ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Dalmatinova ulica)

»Leta 1931 se je naša družina iz Celja preselila v Ljubljano, kjer se je oče Janko Smodiš kot bančni uradnik zaposlil najprej pri Zvezi slovenskih zadrug, tri leta kasneje pa je začel delati v Kmetski posojilnici, ki je imela prostore v zgradbi na vogalu današnje Slovenske ceste in Dalmatinove ulice. To poslovno-stanovanjsko stavbo, v kateri smo v tretjem nadstropju tudi stanovali, so po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha zgradili leta 1906, saj je bilo poslopje prve civilne bolnice na Kranjskem, ki je na tem mestu stala od leta 1786, med potresom leta 1895 tako poškodovano, da so ga morali porušiti,« je začel pripoved o tem delu Ljubljane, kjer je živel do leta 1958, 91-letni Drago Smodiš, upokojeni univ. dipl. inženir kemije, in se kot dober poznavalec mestne preteklosti pomaknil še za približno sto let nazaj, v drugo polovico 17. stoletja.

ODSTRTE PODOBE – BARJE

»Popotnik iz Dolenjske, ki se je namenil v Ljubljano, bo tik pred njo ostrmel nad neskončno ravnino, ki se začne pri Orlah, sega do Krima in ji proti zahodu ni videti konca. Barje – predvsem štradoni Ižanske ceste, Črne vasi, Lip, Hauptmance, Peruzzijeve ulice in Galjevice vse tja do Livade – je danes dokaj moderno ljubljansko predmestje. Takoj po drugi svetovni vojni pa ni bilo tako, saj so bili omenjeni predeli prave vasice. Ljudje so kmetovali, nekaj mladih deklet je delalo v tobačni tovarni, nekateri so razvijali obrt, drugi so se udinjali kot delavci v državnih podjetjih. Proti petdesetim letom bi lahko že marsikoga imeli za potrošnika, pa ne samo hrane in oblačil, pripravljen je bil že kaj odšteti tudi za zabavo, kulturo in šport,« začenja svojo pripoved o ljubiteljski kulturni dejavnosti na Barju v času od leta 1948 do 1990 81-letna Joža Miklič, upokojena univerzitetna diplomirana ekonomistka.

ODSTRTE PODOBE LJUBLJANA (Resljeva in Miklošičeva cesta)

»Na del Resljeve ceste med Slomškovo in Čufarjevo ulico, ki jo prikazuje dobrih sto let stara razglednica, imam prelepe spomine, saj sem tu preživela svoja gimnazijska leta. Ko sem leta 1936 v Zemunu, kjer smo tedaj živeli, končala osnovno šolo in naredila sprejemni izpit za gimnazijo, so me starši poslali v Ljubljano k babici Ivanki in dedku Franu Rekarju, ki sta živela v prvem nadstropju hiše na Resljevi 12 (zdaj 16). To je zgradba ob levem robu fotografije, ki je bila last zdravnika dr. Stojca,« se spominja Lepša Šturm, 93-letna upokojena bibliotekarka Centralne tehniške knjižnice, ki z neverjetno natančnostjo niza drobce iz svojega razgibanega življenja.

ODSTRTE PODOBE – TRIGLAV

Letošnjega 26. avgusta je minilo 240 let, odkar so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa na 2864 metrov visok Triglav prvi stopili štirje srčni možje iz bohinjskega kota. To so bili Lovrenc Willomitzer, 31-letni ranocelnik v Stari Fužini, Štefan Rožič, 39-letni lovec, s Savice ter rudarja 34-letni Matevž Kos iz Jereke in 31-letni Luka Korošec s Koprivnika. Zatem je vrh slovenskega očaka osvojilo na tisoče domačih in tujih gornikov, med katerimi je tudi 72-letni upokojeni univ. dipl. fizik in navdušen planinec Andrej Grum, ki je bil prvič na njem z murskosoboškimi taborniki pri dvanajstih letih in poslednjič lani, štiridesetič; z vseh treh zavarovanih smeri (s Kredarice, Planike in Doliča), ob tem pa se je do Kredarice trikrat povzpel tudi po triglavski severni steni.

ODSTRTE PODOBE – KANIŽARICA

Rudarsko naselje v zahodnem delu Bele krajine je po novembru leta 1943, ko je tu nastalo osvobojeno ozemlje, odigralo pomembno vlogo v slovenskem partizanskem zdravstvu, saj je bila v upravni zgradbi rudnika rjavega premoga januarja naslednje leto ustanovljena največja in najbolje opremljena civilna bolnišnica OF. »To je bila ena izmed treh bolnišnic za potrebe prebivalstva, v njej pa je bilo 60 postelj, medtem ko jih je bilo v Trebnjem 25 in Starem trgu pri Ložu 35. Poleg teh je bilo v NOB na celotnem ozemlju Slovenije na skrivnih mestih še 265 vojaških bolniških ustanov, ki jih je zasnoval dr. Pavel Lunaček in v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev,« pravi 96-letna upokojena pediatrinja, univerzitetna profesorica in znanstvenica dr. Zora Konjajev, ki je kot študentka medicine prišla v Kanižarico 20. februarja 1944 in v njej delala do 25. marca 1945, ko je bila evakuirana v Dalmacijo.

