-
V parku Tivoli bo dva dni potekal 1. Ljubljanski festival športa, na katerem bodo obiskovalci lahko na enem mestu spoznali različne športne panoge (40 športov), se udeležili vodenih vadb ter se preizkusili v različnih izzivih in 11 tekmovanjih. Poskrbljeno bo tudi za odlično kulinariko, ne bo pa ponudbe alkoholnih pijač, saj sta šport in alkohol nezdružljiva. Dogajanje bo v soboto zvečer sklenil koncert Magnifica.
Danes dopoldne bodo učenke in učenci ljubljanskih osnovnih šol spoznavali različne športe in se preizkusili med seboj. Ob 11. uri jih bo obiskal tudi župan Zoran Janković. Popoldne se bodo začele Športne igre zaposlenih, na katerih se bodo pomerile ekipe sodelavcev iz podjetij in drugih organizacij.
-
Ob mednarodnem dnevu pismenosti, 8. septembru, se tradicionalno začenja tudi Nacionalni mesec skupnega branja. Do 8. oktobra se bo tako zvrstilo več projektov in dogodkov za spodbujanje branja in bralne pismenosti vseh generacij.
Med drugim bodo 17. septembra, na dan zlatih knjig, društvo Bralna značka ter društva in zveze prijateljev mladine obeležili začetek bralne sezone v vrtcih, šolah, knjižnicah z bralnim maratonom, v Tednu otroka pa bodo prvošolcem v Sloveniji in v zamejstvu že tradicionalno razdelili slikanice.
Ni bil rak. Življenje je bilo!
Pionirka psihoonkologije pri nas, nevropsihiatrinja prim. Marija Vegelj Pirc, dr. med., je pred kratkim predstavila novo knjigo Nešteto razlogov za življenje, v kateri opiše razvoj psihoonkologije v Sloveniji, nastanek in delovanje Društva onkoloških bolnikov Slovenije, saj je bila njegova dolgoletna predsednica, Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna, poti razvoja in sodelovanja s številnimi ljudmi s teh področij delovanja doma in v tujini.
Zaradi dolgoletne in uspešne poklicne kariere vas moram vprašati, ali izhajate iz zdravniške družine, saj je znano, da številne uspešne medicinsko-zdravniške zgodbe po svetu in pri nas prehajajo iz roda v rod.
-
Aktualno
Modri ljudje že od nekdaj vedo, da je življenje nekaj vredno, dokler nam zagotavlja vsaj minimalno kakovost bivanja. Ko se sprevrže v eno samo boleče in neznosno trpljenje, to ni več človeka vredno življenje. V tem primeru je lahko dostojna, neboleča in hitra smrt rešitev.
Zato se je za evtanazijo v Švici marca letos odločila učiteljica Alenka Čurin Janžekovič iz Zagorja v občini Sveti Tomaž, na obrobju Slovenskih goric, čeprav je zelo rada živela. A ko ji je življenje postalo ena sama muka, ga je sklenila končati. Že od rojstva je imela zelo redko in neozdravljivo bolezen (Morquijev sindrom), ki povzroča razpadanje kosti. Pri petnajstih je zato nehala rasti, njeni notranji organi pa ne, kar je bil njen največji in zelo boleč problem, ki ga ni odpravila nobena paliativa. Ni čudno, da je bila leta 2019 med prvimi, ki so podpisali peticijo za pravno ureditev pomoči pri končanju življenja.
Spremljanje umirajočih – sodobni hospic
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Paliativna zdravstvena oskrba bolnika je sodoben odgovor humane pomoči človeku, ki mu z zdravstvenimi storitvami ni več mogoče povrniti zdravja; z njo zdravstvo poskrbi, da človeka ne boli. V sistemu dolgotrajne oskrbe pa sta se v preteklih desetletjih razvila znanje in uspešna praksa za spremljanje umirajočih. To je hospic, ki poskrbi, da ima človek, ki se mu življenje izteka, zagotovljene telesne, duševne in socialne potrebe – on na način, da je primeren za čas, ko se poslavlja od svojega življenja, njegovim najbližjim pa olajša zaključevanje skupne življenjske poti. Hospic je civilna veja paliativne oskrbe.
Visoka šola pravičnosti in strpnosti
MOJ POGLED
Žalostna era! Lažje razgradimo atom kot predsodke. Albert Einstein
O pravičnosti bi lahko pisali in modrovali. Vsak jo lahko vidi povsem drugače. Kar je za nekoga pravično, je morda za drugega zelo krivično. Vzemimo primer izreka primerne kazni za umor. Vsi smo enotnega mnenja, da mora biti za dokazano dejanje izrečena pravična kazen. A kakšna naj bo?
