Pri Ocepkovih ima oreh še posebno veljavo
Starejši se še spominjamo, kako so nam mame govorile, naj žvižgamo, ko smo se lotili mletja orehov za potico. Tako dragi in dragoceni so bili, da jih nismo smeli kar tako jesti. Vreča orehov ni bila dosegljiva vse do praznikov, ko smo jih stresli na mizo in jih skoraj slovesno trli za peko dobrot. Orehov takrat še nismo množično uvažali, pa tudi strnjenih orehovih nasadov še nismo imeli. Le posamična drevesa so kraljevala po kmetijah – tudi na kmetiji Ocepkovih je bilo tako.
Koroški kraji so čisti unikati, tudi Slovenj Gradec
»Razglednica z veduto Slovenj Gradca s severovzhodne strani, ki je bila leta 1902 odposlana v Celovec, nam lepo ponazarja, kako se tu, na stiku Podgorske in Mislinjske doline prostor že bolj izravna, odmakne od gora v okolici (v ozadju vidimo gmoto Plešivca z Uršljo goro), zato ni več tako ostrih zarisov kot v drugih koroških krajih, pokrajina pa postane bolj valovita. To pa se odraža tudi pri tukajšnjih ljudeh, ki so veliko bolj odprti, neposredni, sproščeni kakor, denimo, prebivalci Črne na Koroškem ali Prevalj,« je nizal svoje misli ob...
-
Idrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto, je na Unescovem seznamu svetovne industrijske dediščine. Rudnik živega srebra je dandanes »velika zgodba tehnične kulture«, vam povedo Idrijčani. Ne obratuje več, a še živi z zgodovinsko, muzejsko namembnostjo. Čedalje več obiskovalcev si ogleda Antonijev rov, ki je star več kot petsto let. Drugi največji rudnik živega srebra na svetu si je mogoče ogledati v vseh letnih časih. Za obiskovalce je odprtih tristo metrov rovov, ki so dobro vzdrževani in nazorno opremljeni.
-
Zapisano je, da se je Franc Guzaj rodil okoli leta 1845 v Šentjurju pri Celju. Bil je sin kmečkih staršev, ki so ga vzgojili v poštenega in vernega moža. Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil kot natakar v kopališču v Dobrni. Zaradi svoje uglajenosti in prijaznosti je bil zelo priljubljen, ko pa so ugotovili, da je bilo v času njegovega službovanja ukradeno veliko srebrnine, je sum padel nanj in v Celju so ga obsodili na sedem let zapora. Franc je do smrti trdil, da je nedolžen in da se mu je zgodila krivica.
Avtor partizanske epopeje Ukana
Aprila je obletnica smrti partizana, pisatelja in kiparja Toneta Svetine, ki se je rodil 15. novembra 1925 na Bledu. Decembra 1943 je pobegnil iz nemške vojske in se pridružil partizanom, kjer se je v različnih enotah izkazal kot neustrašen borec. Po vojni je končal srednjo ekonomsko šolo, vse do upokojitve pa je delal v različnih upravnih službah. V vojnih romanih je realistično in dokumentarno opisoval zapleteno dogajanje med 2. svetovno vojno, zlasti še v znameniti Ukani, ki je izšla v petih knjigah.
Dež na veliki petek napoveduje sušo
Velikonočno praznovanje spremljajo obredi, šege, navade, ki simbolično pomenijo vnovično rojstvo, novo življenje. Značilen in poleg pirhov najbolj razširjen simbol velikonočnega časa so šopi zelenja, ki jih verniki prinašajo v cerkev v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem, ko so ga ljudje pozdravili s palmovimi vejami. Palmove in oljčne veje so sčasoma nadomestili bolj ali manj umetelno povezani šopi šib (največkrat leskove in vrbove), zelenja (vejice pušpana, bršljana, ciprese, brinja, bora, božjega drevca, smrečja, drena) in cvetja...
Velikonočna jajca malo drugače
Srečko Kumer iz Prečne je človek, ki se rad loti različnih stvari, in ko se jih, počne to temeljito. Upokojeni elektrotehnik, ki v Novem mestu še danes velja za naslov, kjer je moč dobiti še tako redek elektronski del, je inovator, slikar in zadnja leta po malem tudi draguljar. Vse skupaj se je začelo pred več kot desetimi leti, ko je ženi za veliko noč podaril malo drugače okrašen pirh. Pobarval ga je s flomastri in posul s svetlečimi plastičnimi kamenčki.
-
Sopranistka in prvakinja ljubljanske Opere Milena Morača ter dramski igralec in prvak ljubljanske Drame Jurij Souček delita usoda mnogih upokojencev, ki tradicionalno nimajo prav nobenega časa, saj oba še vedno veliko delata. Milena pravkar poje Rozalindo v Netopirju Johanna Straussa ml., Jurij posoja glas sto desetim živalim ob sinhroniziranju risanke na slovenski televiziji. Zakonca se ne ozirata nazaj, ne razmišljata prav veliko o prestižnih nagradah, ki sta jih prejela za svoje dolgoletno delo.
Živa dediščina treh rodov družine Cvitkovič
Skozi čarobno belokranjsko krajino ob Kolpi ena od poti vodi v Adlešiče; do kraja, ki ga lahko poimenujemo tudi center varovanja in ohranjanja kulturne dediščine Bele krajine. Zasluge za to gredo Božu Račiču (1887- 1980), ki ga je poklic učitelja za nekaj let pripeljal v Adlešiče, kjer ga je prevzelo tamkajšnje ljudsko izročilo in poskrbel je za to, da bi se ohranja tudi za prihodnje rodove. Med tesnimi prijatelji Boža Račiča je bila tudi družina Cvitkovič, ki je nadaljevala z njegovim delom, potem ko se je preselil v Ljubljano.
Skromnost, plemeniti dar mladosti
Življenje Valčke Gnus je vseskozi povezano s kulturo in kulturnim ustvarjanjem. Pri svojih skoraj 91 letih še vedno vodi pevski zbor sekcije ročnih del Jelke v Grižah in je bržčas ena najstarejših, če ne kar najstarejša dirigentka v Sloveniji. Ob tem pa izžareva izjemno življenjsko energijo kot le malokdo. Življenjsko popotovanje Valčke se začenja leta 1923 v vasi Škarnice v župniji Dobje pri Planini v družini Lipovšek. »Otroška leta sem preživljala kot vsi otroci.