ODSTRTE PODOBE – ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU

Razloženo naselje sredi Slovenjgraške kotline v najširšem delu Mislinjske doline ob magistralni cesti Velenje–Dravograd je zelo staro, saj je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1106. »To velja tudi za prvo omembo krčme, ki je ob cerkvi sv. Martina stala že leta 1396. Njena primerna lokacija na razpotju poti ob cesti proti Legnu, širitev naselja in nastajanje obrtnih dejavnosti v kraju, še posebej furmanstva, so pripomogli k temu, da je krčma kot tedanja točilnica pijač sčasoma prerasla v gostilno,« je začela pripoved o preteklosti svojega kraja in več kot dvesto let stare Brezovnikove hiše z gostilno v središču Šmartnega pri Slovenj Gradcu 88-letna upokojena gostilničarka Terezija Brezovnik.

ODSTRTE PODOBE – LOVRENC NA POHORJU

»Lovrenc na Pohorju me spremlja v spominu kot idiličen kraj moje mladosti, v katerem sem pred sedmimi desetletji začel doživljati naš svet. Od tam izhaja tudi moja žena Antonija. Njegova lega med gorami me malo spominja na Kotlje, kjer živiva, in v obeh krajih mi 'smreke dišijo' enako. Škoda, da v Lovrencu turizem ne pride do takšne veljave, kot jo je imel pred desetletji, saj bi si zaradi lepe narave zaslužil več obiska,« začenja pripoved o svojem rojstnem kraju 71-letni upokojeni zdravnik prim. mag. Franc Verovnik, dr. med., specialist za interno medicino, ki od leta 1962, ko ga je zapustil in odšel na mariborsko drugo gimnazijo, vseskozi redno spremlja tamkajšnji krajevni utrip in proučuje preteklost.

ODSTRTE PODOBE – CELJE

Današnje gospodarsko, prometno, trgovsko, sejemsko, kulturno, izobraževalno, zdravstveno in turistično regijsko središče, ki je kot trg prvič omenjeno leta 1323, mestne pravice pa je dobilo leta 1451, se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje znašlo sredi ostrih nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci. »To se nazorno kaže tudi na objavljenih razgledniških fotografijah, od katerih ena prikazuje slovenski Narodni dom, zgrajen med letoma 1895 in 1896, druga pa Nemško hišo (Deutsches Haus), ki so jo postavili med letoma 1905 in 1906 in je bila odgovor celjskih Nemcev na novo slovensko pridobitev,« pravi Anamarija Rančič, upokojena univerzitetna diplomirana inženirka kemijske tehnologije, ki je po končani celjski gimnaziji leta 1962 prišla študirat v Ljubljano in nato tu ostala. Vseskozi pa se živo zanima za zgodovino obeh mest.

ODSTRTE PODOBE – IDRIJA

Najstarejše slovensko rudarsko mesto se je z odkritjem in pridobivanjem živega srebra od konca 15. stoletja razcvetelo na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. »Tako se današnja Idrija, katere celotno staro mestno jedro je od leta 2012 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, lahko postavlja ne le z bogato rudarsko dediščino, razstavljeno v muzeju, ter podzemnim svetom rovov in jaškov, ki so danes sicer večinoma zaliti, zasuti ali kako drugače zaprti, ampak tudi s številnimi pomembnimi arhitekturami, ki so in še vedno oblikujejo, spreminjajo in dopolnjujejo prostor mesta,« poudarja pomen ohranjanja naselbinske in stavbne kulturne dediščine arhitektka, redna profesorica dr. Živa Deu, ki je bila do lanske upokojitve zaposlena na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

ODSTRTE PODOBE – AVČE

Gručasta vas leži v Spodnji Soški dolini na visoki flišni terasi na levem bregu reke Soče pet kilometrov severovzhodno od občinskega središča Kanala. Kraj se je razvil ob izteku globoke tektonske doline potoka Avščka. Domačini so se pred dobrimi sto leti, ko so nastale vse štiri fotografije, preživljali predvsem z živinorejo, pridelovanjem koruze, krompirja in fižola, sadjarstvom ter gojenjem sviloprejk, delali pa so tudi na bohinjski železniški progi, ki so jo pod vasjo (vključno s postajo) dogradili leta 1906. »Tako je v 19. stoletju tu živelo okrog 700, pred prvo svetovno vojno več kot 500 in danes le nekaj več kot 200 prebivalcev. Med svetovnima vojnama je bilo v kraju kar pet gostiln, danes pa ni nobene gostilne in tudi trgovine ne,« ugotavlja 69-letna Alenka Božič, upokojena lektorica in urednica pri Mladinski knjigi, ki po materini strani izvira iz Gašperčičeve hiše v spodnjem delu Avč.