, bil je pomorščak in oskrbnik na gradovih po Franciji, v Afriki, nazadnje v Slovenskih Konjicah. »Tudi sam sem hrepenela po potovanjih, po tujih deželah in ljudeh, a se mi želje niso kaj prida izpolnile. Sicer pa, kot pravi Božidar Jakac, največja lepota je v hrepenenjih,« pravi Marjeta.

Rodila se je 11. julija 1934 v Bušinji vasi pri Metliki, v družini s petimi otroki. Mama je bila šivilja, a ker je veliko brala, je znala veliko pravljic in jih pripovedovala otrokom pozno v noč. Oče je bil rudar; rudaril je doma in še več v tujini. V začetku vojne pa se je za njim izgubila vsaka sled in še zdaj ne vedo, kdo ga je ubil, niti ne, kje je pokopan.

Franc Kubelj iz Vodic ima tako izjemen občutek za naravo, da sliši zgodbe, ki mu jih pripovedujejo drevesa. »Vse se zgodi s svojim namenom«, pove za nesrečo z motornim zmajem, ki jo je doživel pred leti. Po njej se mu je življenje močno spremenilo. Kljub težavam z zdravjem, ki jih ima, bi lahko rekli, da se mu je življenje spremenilo na bolje, kajti začelo se je neko novo poglavje, ko je našel čas za vedno tlečo željo po rezbarjenju.

Franca Kublja od nekdaj poznajo kot zelo delavnega človeka. In skromnega. Njegove rezbarije so ljudski motivi, ki izžarevajo domačnost in toplino. Vse njegove stvaritve iz vsakdanjega življenja ter iz časov, ki so jih živeli naši dedi, pa so mojstrsko upodobljene, nekatere že na meji umetnosti. Vsi izdelki so narejeni izredno natančno in s poznavalsko uporabo pretežno doma narejenega orodja ter z veliko mero potrpežljivosti. Nekdaj pa se je navduševal nad adrenalinskimi zanimivostmi, kot so jadralna letala z motorjem. Kakšen užitek mu je predstavljal svoboden let pod oblaki, ki mu je omogočal pogled daleč čez gozdove in njive. Potem pa se mu je nekega dne pripetila nesreča. Da bi odmislil bolečine, se je lotil rezbarjenja.

Zbirke Pokrajinskega muzeja Koper zajemajo prazgodovinsko in rimsko obdobje, zgodnji srednji vek in gotiko, čudovito renesanso in blišč obdobja Beneške republike ter druga zgodovinska obdobja. Muzej pokriva območje šestih občin - od Pirana do Ilirske Bistrice, kjer ima enoto na gradu Prem.

Zgodovina koprskega muzeja se je začela leta 1910. Sprva je imel na voljo dva prostora v nekdanjem samostanu sv. Klare. Po prvi svetovni vojni pa so zbirko preselili v palačo Belgramoni Tacco. Tam so našli lepo ohranjene plemiške grbe, orožje, renesančne kipe in starinska glasbila. Muzejska dvorana, lapidarij na prostem in vrt Slovenica so prijetno okolje za številne glasbene in druge prireditve.

Ta mesec bo v hiši na Jesenicah, kjer že zares dolga leta živi Kristina Tarman, spet zelo živahno in veselo. Obiski se bodo kar vrstili, saj bo 16. decembra praznovala svoj 105. rojstni dan. Kar težko si je predstavljati koliko vsega se je v tem času zgodilo, kaj se je vse spremenilo.

Sprejela me je lepo urejena, živahna gospa iskrivih oči. V hiši, ki sta jo s pokojnim možem zgradila, umrl je star komaj 74 let, živi od leta 1939, pred tem pa je bila z družino nekaj let v bližnji Hrušici. Po rodu je z Dolenjskega, iz Novega mesta, mi pove, a jo sin hitro popravi, da je iz vasi Loka. Kar dvanajst otrok je bilo v družini, eden je kmalu umrl. »Včasih je bilo veliko otrok v družinah, danes pa sta eden ali dva,« mimogrede razmišlja o razlikah v življenju nekoč in danes. »Bilo jih je toliko, kot jih je Bog dal,« modruje sin in ona se na to pošali: »Ja, ja, Bog je kriv,« in se zasmeje. Rada se smeji in všeč so ji nasmejani ljudje. 

