ODSTRTE PODOBE – IZLAKE (Medijske toplice)

Ko smo se s Trojan spustili v dolino potoka Orehovice, smo po regionalni cesti, ki je večinoma speljana po njegovem desnem bregu, malo pred središčem Izlak prišli do žalostno propadajočih Medijskih toplic. Primerjava z več kot sto let staro razgledniško podobo zdravilišča in letovišča z jamskim kopališčem in plavalnim bazenom s termalno vodo (s temperaturo od 24 do 26 stopinj Celzija), ki ga je leta 1877 zgradil domačin, podjetnik in graditelj železnic Alojz Prašnikar, je bila naravnost osupljiva.

ODSTRTE PODOBE – KOTLJE

Starejša razgledniška fotografija je bila narejena s hriba nad sedanjo osnovno šolo na vzhodnem koncu gručaste vasi, ki leži sredi hotuljske kotline pod gozdnato Uršljo goro, štiri kilometre jugovzhodno od občinskega središča Ravne na Koroškem. Prikazuje staro jedro naselja okoli barokizirane, v osnovi gotske župnijske cerkve sv. Marjete, od koder se cesta nadaljuje proti približno pol kilometra oddaljenemu zaselku Rimski Vrelec oziroma propadlemu istoimenskemu zdravilišču. Novo središče Kotelj s pošto, trgovino, zadružnim, kulturnim in gasilskim domom, šolo in vrtcem ter gostilnico pa je nastalo nekoliko stran na prostoru nekdanjega sadovnjaka Štalekarjeve kmetije, s katere je doma naš sogovornik 83-letni upokojeni kemijski laborant Filip Merkač - Lipi.

ODSTRTE PODOBE – RAZKRIŽJE

Deloma gručasto in deloma razloženo naselje, katerega ime je po letu 1998 prevzela tudi novoustanovljena občina, leži na južnem obrobju Murskega polja, večinoma v ravnini na desnem bregu spodnjega toka Ščavnice, ki se malo naprej severno od Gibine izliva v Muro. Tu je bilo že v preteklosti pomembno prometno križišče (krajevno ime!), kjer so se križale ceste proti Ljutomeru in Ormožu na slovensko ter proti Murskemu Središču in Čakovcu na hrvaško stran. Obmejna lega kraja je po besedah 70-letnega upokojenega oljarja Marijana Zanjkoviča v marsičem zaznamovala nepopustljiv boj Razkrižanov za življenje znotraj slovenskega narodnega območja in pravico do rabe maternega jezika, ki se je končal šele leta 1994, ko je razkriška župnija naposled prešla pod mariborsko škofijo.

ODSTRTE PODOBE – PTUJSKA GORA

»Tako na obeh izbranih fotografijah kakor na mnogih razglednicah gručastega naselja ob cesti Ptuj—Majšperk, ki leži na najvišjem 352 metrov visokem griču slemena Savinsko, izrazito izstopa mogočna romarska cerkev sv. Marije, ki je bila leta 2010, ob 600. obletnici posvetitve, razglašena za baziliko. K njej že stoletja prihajajo verniki z vseh koncev Slovenije in iz tujine, zato je na velikem tržnem prostoru pod njo pogosto zelo živahno, saj Ptujsko Goro vsako leto obišče približno 60.000 romarjev in izletnikov,« nam je najprej na kratko predstavil svoj rojstni kraj 77–letni Stojan Kerbler, upokojeni univ. dipl. inženir elektrotehnike in mojster umetniške fotografije, med pogovorom v družinski hiši svojih staršev na začetku ptujskogorskega trga.

ODSTRTE PODOBE – SELA NAD PODMELCEM

Ko sva se z upokojencem Elektra Primorske Ljubom Kogojem po dvanajstih kilometrih iz Tolmina čez Ljubinj pripeljala v 630 metrov više ležečo gručasto vasico nad Baško grapo, nam je najprej pojasnil, da so se tu gori, na manjši uravnavi med Jalovnikom (1452 m) na severozahodu in Tlako (911 m) na jugu, ljudje večinoma preživljali z mlečno živinorejo. Tudi na domačiji njegove mame Danice Golja, po domače Pri Jojšču, z današnjo hišno številko 14, kjer so imeli sicer le dve ali tri krave, a so ravno tako kot drugi Seljani okrog leta 1910 sodelovali pri ustanovitvi samostojne predelovalnice mleka, ki je po drugi svetovni vojni postala del Planike, mlekarne v Kobaridu.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Resljeva cesta)