Nekateri menijo, da bi si storilci zaslužili vsaj dosmrtno, drugim bi zadoščal izrek dvajsetletne, tretjim bi bila povsem primerna desetletna ali celo krajša zaporna kazen, saj predolge ne spremenijo ničesar. Mrtvega namreč ne morejo obuditi v življenje. Kje je torej pravičnost? Ni ene in zveličavne, čeprav vsi nanjo dnevno prisegamo.
-
Aktualno /Etika starosti
Vsa obdobja življenja imajo svoj smisel in odgovornosti. Povezujejo jih družbene in etične norme, njihovo spoštovanje opredeljuje tudi naše dostojanstvo in ugled. Starejše pa izpopolnjujejo še izkušnje časa, ki smo ga preživeli, in jih ni mogoče prenesti na mlajše. Pravica vsake generacije, tudi naše, je, da v izzivih življenja z vzponi in padci pridobiva izkušnje in išče rešitve.
Starejši smo vsak po svoje preživeli vrsto desetletij, smo v večeru življenja. Kakšni so etični izzivi, ko se prepletajo občutki, da svet ni več, kakršen je bil, ko se spreminja odnos do samega sebe in sveta, ko je vse manj tistih, s katerimi smo ga skupaj oblikovali, in ob zavesti, da je večina časa, ki nam je namenjen, že za nami?
-
Vgradnja dvigal v večstanovanjskih objektih
V poletni številki naše revije je na strani 14 objavljen članek z naslovom Da ne bi ostalo pri obljubah, ki ga je prispevala ga. Anita Žmahar. Med drugim so tudi koristni predlogi razvijanja koncepta domov, za vse življenje prilagojenih staranju v domačem okolju. Kot na primer vgradnja dvigal v večstanovanjskih objektih. Ker nas je dosti, ki v takih zgradbah že dolgo živimo, mislimo, da bi bilo to nujno tudi zakonsko urediti. Do zdaj sta se te problematike dotaknila le Srebrna nit in SuS (Sindikat upokojencev Slovenije).
Na Dunaju z občutkom za starejše
Aktualno
S kolegico iz novinarske skupine Univerze za tretje življenjsko obdobje Ljubljana sva po obisku Dunaja ugotovili, da avstrijska prestolnica zelo dobro in odgovorno skrbi za starejše občane. Tam sva v organizaciji »dunajske pisarne« v Ljubljani, točneje Eurocomm-PR Ljubljana, in v sodelovanju s predstavnico Mednarodnih pisarn mesta Dunaj za Vzhodno Evropo in Balkan obiskali domova za starejše, stanovanjsko skupnost starejših in medgeneracijski center.
Mesto Dunaj namenja precej financ za kakovostno življenje najstarejših meščanov. Med drugim ima posebno zvezo Häuser zum Leben (Hiše za bivanje), ki povezuje trideset delujočih domov v vseh okrajih, razen v prvem in osmem. Meščanom omogočajo bivanje v domu v svojem okraju. Če s svojo pokojnino ne zmorejo plačati stroškov oskrbe in bivanja, razliko plača mesto v okviru Dunajskega socialnega sklada (FSW). Domovi so v urejenih, mirnih, zelenih predelih z dobro prometno povezavo, redno jih prenavljajo. Kljub temu mnogi starejši Dunajčani ne želijo v dom. Njim pa omogočajo raznolike oblike pomoči, podporo in nego v družini, varstvenem centru ter najem in dostavo medicinskih pripomočkov ter bolniških postelj, rolatorjev ipd. Ob delovnih dneh jim dostavljajo sveže kuhano hrano, ki jo pripravljajo brez dodatkov, konzervansov in barvil. Izbirajo lahko med osmimi meniji, tudi sladice, lahko pa naročijo tudi »à la carte«.
-
Za slovenske zmage
Naravna nesreča, ki je prizadela našo državo, se je dotaknila domala vsakega od nas. Odziv je bil zares izjemen. Ljudje smo množično priskočili na pomoč sodržavljanom v stiski. Dejansko je celotna družba združila moči, da bi omilila razdejanje. Pomagajo nam tudi sosednje države in Evropska unija kot celota. Zares, v veliki nesreči nismo ostali sami.
Posebej je pomembno poudariti, kako je uspešno delovala Civilna zaščita. Na dramatične dogodke so se njeni sestavni deli odzivali hitro in usklajeno, čeprav vseh posledic naravne ujme ni bilo mogoče preprečiti. Podrti mostovi, pretrgane cestne povezave in električno omrežje, poplavljena polja in zrušeni domovi … Katastrofa je prizadela večino države. In kako se je odzvala oblast? Težko bi ji očitali, da ni takoj prepoznala razsežnosti tragedije, v okviru možnosti, ki jo država ima, so bile v najkrajšem možnem času vzpostavljene poti za dostavo pomoči. Sodelovali so vsi od gasilcev do vojakov in humanitarnih organizacij. Tudi velika večina medijev se je v tej preizkušnji odzvala ustrezno in državljani smo vedeli, kaj se dogaja »na terenu«.
