ODSTRTE PODOBE – IDRIJA

Najstarejše slovensko rudarsko mesto se je z odkritjem in pridobivanjem živega srebra od konca 15. stoletja razcvetelo na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. »Tako se današnja Idrija, katere celotno staro mestno jedro je od leta 2012 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, lahko postavlja ne le z bogato rudarsko dediščino, razstavljeno v muzeju, ter podzemnim svetom rovov in jaškov, ki so danes sicer večinoma zaliti, zasuti ali kako drugače zaprti, ampak tudi s številnimi pomembnimi arhitekturami, ki so in še vedno oblikujejo, spreminjajo in dopolnjujejo prostor mesta,« poudarja pomen ohranjanja naselbinske in stavbne kulturne dediščine arhitektka, redna profesorica dr. Živa Deu, ki je bila do lanske upokojitve zaposlena na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

ODSTRTE PODOBE – AVČE

Gručasta vas leži v Spodnji Soški dolini na visoki flišni terasi na levem bregu reke Soče pet kilometrov severovzhodno od občinskega središča Kanala. Kraj se je razvil ob izteku globoke tektonske doline potoka Avščka. Domačini so se pred dobrimi sto leti, ko so nastale vse štiri fotografije, preživljali predvsem z živinorejo, pridelovanjem koruze, krompirja in fižola, sadjarstvom ter gojenjem sviloprejk, delali pa so tudi na bohinjski železniški progi, ki so jo pod vasjo (vključno s postajo) dogradili leta 1906. »Tako je v 19. stoletju tu živelo okrog 700, pred prvo svetovno vojno več kot 500 in danes le nekaj več kot 200 prebivalcev. Med svetovnima vojnama je bilo v kraju kar pet gostiln, danes pa ni nobene gostilne in tudi trgovine ne,« ugotavlja 69-letna Alenka Božič, upokojena lektorica in urednica pri Mladinski knjigi, ki po materini strani izvira iz Gašperčičeve hiše v spodnjem delu Avč.

ODSTRTE PODOBE – MARIBOR, LJUBLJANA

Naključje je hotelo, da sva se s slovensko košarkarsko legendo Ivom Daneuom srečala deževnega 13. novembra na Pražakovi ulici v Ljubljani, nedaleč stran od njegovega doma. Z iskrivim 80-letnim sogovornikom sva se tako nehote najprej zapletla v pogovor o trinajstici, ki je športno in zasebno zanj srečna številka: »Ko sem se leta 1956 iz Maribora (Branika) preselil v Ljubljano, sem pri AŠK Olimpija oblekel dres s številko 13 in nato z njo s soigralci štirinajst let krojil vrh jugoslovanske košarke ter bil šestkrat državni prvak. Pa tudi sicer se v mojem življenju veliko vrti okoli te številke: 13. januarja se je rodil brat Vladimir, 13. februarja žena Katja, 13. maja njena sestrična, 13. v mesecu sta rojena moja najboljša prijatelja …« Med pripovedjo pa je ves čas pogledoval razglednico s podobo mariborske I. gimnazije, izdano ob njeni stoletnici leta 1950.

ODSTRTE PODOBE – NOVA GORICA

»Začetki Nove Gorice segajo v čas med letoma 1946 in 1947, ko se je na slovenski strani pojavila negotovost, ali se bo nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo z meddržavno pogodbo udejanjila tako, da bo Gorico prisodila Italiji in da bo s Slovenci naseljeno zaledje v Jugoslaviji oziroma Sloveniji ostalo brez svojega središča. Slutnjo je potrdila mirovna pogodba 21 držav z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu. Tako so se že pred 15.

Čeprav je pobuda za novo mesto nastajala nekako spontano, sta odločitev za njegovo gradnjo morala potrditi državni in politični organ. A že pred tem (10. maja 1947) je Slovenski poročevalec povzel Tanjugovo vest, da bodo v neposredni bližini starega mesta Gorica zgradili novo Gorico. Zato je bil pri okrajnem izvršilnem ljudskem odboru goriškega okraja ustanovljen poseben delovni odbor z nalogo, da pripravi regulacijski osnutek za novo Gorico. Vodstvo goriškega okraja je namreč presodilo, da je slovenska vlada svoje delo za gradnjo novega mesta...

ODSTRTE PODOBE – GORJE

»Ne glede na to, v kateri vasi smo doma, Gorjanci običajno uporabljamo kar skupno zemljepisno ime Gorje, kakor se imenuje tudi naša občina (z dvanajstimi naselji), ki pa je bila okoli leta 1900 precej večja kot zdaj, saj se je raztezala od Malega Triglava na zahodu do Save na severovzhodu. Kadar se iz Škofje Loke, kjer živim dobrih štirideset let, odpravljam v svoj rojstni kraj, vselej rečem, da grem v Gorje, kar pomeni, da grem na domačijo Pr' Turnu v Spodnje Gorje.

