Že veliko desetletij v Lučah ob Savinji ni bilo kulturne prireditve, na kateri s svojimi citrami ne bi nastopil Tonček Mlačnik iz Luč, po domače »Gričarjo Tončk«. Prvo pesem je napisal že z desetimi leti. Njegovo nadarjenost je opazil takratni šolski upravitelj na osnovni šoli v Lučah Ludvik Mašat. Da bi se lahko vključil v glasbeno šolanje, je moral Tonček končati nižjo gimnazijo, a ko je okusil mestni vrvež Ljubljane, kjer je začel študirati glasbo, je po pol leta pograbil svojo skromno šolsko torbico in se vrnil v domače kraje pod Raduho...

Zlatka Kos že vrsto let kot prostovoljka Zveze prijateljev mladine Maribor z otroki odhaja na letovanja. Tako bo preživela tudi letošnje poletje – v vlogi vzgojiteljice, nenehno na voljo otrokom. Pravi, da ji druženje z otroki daje energijo in da se od njih tudi veliko nauči. Na uradu RS za mladino je poleg drugega odgovornega dela kot nacionalna koordinatorka za Slovenijo Centra Sever-Jug v Svetu Evrope sodelovala pri različnih projektih, predvsem na področju revščine in vključevanja izključenih mladih.

Lepo je, da je med popularnimi Slovenci, kamor praviloma uvrščamo zlasti pevce, igralce in športnike, tudi pesnica, saj njene pesmi, v katerih se kaže kot topla in odprta osebnost, že dolga leta radi prebiramo. Zato so ji pred leti namenili laskavi naslov Slovenka leta. Je tudi častna občanka Polzele, saj se tu blizu rodila, pa Škofje Loke, od koder se je odselila šele pred nedavnim. Prejela je več literarnih nagrad, med drugim zlato značko za prispevek k bralni kulturi slovenske mladine, Prešernovo nagrado Gorenjske za literaturo, Groharjevo...

Jezikoslovec in zbiralec narodnih pesmi dr. Karel Štrekelj je bila član več akademij znanosti in umetnosti. V slovensko narodno zavest pa se je zapisal predvsem zavoljo narodnih pesmi. Štrekelj se je rodil 24. februarja 1859 v Komnu pri Gorjanskem, umrl pa je 7. julija 1912 v Gradcu. Leta 1884 je na Dunaju doktoriral iz slavistike in klasične filologije ter primerjalnega jezikoslovja. Med drugim je bil docent na dunajski univerzi ter izredni, nato pa redni profesor v Gradcu.

V zgodovini vojskovanja je bila prva svetovna vojna nekakšna prelomnica, kajti tegobe in posledice, ki so jih v dotedanjih vojnih spopadih po večini prestajali zgolj vojaki na bojnih poljih, so prvič prizadele tudi civilno prebivalstvo. Vojno, v kateri so prvič množično trpeli tudi civilisti, je sprožil sarajevski atentat, ko sta bila na srbski vidovdan, 28. junija 1914 ubita avstro- ogrski prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga Sofija Hohenberg.

Marija Ivančič, narodno zavedna in svobodomiselna žena se je rodila 12. junija 1890 v Petrincih. V času med obema vojnama je na majhni kmetiji preživljala devetero otrok, svojih in otrok iz moževega prvega zakona. Med drugo svetovno vojno je izgubila kar štiri sinove. Marija je že maja 1941 postala aktivistka OF in sodelavka prvih partizanov, ki so se združili v ribniško četo, ki se je zadrževala v gozdovih Travne gore. Osvobodilni fronti so se pridružili tudi sinovi Ivan, rojen leta 1919, in Ciril, po poklicu mizar, ki se je rodil leta...

Rokovnjaške tolpe so živele in se ravnale po svojih, posebnih zakonih in navadah. V to razbojniško življenje pa niso bili vključeni le moški, pač pa tudi ženske. Nekatere so bile njihove priležnice in niso poznale ne sramu ne kesanja, po pripovedovanju naj bi bile v veliko pohujšanje povsod, kamorkoli so prišle. Poleg tega so kradle in ropale, pa tudi detomore so pogosto zagrešile, obstajajo pa tudi tožbe o zanemarjenih in v divjih zakonih spočetih rokovnjaških otrocih v okolici Ljubljane.