Ob 140. letnici rojstva znanega in tudi v svetu cenjenega arhitekta Jožeta Plečnika je bila leta 2012 v javnosti prvič predstavljena čajna mešanica zdravilnih zelišč, ki jih je arhitekt užival četrt stoletja.

Plečnikova gospodinja Urška Luzar, doma je bila iz Šentjerneja, je za arhitekta Jožeta Plečnika skrbela od leta 1932, ko se je iz Prage vrnil v Ljubljano, pa do njegove smrti leta 1957. Urška je bila zelo mila ženska in je kot Plečnikova gospodinja živela v senci velikega mojstra. Tiho in nevsiljivo je skrbela, da so se Plečnik in vsi, ki so prihajali v njegov dom, počutili domače in prijetno. Pri Plečniku so se srečevali bližnji sosed, župnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, umetnostni zgodovinar dr. Franc Stele, ravnatelj mestnega gradbenega odbora inž. Matko Prelovšek in drugi. Urška jim je pripravljala čaj iz izbranih zdravilnih zelišč, ki so jih pridelovali doma na vrtu.

V družbi, ki je vse bolj naravnana v tekmovanje, konkurenco, na več, hitreje, še več …, bolj kot kadarkoli doslej potrebujemo oporo v ljudeh, ki so nam blizu. Družina ima v tudi v sodobni družbi pomembno in veliko vlogo, še posebej taka, v kateri skupaj živijo različne generacije. Res pa se moramo skupnega življenja naučiti na novo. Sočutje, pomoč, solidarnost, spoštovanje – na tem mora temeljiti odnos med nami, pravi Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja, doktorica znanosti, profesorica na fakulteti za socialno delo ljubljanske univerze in družinska terapevtka. Veliko lahko naredimo na osebni, človeški ravni, sami med seboj, a nujen je tudi družbeni dogovor o spoštovanju starosti.

Janez Gorjanc, ki zadnja leta živi v okolici Tržiča, ima od nekdaj rad šport in gibanje. Pravzaprav je bil sprva vrhunski športnik, saj se je leta 1972 udeležil olimpijade v Saporu na Japonskem, kjer je tekmoval v nordijski kombinaciji (tek na smučeh na 15 kilometrov in skoki na 120-metrski skakalnici). Zasedel je 32. mesto. Čez dve leti je tekmoval v isti disciplini še na svetovnem prvenstvu v Falunu na Švedskem in bil sedemindvajseti.  

Potem se je njegova tekmovalna kariera sklenila, končal je visoko šolo za telesno kulturo in bil nekaj let trener v kranjskem Športnem društvu Triglav, več kot dvajset let pa organizator rekreacije v kranjski Savi, dokler je bila še v slovenski lasti. Vsak prosti trenutek so zaposleni hodili v hribe, kolesarili, tekli na smučeh in tudi telovadili. »Že Platon je vedel, da je zdrav duh le v zdravem telesu.« Vmes se je naš sogovornik poročil in ima sina Saša. V posebno veselje mu je vnuk Lenart, ki ima dve leti.

Delo medicinske sestre je ustvarjalno in zahteva vsega človeka z veliko znanja, s srcem in dušo, nudi pa tudi veliko zadovoljstva. V svojem dolgem delovnem obdobju je Vera Grbec spoznala veliko izrednih ljudi; kot pravi, se je od njih veliko naučila, hkrati pa tudi sama pustila pečat v stroki in na ljudeh.

Vera Grbec, medicinska sestra in diplomirana organizatorka dela v zdravstvu je prva tri leta živela v Borovnici. Njen oče je bil železniški čuvaj, zato se je družina preselila v Kočevje, kjer jih je doletela druga svetovna vojna. Kot pove: »je bila vojna zelo pomemben mejnik v mojem življenju, čeprav sem bila zelo mlada. Dogodki in razmišljanja o dobrem in zlem so mi ostali vse življenje.« Odločitev, da bo medicinska sestra, je sprejela v zadnjem letniku gimnazije.

Celjan Vinko Tajnšek je z gledališčem povezan že od mladih let. Že kot frizer se je vključil v ljubiteljsko igralsko skupino, se nato izpopolnil za maskerja in to delo je opravljal še dolgo potem, ko je že užival zasluženi pokoj. Vse do svojega 80. leta se je z veseljem odzival vabilom za sodelovanje z ljubiteljskimi gledališčih, dokler se avgusta letos ni dokončno poslovil od svojega ljubega dela.

V treh gledališčih je maskiral in friziral razne like: zgodovinske, karakterne, moderne in pravljične. »Učil sem se za frizerja in v salonu smo, kadar ni bilo strank, izdelovali lasulje, brade in brke. Leta 1947 sem odšel v poklicno gledališče v Zagreb, nato sem se vrnil v Slovenijo in se zaposlil v mariborskem gledališču, leta 1952 pa me je pot zanesla v celjsko gledališče, kjer sem ostal dvajset let. Maskiral sem igralce in izdeloval lasulje za različne karakterje - od zgodovinskih, komičnih, etničnih do fantazijskih likov, izdeloval...