Že kmalu potem, ko je bila leta 1849 zgrajena ljubljanska glavna železniška postaja, so se pojavili predlogi, da bi jo bilo treba čim prej prek Mesarskega oziroma sedanjega Zmajskega mostu prometno povezati s tržnim prostorom pod grajskim hribom. Toda minilo je kar triintrideset let, da se je leta 1882 Kranjska stavbna družba naposled lotila gradnje nove Resljeve ceste in jo naslednje leto tudi končala. Martina Lipnik, upokojena univ. dipl. inž. arh., opozori, da se na objavljenih razgledniških fotografijah, ki sta bili narejeni kakih dvajset let pozneje, lepo vidi, kako so tedaj poskrbeli tudi za ozelenitev nove prometnice. »Še več: regulacijski načrt Ljubljane iz leta 1896 je zahteval, da mora občinski svet pri obravnavi prošenj za zidavo na tem območju varovati tudi vrtove.«

ODSTRTE PODOBE – SENOŽEČE

Gručasto središčno naselje na severovzhodnem robu Krasa ob cesti Razdrto–Koper je bilo nekoč izrazito kmečka vas, kjer so se domačini večinoma ukvarjali z živinorejo in furmanstvom. »Tako sta bila tudi moja prednika, stari oče Jakob in oče Janez, furmana, zato so bili pri hiši vselej po trije konji, od katerih sta bila dva vprežena, eden pa je v hlevu počival,« nas je najprej opozoril na nekdanjo značilnost svojega rojstnega kraja 83-letni upokojeni gledališki igralec, režiser in direktor novogoriškega gledališča Andrej Jelačin, ki se že desetletja zanesenjaško trudi, da bi Senožečam vrnil staro slavo, nekdanje vrednote. Tudi s tankočutno napisano knjigo spominov Vse moje ljubezni (2013), v kateri je obsežen del posvetil prav ljubezni do domače zemlje.

ODSTRTE PODOBE – BESNICA

Razloženo naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži v ozki dolini potoka Besnice, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v reko Ljubljanico. Vas je iz štirinajst kilometrov oddaljene Ljubljane dostopna po cesti, ki je iz Sostrega speljana čez severno pobočje Babne gore (544 m) in skozi zaselek Pečar, v katerem je bila nekoč v eni izmed dveh hiš znana gostilna, v dolino. V njenem dnu so njive in travniki, okoliški hribi pa so porasli z gozdom. Ker na ilovnati zemlji niso bili kaj prida pogoji za kmetovanje, so se po besedah 65-letnega Bojana Jerlaha, upokojenega državnega uslužbenca in raziskovalca lokalne zgodovine, Besničani poleg mesne živinoreje in gozdarstva morali ukvarjati še z marsičim drugim, da so preživeli.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Prešernov trg)

»Tedanji Marijin oziroma današnji Prešernov trg je nastal na križišču cest, ki so s severa, z Gorenjskega in Štajerskega vodile skozi Špitalska vrata čez most čez Ljubljanico v obzidan meščanski in cerkveni srednjeveški del Ljubljane. Pred Špitalskim mostom je na gričku stala majhna Marijina cerkev, ki so jo med obleganjem mesta porušili Turki. Avguštinci so leta 1628 zgradili novo cerkev sv. Martina, ki je leta 1645 pogorela, zato so med leti od 1646 do 1660 postavili zdajšnjo cerkev Marijinega oznanjenja s samostanom, ki jo je cesar Jožef II. leta 1784 izročil frančiškanom. Ti so jo skladno s svojim redom prebarvali v rdečerjavo barvo, ki pa jo je spomeniško varstvo pred desetletji zamenjalo z rožnato,« nas je 81-letni upokojeni redni prof. Marjan Ocvirk, ki je do leta 2013 predaval na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, najprej seznanil z zametki zdajšnjega Prešernovega trga.

 Na nekdanje cvetoče mesto ostajajo le spomini

»Na začetku prejšnjega stoletja, iz katerega sta obe stari razglednici, je imel Gornji Grad veljavo pomembnega cerkvenega in upravnega središča, ki ga je postopoma pridobival z ustanovitvijo benediktinskega samostana v 12. stoletju in ureditvijo letne rezidence ljubljanskih škofov v 15. stoletju. Po prvi svetovni vojni je bil kraj sedež sreza, pristojen za celotno Zgornjo Savinjsko dolino in del Šaleške doline. Leta 1928 je postal mesto, v katerem je bilo med drugo svetovno vojno politično, vojaško in kulturno središče obsežnega osvobojenega ozemlja. Toda po vojni so se političnoupravni organi preselili v Mozirje in naselje v zgornjem delu Zadrečke doline – odmaknjeno od prometnih tokov – je razvojno nazadovalo,« nas je najprej s preteklostjo Gornjega Grada na kratko seznanil 65-letni upokojeni podjetnik Toni Rifelj, ki je bil prvih dvanajst let tudi tukajšnji župan.