Marija Ivančič, narodno zavedna in svobodomiselna žena se je rodila 12. junija 1890 v Petrincih. V času med obema vojnama je na majhni kmetiji preživljala devetero otrok, svojih in otrok iz moževega prvega zakona. Med drugo svetovno vojno je izgubila kar štiri sinove. Marija je že maja 1941 postala aktivistka OF in sodelavka prvih partizanov, ki so se združili v ribniško četo, ki se je zadrževala v gozdovih Travne gore. Osvobodilni fronti so se pridružili tudi sinovi Ivan, rojen leta 1919, in Ciril, po poklicu mizar, ki se je rodil leta...

Rokovnjaške tolpe so živele in se ravnale po svojih, posebnih zakonih in navadah. V to razbojniško življenje pa niso bili vključeni le moški, pač pa tudi ženske. Nekatere so bile njihove priležnice in niso poznale ne sramu ne kesanja, po pripovedovanju naj bi bile v veliko pohujšanje povsod, kamorkoli so prišle. Poleg tega so kradle in ropale, pa tudi detomore so pogosto zagrešile, obstajajo pa tudi tožbe o zanemarjenih in v divjih zakonih spočetih rokovnjaških otrocih v okolici Ljubljane.

»Vedno sem bila razigrana, vesela in zmeraj nasmejana deklica, čeprav je bilo moje otroštvo zaznamovano s skromnostjo, da ne rečem z revščino,« je povzela Adela Margita Petan. Rojena je bila na Hrvaškem, a v Sloveniji živi že od leta 1970. Pri nas se je poročila in v Ivančni Gorici pognala korenine. Je upokojena učiteljica, ki jo je popolnoma prevzelo predvsem slikarstvo. Potem se spominja: »Čeprav v mladosti nismo vedeli, da jemo zdravo, je bil to čas bio hrane in bio izdelkov.

»Že kot majhna deklica sem si sama naredila punčko iz cunj«, pripoveduje Aleksandra Volk, Ljubljančanka, ki zadnjih dvajset let živi v Domžalah. Preden se je pred triindvajsetimi leti upokojila, je bila bančna uradnica. Ukvarjanju s številkami se je privadila, čeprav to ni bilo delo, kakršnega si je želela. »Imam dve vnukinji in ko sta bili majhni, sem zanju veliko pletla. Kasneje sem ustvarjanje razširila in tako sem nekega dne naredila punčko iz blaga. Potem sem naredila še drugo in tretjo in tako naprej.

Anica Uršič iz Idrije je od številnih čipk, ki jih je ustvarila v 62 letih klekljanja – prvo je naredila pri rosnih šestih letih - obdržala le čipkaste zavese, a so tudi te preveč dragocene, da bi jih imela na oknih kar vsak dan, zato jih hrani v posebni škatli. Na letošnjem čipkarskem festivalu (potekal bo od 20. do 22. junija, že triintridesetič) bo razstavljala okrogel prt s premerom 120 centimetrov. Tako velika čipka je dandanes zelo redka, saj poleg prefinjenega znanja klekljanja zahteva tudi izjemno veliko potrpežljivosti in volje.

Leta 14 ali 15 se Emona postavlja z veliko novogradnjo in nanjo namestijo marmorni cesarski napis: Pokojni cesar Avgust in posinovljenec ter naslednik Tiberij sta finančno omogočila pomembno gradnjo v mestu. Tako se je začelo to, kar bomo letos in drugo leto praznovali z mnogimi dogodki, razstavami, knjigami, filmi. Povsod bodo pripravili vodstva po razstavah in tematske dneve odprtih vrat ter mobilne aplikacije. Rimljani, ki so pred 2000 leti zgradili Emono, rimsko predhodnico zdajšnje Ljubljane, so mesto razumeli kot temeljni element...

»Podpisi, ki jih vidimo na prednji in naslovni strani dvoslikovne razglednice Uršlje gore iz leta 1911, skoraj zagotovo pripadajo mojemu staremu očetu Jožefu Plešivčniku ter njunima otrokoma oziroma mojemu stricu Ivanu (Hanziju) in moji teti Mariji (Mici), ki so tedaj živeli v Dobji vasi. Plešivški dvor, mogočno domovanje našega rodu na južnem pobočju Plešivca oziroma današnje Uršlje gore na nadmorski višini 990 metrov, ki ga prikazuje desna fotografija, je zaradi prezadolženosti zadnjega tu živečega prednika Martina Plešivčnika celovška banka...

Skozi stoletja in tisočletja zemlja prekrije ostaline starih civilizacij in napoči čas pozabe, zatem pa pride obdobje odkritij. V muzejskih vitrinah videvamo idole, prsteno posodo, orodje, orožje in nakit iz bronaste in železne dobe, v mislih pa potujemo nazaj skozi čas v daljno preteklost. Tokrat se bomo ustavili ob ostalinah antične vile v Simonovem zalivu pri Izoli. Na polotoku južno od izolske marine, v Simonovem zalivu, so arheologi odkrili ostanke rimske obmorske vile.

»Pred sto leti, ko je nastala tale dvodelna razglednica, je bila Rečica ob Savinji veliko pomembnejši kraj kot danes in ena največjih občin v Zgornji Savinjski dolini. K temu so največ prispevali kmetijstvo, gozdarstvo z lesno predelavo in splavarstvo. Narodno zavedni domačini so leta 1899 ustanovili tudi kmetijsko društvo z zadrugo in kmalu zatem še hranilnico in posojilnico, katerih člani so bili kmetje od Mozirja do Solčave. Tako so se uprli vaškim mogotcem in bogatim meščanom, ki so po oderuških obrestih posojali denar kmetijam, ki so se...

V Veržeju je spominska soba posvečena Slavku Ostercu, pomembnemu slovenskemu skladatelju in glasbenemu pedagogu, ki je na Slovenskem uvedel nov glasbeni stil. Na ljubljanskem konservatoriju se je uveljavil kot profesor za kompozicijo, ima pa tudi pomembne zasluge za priključitev Prekmurja k matičnemu narodu po prvi svetovni vojni.

Ob ogledu dokumentov, fotografij in notnih zapisov, razstavljanih v Osterčevi zbirki, se obiskovalcu odstira pestra in zanimiva skladateljeva življenjska pot.Stajnkov Lujzek, kot so rojaki v Veržeju poimenovali Slavka Osterca, je obiskoval realko v Ljutomeru, nato učiteljišče v Mariboru. Maturiral je v zgodovinsko pomembnem letu 1914, torej tik pred začetkom prve svetovne vojne. Po kratkem učiteljevanju v Sevnici je Osterca posrkala vase prva svetovna vojna. Od leta 1915 je doživljal kruto usodo avstrijskega vojaka in častnika.