Vinska hiša Vino Kupljen stoji sredi idilične pokrajine Jeruzalemsko-Svetinjskih goric. Začetki tradicionalnega družinskega vinogradniškega posestva segajo v leto 1836. Jože Kupljen je med prvimi profesionalnimi vinarji pri nas že leta 1976 stekleničil in etiketiral svoja vina v buteljke. Njegova vina so prejela najvišja priznanja na mnogih domačih in tujih ocenjevanjih, predvsem na najprestižnejšem Decanterju v Londonu in največjem AWC na Dunaju.

»V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile razmere za mlade podobno brezperspektivne kot so danes. Zato mi je oče svetoval, naj grem v tujino in tam skušam doseči svoje cilje,« pripoveduje 67-letni Jože Kupljen. Izhaja iz meščanske družine v Ljutomeru; starša sta bila mojstra svojih poklicev - mama šivilja, oče pa krznar. Sam pa je odraščal tudi ob obdelovanju vinogradov. Njihovo vinogradniško družinsko posestvo ima korenine že v letu 1836, zato ne preseneča, da je Jože želel študirati vinarstvo in postati vrhunski...

Minuli mesec je minilo 63 let od prvega svetovnega padalskega prvenstva. Le malokdo se še  spomni, da je bilo prvenstvo pri nas, na športnem letališču v Lescah. Zato bi lahko rekli, da se je tudi zgodovina svetovnega padalskega športa začela pisati na Gorenjskem. V Lescah je bilo potem tudi deseto svetovno padalsko prvenstvo.

Branko Hrast, ki mu je bilo padalstvo položeno v zibelko, saj je po rodu Lesčan in je odraščal skoraj dobesedno na športnem  letališču, razmišlja, da bi napisal knjigo o zgodovini našega padalstva. A kaj, ko ga od peresa venomer prežene pogled v modrino neba, tako da  si raje  oprta padalo ter  se z letalom povzpne pod oblake... Na začetku petdesetih let so bile Lesce center slovenskega in tudi jugoslovanskega padalskega športa. Vojaški del padalstva nekdanje skupne države je bil doma predvsem v Nišu in Vršcu v Srbiji.

»Mozirje sega od Celin do Soteske na levem in desnem bregu Savinje. Proti jugu poteka meja nekdanje (združene) občine med mozirskimi in braslovškimi Dobrovljami, na zahodu meji Križnik, na severu se dotika vrha Goličke planine (Golte), proti severovzhodu in vzhodu pa ga zamejujejo naselja Florjan, Skorno in Slatina,« je začel pripoved o največjem kraju v Zgornji Savinjski dolini, ležečem ob zahodnem robu Mozirske kotlinice, 93 – letni publicist Aleksander Videčnik, ki se je potem, ko se je leta 1977 kot direktor Celjske mestne hranilnice upokojil, preselil v Mozirje ter se zagnano vključil v kulturno življenje tega kraja in Zgornje Savinjske doline.

Med drugo svetovno vojno naj bi bilo po nepopolnih podatkih staršem odvzetih in izseljenih iz Slovenije kakih 20.000 otrok. Večinoma so bili to otroci staršev, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Sicer pa je bilo v času od oktobra 1941 do julija 1942 samo v Nemčijo izgnanih najmanj 36.000 Slovencev.

Stane Terčak je v svoji knjigi Ukradeni otroci zapisal: »Na levi strani ob glavnem vhodu nekdanje deške okoliške šole v Celju je vzidana rdeča marmornata plošča, ki mimoidočim govori o enem največjih zločinov, ki jih je storil okupator na Spodnjem Štajerskem. Napis na plošči, ki ga je vzidal v šolsko stavbo občinski zbor Zveze borcev NOB v Celju na dan borca, 4. julija 1957, piše: Tu je bil v letih 1941 – 1945 kraj trpljenja slovenskega ljudstva, od tod je okupator pošiljal družine v taborišča smrti in tu je materam iztrgal na...

Upokojena učiteljica biologije Sonja Zalar Bizjak z Vrhnike je že od otroštva velika ljubiteljica narave. Kot biologinja, raziskovalna popotnica, fotografinja in planinska vodnica je v naravi vedno našla sprostitev in nove izzive. Prav zato se je po upokojitvi pridružila vrhniškim pohodnikom, ki jih druži ljubezen do hoje po Sloveniji.

»Za pohodništvo je bilo v našem društvu vedno veliko zanimanja, zato smo leta 2008 ustanovili novo pohodniško skupino. Vodenje te skupine sem prevzela z velikim zadovoljstvom, hkrati pa sem bila vesela, da lahko svoje znanje biologije, geografije in etnografije posredujem pohodnikom. Zdelo se mi je, kot da bi spet imela svoj razred, kajti v srcu sem še vedno pedagoginja,« pravi.

Jelica Jugovec Murnik, oseminosemdesetletna gospa srebrnosivih las že peto leto živi v enem od domov starejših občanov v Ljubljani. Obiskovalcem z veseljem razkrije svojo pestro življenjsko zgodbo.

Rojena je bila v Trbovljah, saj so bili njeni predniki knapi. Kasneje se je s starši preselila na Bled, od tam pa v Ljubljano, kjer so vzeli v zakup staro gostilno. Ko so leta 1941 Ljubljano okupirali Italijani, je obiskovala tedanji šesti razred uršulinske gimnazije (današnje Šubičeve). Na pobudo sošolke Mirjane se je že takoj na začetku vojne skupaj s sestro Binco pridružila Osvobodilni fronti. Ker nista hoteli pozdravljati s fašističnim pozdravom in sta pisali o slovenski zgodovini, so ju izključili iz gimnazije.

Priimek Vodeb je zaščitni znak za čevljarsko obrt, za katero pa se mladi, žal, odločajo le poredko. V Ljubljani pa je bilo nekoč na obeh straneh Ljubljanice veliko čevljarjev, a zdaj so tam le še Vodebovi. Oče Ivan se je na to lokacijo preselil leta 1973; kot samostojni obrtnik pa je leta 1966 začel na Gornjem trgu. Njegovo obrt je prevzel sin Vladimir, ki tudi že ima naslednika. »Prvi par čevljev sem si naredil že kot vajenec,«se spominja Vladimir Vodeb.

To je življenjsko prepričanje, ki ga rad pove in ki ga tudi dosledno živi Janez Leskošek, ki ga kličejo Janko. Vse do svojega 76. leta je imel veljavno letalsko licenco in še lani, pri štiriinosemdesetih je v Bovcu letel z jadralnim letalom – s spremljevalcem, seveda. Rodil se je leta 1929 na Ponikvi pri Celju v kmečki družini kot najstarejši sin. Kljub očetovi želji, da bi ostal doma, je prepustil kmetijo mlajši sestri, sam pa si je pri sedemnajstih letih v Celju poiskal mesto za vajenca.