ODSTRTE PODOBE – KOSTANJEVICA NA KRASU

»O veliki gručasti središčni vasi na dolenjem Krasu, kakršno prikazuje panoramski posnetek ljubljanskega fotografa Franca Kunca z začetka prejšnjega stoletja, ni ne duha na sluha, saj je bila Kostanjevica na Krasu skupaj z drugimi vasmi na tem območju med prvo svetovno vojno do tal porušena. Naselje je bilo postavljeno tako, da so bile hiše tesno druga ob drugi ter s pročelji obrnjene proti jugozahodu, tako da so imele ves dan sonce, medtem ko so bile na vzhodu brez vrat in skoraj brez oken ter s tem zaščitene pred burjo. Takšno zasnovo lahko še vedno vidimo v Štanjelu, ki na srečo ni bil razdejan,« se je v preteklost svoje rojstne vasi vrnil 75 – letni akademski slikar, mozaicist, televizijski scenograf in grafik Jože Spacal, ki zase pravi, da ni upokojenec, ampak le človek, ki živi v razkošju časa.

Kar 18 nedeljskih večerov smo preživeli v družbi gledališkega igralca Evgena Carja ob TV nanizanki Naš vsakdanji kruhek, malo prej smo ga gledali v glavni vlogi filma Srečen za umret. Ljudem se je prikupil s toplino, ognjevitim temperamentom in posebnim občutkom za komedijo, tako da so mu mnogi rekli kar prekmurski Švejk. Nikoli pa ni bil povezan z nobenimi aferami ali žgečkljivimi zgodbicami, vedno je bil nekoliko v ozadju. Uravnotežen, prizemljen, skromen, zvest Prekmurju in družini, pa morda zato o njem ne vemo prav veliko.

Skoraj trideset let je Berlin, glavno mesto Nemčije, delil neprehoden zid, ki je dokončno padel 9. novembra 1989. Ta zgodovinski dogodek je povsem spremenil politično podobo Evrope, saj se je končalo obdobje hladne vojne.

Februarja 1945 so se voditelji ZDA, ZSSR in Britanije srečali na Jalti, da bi se dogovorili o prihodnosti Evrope po porazu nacistične Nemčije. Državo in njeno glavno mesto Berlin so razdelili med svoje tri države in Francijo. Berlin je bil globoko v sovjetski coni, vendar je bil dostop med conami omogočen po posebej določenih kopenskih in zračnih poteh.

Jožico Čečelič je težko najti doma, na Brodarjevem trgu v ljubljanskih Fužinah. Ni rada v stanovanju, sploh pa ne mara sedeti pred televizijo. Komaj najde čas, da prelista Vzajemnost in še nekaj revij, na katere je naročena, pa jo že vleče ven. Vsak dan ne glede na letni čas ali vreme prehodi najmanj šest kilometrov, skoraj vsak konec tedna se z družbo odpravi v hribe. Dejstvo, da ima diabetes in mora jemati inzulin, je pri tem prav nič ne ovira.

»Septembra je bilo 30 let, kar so mi odkrili sladkorno bolezen tipa 1. Takoj so me dali na inzulin in vsak dan sem si dajala po štiri injekcije. Kamorkoli sem šla, sem jih imela pri sebi. Zadnjih šest let imam črpalko, pa je veliko laže. Vsako slabo stvar je treba sprejeti, sicer te pobere. Nikoli se nisem spraševala, zakaj imam sladkorno, pač pa živim z njo,« pove živahna gospa, ki je v Ljubljano prišla kot mlado dekle. Odraščala je v Jurkloštru in se v Celju izučila za trgovko. Spominja se, kako zlahka je v Ljubljani, kjer je že živela njena sestra, dobila službo v Delikatesi. Tudi do stanovanja ni bilo težko priti in kmalu si je ustvarila družino. Z možem, Belokranjcem, sta dobila sina in hčer. Ko se je rodil še tretji otrok, je bila že zaposlena na tedanji SDK in so ji takoj ponudili večje službeno stanovanje …