S Titanikom, ki je potonil na svoji krstni plovbi iz Southamptona v New York v aprilu leta 1912, je povezanih veliko zgodb, manj pa je znanega, da v ozadju tiči človeški napuh in nezdrava tekmovalnost. To so poudarki iz knjige, ki jo je takoj po tragediji izdal naš rojak Bert Lakner. Kot novinar v New Yorku je čutil dolžnost, da slovenskim izseljencem v ZDA, ki angleščine še niso obvladali, v domačem jeziku pojasni katastrofo, o kateri je pisal in govoril ves svet.

Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet … ta večno lepa popevka nas spomni na »romantične« čase, ko smo se še množično prevažali z vlaki. Po slovenskih tleh je vlak prvič zapeljal 2. julija 1846 po progi od Gradca do Celja; pomemben mejnik pa je bila južna železnica, po kateri je med Dunajem in Trstom že leta 1857 dvakrat na teden vozil brzovlak. Med zaposlenimi na železnicah je od vsega začetka vladala tesna povezanost, tovarištvo v najbolj plemenitem pomenu besede in iskrena pripadnost.

Da je ne bi preveč iskala, me je Alenka Zavodnik Kristan počakala kar pred hišo v Dragomerju, in to v taborniškem kroju z rutico. Ima ga že od leta 1952, ko je vstopila v taborniške vrste, in ga še vedno nosi. Največkrat, ko gre na tabor, oblekla pa ga je pogosto tudi takrat, ko je kot inženirka gozdarstva hodila po terenu. Leta se mu nič ne poznajo, na njem pa ima izvezeno svoje taborniško ime: Črna skvo. »Takrat sem imela še dolge črne lase, spletene v kite,« mi pove. Mladi taborniki pa jo najraje kličejo kar »babi Lenka«.

Lidija Pratnemer iz Slovenskih Konjic že vse življenje spreminja na bolje svet okoli sebe. Velik del svoje energije je osredotočila v pomoč ljudem, ki jih življenje skuša zriniti na obrobje. Kljub vsem priznanjem, ki jih je dobila za svoje delo, pa je še vedno prepričana, da v resnici lahko človek spremeni le samega sebe. »Kako bogati bi bili ljudje, če bi bilo med nami več skromnosti in hvaležnosti,« ugotavlja, srečna in hvaležna, ker so jo starši naučili delati. »Da le lahko delaš, da le lahko hodiš...

Čeprav je že kar nekaj let ni več na televizijskih ekranih, marsikdo še danes prepozna Melanijo Šter. Zanimivo je opazovati obiskovalce Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki ob stojnici Vzajemnosti, na kateri že nekaj let sodeluje, brskajo po spominu in se v mislih sprašujejo, od kje neki poznajo ta nasmeh … Dobrih deset let je pozdravljala gledalce pred malimi ekrani, hkrati pa je sodelovala pri oblikovanju radijskega ekonomsko-propagandnega programa. A ljubši od televizijske kamere ji je bil radijski mikrofon.

Grad Bogenšperk je pomemben slovenski kulturni spomenik. Leta 1672 ga je kupil Janez Vajkard Valvasor in v njem uredil bogato knjižnico, grafično zbirko in delavnico za bakroreze. V gradu je nastajalo gradivo za znamenito delo Slava vojvodine Kranjske in za druge knjige. Poslopje, pozidano nad Šmartnim pri Litiji, je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1533. Zdajšnjo podobo je dobilo v 17. stoletju. Dvajset let (1672-1692) je bil njegov lastnik prvi kranjski polihistor baron Janez Vajkard Valvasor.

Slavko Avsenik je legenda, hkrati pa človek, ki je izredno prijazen, blag in skromen. Statistika govori o samih superlativih - od njegove Golice, ki je največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu, do tega, da je na olimpijskem stadionu v Berlinu igral pred 90 tisoč ljudmi. Avsenikova glasba je živa, imajo jo radi tudi mlajši. Vnuk Sašo pa nadaljuje Slavkovo pot. Ob 84. rojstnem dnevu in 60-letnici kariere so Slavku Avseniku v domači občini postavili spomenik – gorenjsko »marelo« in harmoniko.

Novomeščana dr. Janeza Gabrijelčiča poznajo njegovi prijatelji kot »največjega romantika med ekonomisti«, saj je po duši humanist, občudovalec umetnosti in tudi odličen pianist. Že desetletja veliko svojega časa in znanja namenja univerzalni odličnosti kot viziji in cilju naše družbe. S somišljeniki je udejanil mednarodni Forum odličnosti in mojstrstva Otočec, ki poteka že 25 let, na prelomu tisočletja pa Rastočo knjigo, ki ji je dodal še Abecedo mojstrstva in odličnosti.

Tako so pevke  skupine CINTARE  poimenovale jubilejni koncert, s katerim so novembra lani proslavile deseto obletnico svojega obstoja in na katerega so povabile istrsko glasbeno skupino Vruja. Ime Cintare je simbolično in je vzeto po ljudskem imenu za zdravilno tavžentrožo. Tako kot se sporočilo o njeni zdravilni moči prenaša iz roda v rod, tako se tudi izročilo ljudske pesmi prenaša naprej in pomaga krepiti narodno zavest ter ljudem zdravi dušo in telo. Skupina pogosto dobrodelno nastopa za bolnike in starejše občane v javnih zavodih.