Le kdo na trebanjskem koncu ne pozna Majde Ivanov? Odločna in energična gospa, ki sta jo že kmalu začeli zanimati pravo in tudi politika, je prehodila zanimivo poklicno pot. Preden se je leta 2008 upokojila, je bila direktorica trebanjskega doma starejših občanov, ki ga je postavila na noge in je še med najuspešnejšimi v državi.

Gospa Majda v pokoju ne miruje, vedno pa najde čas tudi za branje časopisov in revij, med njimi pa ima posebno mesto Vzajemnost, ki jo je spremljala že na delovnem mestu, ob upokojitvi pa se je nanjo naročila. Prebere skoraj vso, najprej je na vrsti aktualna tema, pa nasveti strokovnjakov, zanimajo jo tudi zgodovinski prispevki in društveno dogajanje. Teme, ki jih je spremljala že službeno, jo zanimajo še vedno. Pa tudi ljudje se še z različnimi vprašanji obračajo nanjo.

Zgodbo o Kennedyju lahko začnemo z oktobrom 1962. V tem času so Američani fotografirali ozemlje Kube, ki ji je od leta 1959 vladal Fidel Castro. Odkrili so rakete, ki so jih Kubanci uvozili iz Sovjetske zveze. Ameriška administracija je na podlagi različnih virov domnevala, da bi lahko Sovjeti kmalu napadli glavna ameriška mesta. Kennedy je po dolgih pogajanjih zavrnil zahtevo vojske, da izvedejo letalski napad na Kubo.

To bi bila velika katastrofa, še večja pa bi seveda bila, če bi Sovjeti z raketami napadli Ameriko, ki bi v tem primeru zagotovo odgovorila na napad s svojimi raketami. Kennedy je z napadalnostjo in zadržanostjo, potem ko sta bili velesili dva tedna na robu vojne, dosegel sporazum z voditeljem Sovjetske zveze Nikito Hruščovom, da je umaknil rakete s Kube, Američani pa so umaknili svoje rakete iz Turčije. O tem lahko beremo tudi v knjigi Kdaj in kako se je zgodilo. Proti revščini in proti vojni John F. Kennedy, 35.

Janez Evangelist Krek je eden tistih pomembnih Slovencev, ki se je vse življenje razdajal za ljudi, zlasti za tiste, ki so slabo živeli. Bil je politik, pisatelj in teolog.

Rodil se je 27. novembra 1865 v Svetem Gregorju, umrl pa je 8. oktobra 1917 v Šentjanžu pri Sevnici. Po študiju bogoslovja je v Ljubljani postal stolni vikar, na bogoslovju pa je med drugim predaval filozofijo in teologijo. Bil je tudi deželni poslanec. Poleg tega je pisal pesmi, novele, povesti in dramska besedila. Med Slovenci pa je najbolj znan kot pobudnik Majniške deklaracije, kot krščanski socialist in ustanovitelj več ustanov, ki so delavcem in kmetom pomagale, da so bolje gospodarili in laže živeli.

Gospa Verena Tepeš pravi, da ima pri svojih sedeminsedemdesetih smučarskih skokov že čez glavo, a vseeno ne zamudi nobenega prenosa. Dobrih štirideset let že živi s tem športom, saj sta bila oba njena sinova skakalca, Miran pa je že od 15. leta tekmoval v članski konkurenci, pri šestnajstih letih je bil uspešen na državnem prvenstvu, nato že v svetovnem pokalu. S tem pa nadaljujejo tudi vsi trije Miranovi otroci – Jurij in Anja imata za seboj že veliko uspehov, skače pa tudi najmlajši Jon.

Konec avgusta je na brniškem letališču iz Adriinega letala izstopil vitalendevetdesetletnik. Za upokojenega letalskega inženirja Larrya Horna iz Tennesseeja v ZDA je bil to že drugi obisk pri nas. Tudi prvič je prispel z letalom; pred skoraj sedemdesetimi leti je namreč s hudo poškodovanim bombnikom pristal na partizanskem letališču v Beli Krajini.

Larry Horn je na kratke počitnice v Sloveniji prispel v družbi dveh sinov. Ob prvem obisku za turistične oglede nekako ni bilo časa, zato se je zdaj želel bolj posvetiti našim naravnim in drugim znamenitostim. Tudi dežju se niso pustili motiti in vsak dan so raziskovali Slovenijo. Včasih jih je zaneslo tudi malce naokoli; Larryjev sin David, ki mu je bila naložena skrb za navigacijo, je na enem od izletov spregledal ustrezen izvoz, tako da so do prelaza Vršič in naprej v dolino Soče prišli po ˝bližnjici˝ skozi Beljak in Trbiž.