Ko ji je jeseni leta 1996, mesec dni pred smrtjo, teta Julka Slivnik izročila album, je začutila, da je prejela nekaj pomembnega, nekaj dragocenega. Skrivnostne stare razglednice so jo pritegnile. Začela se je zanimati za preteklost, za življenje njenih prednikov in za vse, kar je bilo povezano s temi razglednicami. Pri tem se ji je zazdelo, da ni prav, da tako zanimivi dokumenti takratnega časa, njene družine in domačega okolja obležijo na dnu predala. Zato je leta 2009 ohranjeno zbirko razglednic, ki so jih Čebularjevi (največ njen stari stric živinozdravnik Anton Slivnik) prejeli v letih 1896 do 1905, dopolnjeno s številnimi zanimivimi podatki, objavila v monografiji Pozdravi od blizu in daleč.

ODSTRTE PODOBE – KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU

Obe stari razglednici gručastega naselja v osrednjem delu Murskega polja prikazujeta jugovzhodni del s središčem ob župnijski cerkvi sv. Križa, imenovanem Veliki Križevci, ki predstavljajo prvotno vas, nastalo sredi močvirja na kopnem otoku; kraj zaradi mokrotnega terena še zdaj obdajajo predvsem travniki. Poleg župnišča, mežnarije in kapele sv. Ane je skupino hiš okrog cerkve na levi strani zaključevalo leta 1830 zgrajeno šolsko poslopje, ki so ga leta 1963 podrli in na tem mestu uredili parkirišče. To šolo je v letih od 1949 do 1952 obiskoval tudi naš tokratni sogovornik, upokojeni redni profesor ljubljanske biotehniške fakultete ter nekdanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 75-letni dr. Jože Osterc.

 ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA, GORJUŠA

»Ko je leta 1935 nastala objavljena razgledniška fotografija s podobo začetka nekdanje Karlovške ceste oziroma zaključnega dela današnjega Gornjega trga, se je naša družina iz Trnovega že preselila v veliko hišo na levi strani, katere lastnik je bil Tihomil Jenko. Oče Joško Majhenič je bil slikarski in pleskarski mojster in je potreboval večje prostore za svojo obrtno dejavnost pa tudi za štiričlansko družino. Zato je v dvoriščnem delu te zgradbe za tisoč dinarjev mesečne najemnine najel desno krilo, v pritličju je bila delavnica, v prvem nadstropju pa stanovanje, v katerem smo živeli z mamo Karlo in sestro Jožico, ki pa je kmalu zbolela in na hitro umrla,« je obudila spomin na svoje otroštvo 89-letna upokojenka Saša Tančič, držeč v roki eno izmed številnih razglednic njenega sina Zmaga, lastnika najpopolnejše zbirke starih razglednic Ljubljane.

ODSTRTE PODOBE – GROSUPLJE

Na območju današnjega občinskega središča sta bili na prelomu iz 19. v 20. stoletje samostojni vasi Grosuplje (na vzhodu) in Stranska vas (na zahodu). V Grosupljem so bile upravne službe, v Stranski vasi pa železniška postaja. Meja med krajema je tekla po sedanji Ljubljanski cesti, podaljšani čez Cerkveni hrib. Leta 1931 sta se naselji združili pod imenom Grosuplje. »Na njegov razvoj sta poleg deželne ceste proti Karlovcu odločilno vplivali gradnja ceste proti Žužemberku (1869) ter gradnja železniške proge od Ljubljane proti Kočevju (1893) in Novemu mestu (1894). Zaradi dobrih prometnih povezav in bližine Ljubljane se je kraj nenehno širil, se razvil v gospodarsko in upravno središče z več kot sedem tisoč prebivalci in leta 2005 dobil status mesta,« nam je nekaj več kot stoletno preteklost svojega rojstnega kraja na kratko opisala Marija Samec, upokojena profesorica slovenskega in ruskega jezika ter višja bibliotekarka.

ODSTRTE PODOBE – TRŽIŠČE

»Ker ne poznamo izvora krajevnega imena in tudi ne letnice njegove prve pisne omembe kot Tersische, si lahko pomagamo le z ustnim izročilom, ki njegov nastanek povezuje z dejstvom, da se je na tem območju od nekdaj veliko trgovalo,« je 77-letni upokojeni inž. org. dela Janez Valant začel opisovati Tržišče. To gručasto središčno naselje leži na pobočju vzhodno nad Tržiškim potokom, preden ta vstopi v zoženi del Mirnske doline, ob cesti Trebnje–Sevnica, od katere se tu odcepi cesta proti Malkovcu in Slančjemu Vrhu.

Malo pred koncem lanskega leta se je na trgu pojavil inovativni medicinski pripomoček Savvy, ki omogoča stalno in natančno merjenje srčnega utripa in zgodnje zaznavanje morebitnih anomalij. Pri tem je razveseljivo, da je ta prenosni merilnik EKG, ki deluje v povezavi s pametnim telefonom ali tabličnim računalnikom, plod izključno domačega znanja. Zasnovala ga je skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Romana Trobca na Inštitutu Jožef Stefan in ga v sodelovanju s podjetjem Saving iz Ljubljane po treh letih privedla do izdelka, ki z oznako CE 1304 v celoti izpolnjuje vse zahteve evropskih smernic na področju medicinskih pripomočkov.